Nika Krivec: ... Nova centralna
Začelo se je na izpitih v Turncu, ko sva si z Jasmino v Garderobi krajšali čas s čvekanjem o tem in onem, pa je beseda nanesla na to, da bi mogoče jaz tudi letos kaj spet probala dolge plezat. Pa pravi Jasmina, kaj pa če bi se šlo s ČAO bejbami spet v Novo centralno.
Ker sem imela z omenjeno smerjo sama še neporavnane račune izpred štirih let, sem bila takoj za.
Tekom poletja smo z Metko in Jasmino plan sem in tja omenjale in ga ohranjale pri življenju. Končno je v začetku septembra Jasmina naredila skupinski chat in predlagala datum, 9. 9. Na koncu se nas je nabralo šest – Jasmina, Metka, Sabina, Jana, Irena B. in jaz.
Z Ireno sva ob petih štartali iz Tacna do Zg. Jezerskega, kjer so naju na parkingu že čakale ostale bejbe. Meni je Majči že vnaprej rekla, da naj se sploh ne sekiram, kako bo in kdo bo kaj, ker bosta to vse določili Jasmina in Metka. In res – Metka mi pove, s kom sem v navezi (Jasmina, Sabina), Jasmina pa mi poda barvno naprintano skico in opis iz Miheliča, skoraj kot da smo na šolskem izletu. Skompletiramo in razdelimo opremo (potrebovala sem samo svojo osebno), Jasmina določi, kaj katera vzame, se napokamo in pičimo.
Dostop je dokaj ugoden, malo poplezamo in že smo pod prvo platko. Spomini se začnejo vračati, medtem ko se z Jasmino in Sabino ob Metkinem priganjanju pripravljamo na vstop v smer. Kljub zgodnji uri je raztežaj nad nami že ena dvojna naveza. Dogovorimo se, da prve raztežaje spleza Sabina, v detajlu prevzamem jaz, zgornjo tretjino pa Jasmina – kasneje se je to izkazalo za super odločitev. Sabina nekaj pojamra, da je nevplezana in počasna, potem pa že piči sto na uro po platki – res je bila hitra! Očitno izkušnje kar dosti štejejo 
Prvi raztežaji minejo en dva tri, že smo v žlebu, kjer podoživim svoj najslabši moment v hribih. Tokrat gladko čez in že sem na vrsti, da prevzamem vodstvo. Sama sem malo počasnejša, občutki pa so odlični, počutila sem se zelo suvereno, juhuuu! Po petih raztežajih vodstvo prevzame Jasmina, meni pa je odleglo, saj sem bila že kar malo utrujena.
Pod predzadnjo platko je za humorni vložek poskrbela Metkica, ki nam je bila celo pot tesno za petami. Njihovo navezo (Metka – Irena – Jana) je namreč dohitel Hrvat iz naveze za njimi. Ker smo imele na štantu gužvo in ker se je verjetno želel izogniti kupu glasnih bab, se je odločil, da bo naredil štant kar na nekem podrtem kuclju, kamor si sama niti stopiti nisem upala. Me smo se začele malo čudno spogledovati, Metka pa mu je na svoj maksimalno prijazen način najprej sugerirala, naj malo počaka, da bo štant kmalu prost. On seveda njene idrijščine ni razumel, tako da jo je prosil »dal može na engleski ili na hrvatski«, Metka pa v svojem slogu nazaj: »POČAK!« Me v histeričen smeh, on pa nič – štant je dokončal in očitno sta s soplezalcem preživela, ker nas je en od njiju pri skrinjici še celo slikal. Še zdaj pa ne vemo, če je Metka govorila »na engleski« al »na hrvatski«.
Zadnji raztežaj – prečnico - pred borovci sem imela v spominu kot nekaj grozljivega, tokrat pa sem si ga zaželela sama splezati v vodstvu, ker se mi je ob nori izpostavljenosti kar vriskalo! Sledilo je še borovljenje do skrinjice, kjer smo se končno vesele objele in si čestitale. Časovnico smo imele kar dobro, šest ur smo bile v sami smeri.
Sledile so skupinske fotkice, izmenjava opreme (na eni točki je dobesedno izgledalo kot da na tržnici prodajamo matičarke in komplete) in nato vzpon do vrha Babe. Malica, fotosešn, nato pa naprej čez greben proti Jenkovi planini. Božanski razgledi so upravičili dolg sestop, ki se nižje od prelepega macesnovega gozda začne vleči.
Pri avtu zasluženo hladno pivo (hvala, Metka) in posladek. Druženje smo želele še malo podaljšati, zato smo zavile še v Kočno na večerjo, se še malo načvekale in nasmejale, nato pa zavile proti Ljubljani.
Jaz osebno sem bila po dveh dneh plezanja do konca izmozgana.
Jasmina, še enkrat hvala za povabilo in organizacijo. Zelo sem vesela, da sem končno malo bolje spoznala tudi nekatere starejše ČAO bejbe – carice ste! Upam, da se kmalu spet navežemo