Luka Mišič: ... Zob Kanjavca, IV/III, 200 m
Proti smeri Zobobol (Zob Kanjavca, IV/III, 200 m) smo pristopili z Doliča, kjer smo zaradi dolgega dostopa z Rudnega polja prespali noč prej.
Po približno desetih minutah hoje smo se pričeli vzpenjati po melišču, proti skrajno desnemu robu stene, ki meji na široko poč med dvema stenama (spust po vrvi poteka na drugo stran te poči v jasno vidno krušljivo grapo). Melišče smo zapustili po vsega nekaj minutah in pričeli poplezavati (II) proti drugemu raztežaju. Odločili smo se namreč za takrat prijetno senčno grapo desno od grebena, ki se od stene zajeda v melišče in po katerem sicer poteka prvi raztežaj (II), ter se nanj oz. na polico vzpeli tik pred pričetkom drugega raztežaja, ob stebričku, kjer se stena postavi pokonci.
Drugi raztežaj (IV) poteka ravno, po strmi zajedi levo od stebrička, na koncu zajede, pri vrhu strebrička, pa sem sam zavil nekoliko bolj desno, saj je skala tam kompaktnejša, ter se nato s precej trenja vrnil levo, kjer sem postavil prvo oz. drugo varovališče (na začetni polici smo prav tako postavili sidrišče).
Tretji raztežaj (III) poteka malce levo, skozi kamin in navzgor do zelo krušljive prostrane police zaprte med stenami, kjer sem desno, v bližini rahlo previsne zajede, ki vodi desno navzgor (ne tja!), postavil naslednje varovališče.
Smer nato vodi rahlo levo navzgor (ne po mamljivi, a podrti kratki zajedi na skrajnem levem robu, temveč nekaj metrov bolj desno), čez približno 10 m dolg strm skok (IV), nato pa zavije - po našem branju skice - v prvo izmed dveh izrazitih zajed oz. žlebov desno (III). V spodnjem delu četrtega raztežaja, kjer je skala daleč najboljša v celotni smeri, je plezanje skoraj kaminsko, višje pa se znajdemo na mestoma krušljivem grebenu (podobno krušljiv je tudi zgornji del drugega raztežaja). Tukaj sem potegnil prvi dolg raztežaj, okoli 50 m, in varovališče postavil na udobni polici nad skalnim rogljem. Tam smo pustili edini klin v smeri, drugi pa se, skoraj že združen s skalo in res še komaj viden, skriva nekje v drugem raztežaju te sicer neopremljene smeri. Ko ga opaziš pri stopu (dva od treh plezalcev), je že prepozno.
Od varovališča smer poteka nekoliko levo (II-III), po grebenu na vrh Zoba Kanjavca.
Po kar nekaj premisleka o dveh možnostih, ki jih za sestop ponujajo Primorske stene, smo se z vrha spustili v smeri Kanjavca in sicer na tri kline (enega smo skupaj z dodatno vrvico dodali sami) v skali, ki se nahaja na zelo krušljivem skrajnem robu vrha (iz preplezane smeri desno) in ki lahko služi za zadnje, sicer ne najbolj praktično varovališče. Po prvem spustu z vrvjo levo, mimo razčlenjenega sedla oz. grebenčka (ta nevarno vabi na sosednji hrib, desno pa se nahaja uvodoma omenjena poč, vidna s smeri vstopa), smo po grapi sestopali in mestoma poplezali približno 50 m nižje, kjer se levo, tik nad zagozdenim balvanom (vrisan v makro skici Primorskih sten, kot tak viden šele ko se z vrvjo spustiš čez njega), nahaja "šašavo" posodobljeno sidrišče za spust, ki smo ga sami opremili z dodatnim klinom in vrvico. Starejše, razpadajoče, se nahaja nekaj metrov višje, na desni strani grape in naj vas ne zavede. Sledil je še poln spust po vrvi čez zagozden balvan in nekaj minut sestopa po melišču na markirano pot.
Za podroben opis te zaradi oddaljenosti redko (skoraj nikdar?) plezane in neopremljene smeri sem se odločil zaradi (glede na druge konce slovenskih hribov) pomanjkanja informacij – polni negotovosti smo izhajali iz skice in lapidarnega opisa že omenjenih Primorskih sten, splošne informacije o Zobu Kanjavca pa smo pridobili v objavi PV iz 2005, ki pa se v pretežni meri posveča zahtevnejšim smerem v osrednjem delu (ploščah) stene. Smer je, kot pravijo tudi Primorske stene, priporočljiva, mest za postavljati premična varovala je veliko, vendar pa je skala mestoma precej daleč od zatrjevane odlične (soplezalec je dejal, da bo pričel sestavljati geološko zbirko). Obe štirici sta pokončni, prva pa je tudi dolga in izpostavljena.
Skupaj s sestopom je tura trajala približno šest ur. Plezali smo L. Mišič, H. Dougan (oba AAO) in M. Gulič (AO Kozjak).