Večer: Cordillera Blanca / Na Nanosu se je kadilo!
Cordillera Blanca 2013
Andi so gorstvo, ki je privlačno za avanturiste, plezalce in alpiniste, saj poleg mogočnih sten in čudovite narave nudijo še kulturno in zgodovinsko raznolikost
Andi se razprostirajo od Ognjene zemlje na jugu preko vse Južne Amerike do Ekvadorja. Sredi tega gorstva, ki ga krasijo granitna ostenja Patagonije, marsovska pokrajina okrog Aconcague, Ojos de Salada, vulkanski vrhovi na severu Čila, v Ekvadorju ležita Cordilera Blanca (Bela veriga) in bližnja Cordillera Huaihuash, ki najbolj očarata s svojimi zasneženimi strmimi stenami in vrhovi. Oblike so podobne s smetano zalitim sadnim kupam in sladolednim dobrotam v deželi otroških sanj. Slehernemu alpinistu pritegne pozornost tako privlačno področje.
Člani odprave med višinsko aklimatizacijo
Cordillera Blanca leži v Peruju in je 400 km severozahodno oddaljena od Lime. Najvišji vrh te verige in Peruja je Huscaran Sur, ki dosega več kot 6700 m višine. Na tem območju se vzpenja več kot 20 vrhov, višjih od 6000 m, in še več tistih, ki so višji od 5000 m. Strme stene in velika nadmorska višina so velik izziv za prezkušanje sposobnosti številnih alpinistov in gornikov. Nasproti Bele verige leži Cordillera Negra (Črna veriga), ki ju ločuje reka Santa. Ob tej reki leži mesto Huaraz, ki je regionalno središče tega območja. Za plezalce, alpiniste in gornike je to peruanski Chamonix.
Moje prvo srečanje s Cordillero Blanco sega v leto 1982, ko sem se udeležil slovenjebistriše odprave Andi 82. Bil sem pravi Gringo (zelenec) po starosti in izkušnjah v visokih gorah. Najbolj se mi je na tej odpravi vtisnil v spomin sončni vzhod v mestecu Yungaj, kjer sem imel prvi stik Cordillero Blanco, ko sem zjutraj zgledal mogočno steno zahodnega Huandoya in vrhova Huascaranov ter vonjal sveže pečene štručke, ki so jih Indijanke nosile na tržnico. Nepozabno doživetje je bilo mešanica čudovitih barv, vonjev in glasov, ki so se mi vtisnili v najbolj oddaljene kotičke moje zavesti vse do danes. V Alpinističnem klubu Slovenska Bistrica se je v preteklih letih oblikovala skupina mlajših alpinistov, ki imajo močno željo in voljo za plezanje na višje vrhove preko velikih sten. Predvsem pa so se pripravljeni učiti. Na željo te mlajše generacije smo organizirali mini odpravo, ki je na koncu štela 15 članov. Naš poglavitni cilj je bil v pridobivanju izkušenj.
Lansko jesen smo pričeli priprave, v začetku junija pa smo odpotovali v Limo, od koder smo še isti z avtobusom šli proti Huarazu. Prispeli smo naslednje jutro. Na avtobusni postaji nas je čakala Nani. Ko sem jo videl nazadnje, je bila osemletna deklica, danes jih ima 34 in vodi Hotel Galaxia, kjer sva leta 1986 z Milanom Romihom preživela 3 mesece. Od takrat je to postal hotel, v katerega često zahajajo Slovenci.
"Klinika Galaxia"
Na zadnjem sestanku s člani odprave pred odhodom sem jih opozoril na nevarnosti, ki prežijo na popotnike in seveda člane odprav. Opozoril sem jih na žeparje, roparje in podobne nevarnosti, ki so pogoste v tem delu Južne Amerike. Govorili smo o neprijetnostih, povezanimi s hrano, zastrupitvami in drisko, vendar so se kljub opozorilom v prvih desetih dneh pojavile želodčne težave in epidemija diareje, saj je včasih težko povezati teorijo s prakso. Kljub težavam smo opravili aklimatizacijske vzpone na predvrh RimaRima, ki je visok 4960 m. Sledil je vzpon na 5000 m nad dolino Llanganuco. Masovna driska je zbila moralo udeležencev odprave in jih fizično oslabila. Zato smo se odločili za aklimatizacijo nad dolino Ishinca. V dolino smo se odpravili kar z avtobusom. Posledice driske so bile takšne, da je isti večer odšel z menoj v Huaraz Tomaž in je ostal na okrevanju z Gorazdom in Ursulo v "kliniki Galaxia". Jaz sem se že naslednje jutro vrnil v Ishinco z ozdravljenima Markom in Vladom. Isti dan so se na vrh Ishinca (5530 m) povzpeli Robi, Matevž, Tomi, Igor, Janko, Jana, Marjeta in Vlado. Naslednji dan smo se Vlado, Marko, Milan, Marjeta, Vlado in jaz povzpeli na Uros (5485 m). Vzponi so nam povrnili dobro razpoloženje. Iz doline so prišli tudi Gorazd, Ursula in Tomaž. Prva dva sta se naslednji dan povzpela na Uros, Tomažu pa driska ni prizanesla in se je moral vrniti v dolino. Medtem so se na Toclleraj (6040 m) poskušali povzpeti Tomi, Igor in Robi. Huda megla jih je ustavila na višini (5700 m). Sestopili so v nični vidljivosti. Z vrnitvijo iz doline Ishince se je končala epidemija želodčnih težav.
Znak slabega vremena - Zmaj nad Hunadoyem Sur
Pisco
Pisco je znana perujska žgana pijača. Po njej se imenuje tudi zadnji aklimatizacijski vrh, na katerega smo se odpravili. Izhodišče se nahaja v dolini Llanganuco, od koder smo se povzpeli do gorske postojanke, ki so jo postavili na višini 4870 m. Tam smo prespali in ob enih ponoči odšli na rob morene nad kočo ter se od tam spustili na ledenik, ki smo ga prečili. Na drugi strani smo s težavo našli prehod na morenske vzpetine pod sedlom, ki povezuje Huandoy Est in Pisco. Na sedlu nas je pričakal nov dan s prelepimi razgledi. Po razpokanem labirintu serakov in razpok smo se povzpeli na vrh (5752 m), kjer so se že podile megle. Tako smo ta dan stali na vrhu Milan, Matevž, Robi, Gorazd, Ursula, Jana in jaz. Hitro smo začeli sestopati. Ob štirih popoldan smo prispeli do ceste v Llanganucu. Medtem ko smo mi odšli na Pisco, sta odšla na nasprotno goro Chopicalqui 6354 m Tomi in Igor. Tudi onadva sta se povzpela na vrh in sestopila v dolino.
Zahodna stena Ranrapalce in Chopicalqui
Po bolezenskih težavah sta se Tomaž in Janko osredotočila na zahodno steno Ranrapalce. Odšla sta pod to steno, kjer pa zaradi veliko novozapadlega snega, ki je bil posledica nestabilnega vremena, nista videla možnosti za osvojitev zamišljene linije. Zato sta se po dnevih čakanja odločila, da sestopita. Medtem smo ob polni luni odšli na Chopicalqui še Matevž, Robi, Milan in jaz. V razsvetljeni nepozabni noči smo se preko serakov povzpeli do sedelca, kjer je pihal veter, bile so zelo nizke temperature in globok sneg. Kljub vsemu smo hitro napredovali. Robi je imel le zelo tanke rokavice, ki mu niso nudile zadostne zaščite. Ko se je dobro zavedel, ni več čutil prstov. Poskušali smo mu jih masirati. Ker so bili po 15 min še zmeraj belo obarvani, smo se odločili za sestop, saj smo imeli le eno vrv. Kljub temu da se nismo povzpeli na vrh, sem preživel eno najbolj čarobnih noči, polno zvezd, nepozabnih razgledov po vrhovih Cordillere, barvnih prelivanj ob nastajanju dneva. Za nami sta se na Chopicalqui povzpela tudi Janko in Tomaž. Ursula in Gorazd sta tik pred odhodom opravila vzpon na Vallonaraju (5686 m), ki leži nad Huarazom in je v letošnjih razmerah zahteval kar nekaj alpinističnega znanja.
Cordillera Blanca včeraj in danes
V Cordilleri Blanci sem bil prvič pred 31 leti, nato še leta 1986 in 1987. Če primerjamo odprave pred leti in danes, gre za različne tipe odprav. Letos smo izvedli odpravo, ki je bila namenjena učenju mlajših generacij, kjer so se seznanili z načinom aklimatizacije, pristopi k plezanju na večjih višinah in spoznavanju organizacije kompleksnejših pristopov do sten ter vrhov.
Odprave v preteklosti so bile usmerjene v plezanje zahtevnih sten. Leta 1982 sta Fanček Knez in Marjan Frešer iz AO Slovenska Bistrica preplezala kuloar direktno na vrh Pisca, prvenstveno smer v zahodni steni Chopicalquia, ki do danes ni ponovljena, prvenstveno Giljotino v Chracraju. Ostali smo se po normalki povzpeli na Chopicalqui. Matjaž Pečovnik in Milan Romih sta se spoprijela z Japonsko smerjo v vzhodnem Chacraraju. Marjan, Franček in jaz pa z enim od kuloarjev v istem vrhu.
Prekaljena sva se z Milanom odpravila v Belo verigo tudi leta 1986 na 7-mesečno prečenje Andov. Dobro pripravljena sva preplezala prvenstveno v Quitarju, se povzpela na Caras 1, Artesoraju (4 ure gor/dol), Huandoy North, Huandoy Oest, opravila prvenstveni vzpon v Huandoy Est, prvenstveni vzpon v Chopicalquiu, 24-urni vzpon na Huascaran Sur (iz Mucha-vrh-Mucha), vzpon na Pacllaraju, Ranrapalco in še kateri vrh sem pozabil. Bilo je kondorsko. Na krilih lepih spominov smo se z Milanom in Marjanom vrnili v Cordillero Blanco naslednje leto, 1987, v Huandoy North. Konkavno steno smo preplezali s tremi bivaki in začrtali prvenstveno smer Mascalin. Do danes smer ni bila ponovljena.
Za ekstremne vzpone potrebno iti skozi različne zahtevnostne stopnje in letošnja odprava je bila korak na prvo stopnico, ki vodi k težjim vzponom v velikih stenah na večjih višinah. Izpeljali smo jo lahko le ob pomoči sponzorjev. Čas bo pokazal, ali smo zakorakali v pravo smer.
Tekst in foto: Danilo Tič
Na Nanosu se je kadilo!
Po enomesečnem premoru se je na Nanosu ponovno zbrala druščina Zlatorogovih planincev
Kar 505 se jih je na Nanosu vpisalo v Zlatorogovo častno vpisno knjigo ter dan preživelo na idilični lokaciji pred Vojkovo kočo. Napovedani prometni zastoji nas v soboto niso odvrnili od izleta na Primorsko. Natančneje do mogočnega velikana, ki kraljuje Postojnski kotlini. Tistega očaka, ki slovi po tudi precej preciznem vremenoslovju, saj z oblaki na glavi napoveduje deževno vreme. A v soboto je bila nad njegovo glavo le sinja modrina, ki je skupaj s prijetnim vetrcem vabila planince, da ga osvojijo.
Tokrat smo dogodek speljali v sodelovanju s Planinskim društvom Postojna. Akcijo Gremo v hribe smo pred leti zasnovali skupaj s sedaj že bivšim predsednikom Vladom Smrekarjem, ki je ima zasluge tudi za to, da je Nanos postal stalnica v Zlatorogovi transverzali ponosa. 505 se jih je vpisalo v Zlatorogovo častno vpisno knjigo. Za nagrado je vsak prejel plastenko vode Oda, medtem ko bo Pivovarna Laško za vsak vpis donirala 1 evro lokalnemu planinskemu društvu. Z vpisi v častno Zlatorogovo vpisno knjigo smo zbrali 505 evrov, ki jim bo Pivovarna Laško dodala še 495 in tako za nadaljnje uspešno delovanje v blagajno planinskega društva Postojna donirala 1000 evrov.
Planinci na Nanosu
To soboto se še predzadnjič letos zberemo na Vogarju. Vabljeni! (dk)