Franci Savenc 17.05.2010 07:28 1133 0

Velika planina: moker, zahteven sestop ...

Stane Škrjanec: Deževnim dnem ni videti konca. Že res, da Naravi toliko vlage prej paše kot ne, a kar je preveč je preveč ...

Dopoldne namenim družinskim 'obveznostim'. Začuda se vreme ravno tedaj najbolj razdaja (sonce).

Med popoldanskim približevanjem Kamniški Bistrici me v avtu napade ironični smeh. Nad Koncem je grozljivo črno. Pod Kraljevim hribom zavijem proti izhodišču pristopa čez Rigelj.

Celotna objava na StaneSkrjanec.blogspot.com >>>

Začetni blatni stezici je pol oproščeno, saj drsenje blažijo opojna polja čemaža, ki kot vedno slastno dišijo. Na edinem razpotju se držim v začrtani smeri (slabše uhojena pot gre proti Sivniku).
V strmem pobočju, preko katerega se steza vije v prešerno vrezanih ključih, srečam 'soborca'. No ja, njemu je lažje, saj že sestopa. Na bližnji steni ošvrknem spominsko tablo, ki ne nariše ravno nasmeha. Poprha me prva ploha.

Med približevanjem 'nabrušenemu markantnemu zobu' (osamljeni skalnati stolp) v mislih kaj hitro sklenem, da se bom nanj tudi povzpel. Doslej se še nisem, čeprav me je že večkrat zamikalo.
Prvič poskusim kar naravnost po levem robu, kjer je skala dobro razčlenjena, a mi kmalu v roki ostane zajeten oprimek, karkoli ošlatam se maje ...
Vzpon na vrh zabelim s prestopom v desno, kjer se moram v kratkem detajlu navpično povleči čez resje. Pri tem mi pomaga debelo drevo. Od daleč občudovana skalna skulptura na vrhu mi za pogum pripravi najlepšo možno nagrado - pušeljc avrikljev.

Do steze sestopim po smeri vzpona. Od 'stolpa' do roba planine ni več prav daleč. ...

/.../ Zgornjo postajo gondolske žičnice pričnem obkožati po desni strani. Na travah za ogrado opazim začetek okoli dreves napete jeklenice, ki me zvesto vodi navzdol po zelo strmem terenu. ...

13.05.2010