Oktobra 1985 je prišel v alpinistično šolo, ki jo je organiziral AO Kozjak

20 let
Strmškovih strmin

Mariborski alpinist Boris Strmšek – Strmina ima za seboj že 20-letno alpinistično pot, načrtov pa mu še ni zmanjkalo

Oktobra 1985 je prišel v alpinistično šolo, ki jo je organiziral Alpinistični odsek Kozjak iz Maribora, mlad Mariborčan, ki so ga zanimale skrivnosti gora in njihovih sten. Ni imel veliko gorniških izkušenj, čeprav je nekaj razgledov z vrhov slovenskih Alp že izkusil. Pravzaprav so ga v alpinizem pripeljale knjige. Knjige o »osvajalcih nekoristnega sveta«, kakor je nekoč gornike, alpiniste označil slavni francoski alpinist Lionel Theray. Boris Strmšek je v iskanju pustolovščin prebral vrsto tovrstne literature, ki ga je pritegnila v tolikšni meri, da se je odločil na lastni koži izkusiti pripovedi slavnih gorniških piscev. Kot zanimivost naj omenimo, da je bila prva gorniška knjiga, ki jo je vzel v roke in prebral na mah, knjiga Anapurna francoskega alpinista Maurica Herzoga, ki pripoveduje o prvem vzponu na goro višjo od 8000 metrov.

Boris Strmšek je z okoli štiridesetimi drugimi tečajniki spoznaval prve črke alpinistične abecede, opravil prve plezalske korake, prišli so prvi vzponi čez resnične stene, prva nepozabna doživetja. Nekateri so hitro obupali, nekateri ostali na prvih stopničkah alpinizma, le redki so svojo pot speljali tudi čez najzahtevnejše stene slovenskih Alp in jo kasneje nadaljevali tudi v drugih evropskih in celo svetovnih gorstvih. Od skupine, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti prišla v alpinistično šolo, so ostali le redki, preštejemo jih lahko na prste ene roke, nihče pa se ni gora lotil na tako popoln način, kakor prav naš Strmina, kakor ga imenujejo plezalski prijatelji.

Leta 1986 je opravil izpit za alpinističnega pripravnika, leto kasneje pa je bil sprejet med alpiniste. Pozimi 1988 je že odšel na svojo prvo alpinistično odpravo – odkrival je stene in vrhove v gorstvu Hoggar sredi alžirske Sahare. Pravzaprav nenavadna izkušnja, če vemo, da alpinisti večinoma sanjajo o zasneženih vrhovih Andov in Himalaje. A vrstili so se vzponi po naših stenah, pot ga zanesla tudi v Dolomite, počasi je prekašal svoje inštruktorje, gorniška doživetja pa je prelil tudi v pisanje. Leta 1991 je sledil še en obisk Hoggarja, tokrat je vodil majhno skupino mariborskih plezalcev, že naslednje leto pa je opravil izpit za alpinističnega inštruktorja in prvič obiskal Himalajo. Od leta 1979 deluje v nepalski Himalaji gorniška šola – Manang Mountaineering School, ki so jo ustanovili in večinoma vodili slovenski alpinisti, v njej pa nabirajo znanje ter izkušnje bodoči nepalski vodniki, večinoma Šerpe. Boris Strmšek je v šoli sodeloval kot inštruktor, svoje bogato znanje je prenašal na nepalske tečajnike, v šolo pa se je v kasnejših letih še vrnil – leta 1998 in 2004. Vmes je prišlo tudi nekaj resnih alpinističnih odprav. Pozimi 1994 je obiskal Patagonijo in tamkajšnje fantastične granitne stene. Z ameriškim soplezalcem Gregom Crouchom se je čez Francosko-Argentinsko smer povzpel na Fitz Roy, ki velja za eno najmarkantnejših v Patagoniji. Isto leto je odšel v Himalajo kot vodja mariborske odprave, katere cilj je bila Annapurna 3, 7555 metrov visoka gora v Nepalu. Njihov cilj je bila prvenstvena smer v zahtevni južni steni, a jim je uspeh žal preprečila nesreča prijatelja in soplezalca Bena Dolinška.

Leta 1997 je obiskal severnoameriške stene (Mount Charleston – Nevada, Smiths Rock – Oregon, Yosemite – Kalifornija), kjer je z Alenko in Markom Lukičem preplezal vrsto skalnih smeri. Na njegovih poteh ga je že dalj časa redno spremljal fotoaparat, doživetja s poti pa so se pojavljale kot reportaže v različnih časopisih in revijah, največ pa je sodeloval s časopisom Večer. Občasno je v roke vzel tudi kamero, kar ga je pripeljalo tudi v perujske Ande. Leta 2000 je kot snemalec in fotograf sodeloval na odpravi v granitno steno pettisočaka El Sfinge v Cordilleri Blanci. Reportaže z uspešne odprave, katere rezultat je bila prvenstvena smer, so se pojavile v številnih revijah doma in v tujini, o vzponu pa je nastal tudi film, ki se je predvajal na raznih festivalih gorniškega filma po svetu. Še isto leto je spet obiskal Annapurno 3 kot vodja odprave, ki je želela dokončati začeto iz leta 1994. Strmina je dosegel najvišjo točko odprave, preplezal najtežje dele stene (v skali do VI+, M5+, led in sneg do 70 st.), dosegel višino 6900 m, nato pa je slabo vreme prekinilo odpravo. Januarja 2002 se je odpravil pod najvišji vrh Andov in obeh Amerik – 6960 metrov visoko Aconcaguo. Rezultat je bil vzpon na vrh in prvi slovenski smučarski spust z vrha gore ter eden redkih nasploh. Ob tem je preplezal in presmučal še nekaj nižjih vrhov v okolici Aconcague. Pod Aconcaguo se je vrnil spet leta 2005, ko je vodil številčno slovensko odpravo (Aconcagua05.odprava.net), tokrat se je povzpel iz baze do vrha in nazaj v bazo v enem samem dnevu, kar pomeni 2700 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta. Tretjič se je na vrh povzpel 10. februarja letos, ko je spet vodil tja skupino slovenskih gornikov, lansko jesen pa je peljal skupino na treking pod Mount Everest. Leta 2004 je obiskal še enkrat perujske Ande in se povzpel na nekaj pettisočakov, višje cilje pa je preprečilo slabo vreme in razmere. V dvajsetih letih se je na njegovem spisku nabralo čez 800 alpinističnih tur v skali, snegu in ledu, med katerimi so tudi prvenstvene smeri, ekstremni smučarski spusti, leta 1996 pa se je odločil tudi za šolanje za gorskega vodnika. Sedaj je pripravnik gorski vodnik, za njim pa so vodniške ture tako po slovenskih Alpah, med drugim tudi čez Severno triglavsko steno, v Centralnih Alpah, kot je Mont Blanc (4808 m), Matterhorn (4478 m) in drugi vrhovi, vodi pa tudi trekinge in komercialne odprave. Na spisku njegovih smeri najdemo tudi kakšno zanimivost, kot na primer solo prosti vzpon čez Čopov steber, sam pa je preplezal še nekaj drugih smeri, kot na primer Nemško in Prusik-Szalay v Triglavu, Direktno v Štajerski Rinki, Igličevo v Mali Rinki in veliko lažjih. Njegova najtežja prosta ponovitev ima oceno 7b+ oz. IX- (ZDA, 1997), na pogled je preplezal smeri do 7a+ oz. VIII+, v dolgih smereh pa je prosto ponovil smeri do 6c+ oz. VIII-.

Ob tem, da je kot inštruktor alpinizma v vseh teh letih prenašal svoje znanje ter izkušnje na vrsto mladih, ki prihajajo, da bi se spoznali s skrivnostmi alpinizma, je bil ves čas dejaven tudi kot pisec in fotograf, pripravil pa je že vrsto predavanj ob diapozitivih ter čez 20 fotografskih razstav. Bil je član uredniškega odbora trenutno edine slovenske gorniške revije Planinski vestnik, ki je med drugim najstarejša slovenska revija (prva številka izšla leta 1895), bil pa je tudi urednik revije Gore, ki na žalost ni imela priložnosti prav zaživeti, saj so izšle le tri številke. Sodeloval je pri nastajanju raznih filmov in oddaj z gorniško in tudi drugo tematiko, predvsem v produkciji TV Slovenija in Studia Alp iz Maribora.

Seveda pa ni bila njegova dejavnost vezana vselej samo za gorniška področja, leta 1991 in 1992 je delal tudi kot vojni reporter in celo snemalec. Najprej je spremljal dogodke ob osamosvajanju Slovenije in desetdnevno slovensko vojno, kasneje pa je svojo pot nadaljeval na hrvaških bojiščih in obiskal številna mesta, kjer se je pisala tragična zgodovina razpadanja nekdanje Jugoslavije, med drugim tudi Vukovar. S svojimi kolegi je pogosto obiskal najbolj vroča bojišča in spremljal vso tragiko takratnih dogodkov, ki jo je pogosto spremljala smrt. Na srečo se je, preden ga je pot odpeljala na druga krizna področja po svetu, odločil nadaljevati svojo gorniško pot in se posvetil predvsem alpinizmu in gorniškemu izobraževanju.

Boris Strmšek je rojen leta 1964 v Mariboru. Ima tri otroke – Loro, Aljaža in Jerneja. Trenutno je zaposlen v podjetju P.I.S. (Prikazni.net), ki je specializirano za razna zahtevna dela na višini, kot avtor pa sodeluje z nekateri časopisi in revijami – Večer, Planinski vestnik, Horizont, Katedra…, občasno pa vodi ture po domačih in tujih gorah. Trenutno pripravlja nekaj projekcij, kjer bo predstavil 20 let svoje gorniške kariere, zaključuje knjigo z zgodbami iz alpinizma in popotovanj, v knjižnici Šentilj pa trenutno razstavlja fotografije pod naslovom Obrazi Nepala. Sicer pa je na spletni strani APD Kozjak – Kozjak.org precej njegovih fotografij ter drugih zanimivostih iz gorniških tur. V prihodnosti načrtuje tudi nekaj podvigov, ki so vezani za najvišja svetovna gorstva. V juliju ga čaka precej visok cilj – 7134 metrov visoki Pik Lenin v gorstvu Pamir (Kirgizija), kamor bo vodil skupino slovenskih gornikov (Life-trek.com), mogoče pa pride v prihodnosti na vrsto tudi kakšen vrh nad 8000 m. Načrtov mu menda še dolgo ne bo zmanjkalo – kot sam pravi, če bo le dovolj resnih soplezalcev, kar je v zadnjem času redkost. Saj Strmina, kakor mu pravijo njegovi alpinistični kolegi, je dovolj resen alpinist, kar je v preteklosti že velikokrat dokazal, alpinizem pa je pravzaprav najpomembnejši del njegovega življenja. Čeprav, tako pravi sam: »Plezanje ni vse, je le del celotnega alpinizma, del življenjske poti, ki nas vodi tja nekam v neskončnost. Na tej poti so najpomembnejši sopotniki, soplezalci. In odnos do njih je tudi odnos do našega oziroma lastnega alpinizma. Kakšen je ta odnos, pa je seveda odvisno predvsem od nas samih.«

In še: Saj je res včasih pomembna težavnost nekega vzpona. Vendar pa bi nam moralo biti pomembno predvsem to, s kom občudujemo razglede z vrha stene ali gore. S soplezalci bi nas moralo povezovati še kaj več, kakor pa le vrv. Žal to prepogosto pozabljamo, vendar tisti redki zares lepi trenutki odtehtajo vse naše tegobe in dajo smisel našemu početju.

O svojih soplezalcih: Na ferajn me je pripeljal Andrej Gliha, kasneje pa sem kar nekaj vzponov opravil z Zdravkom Marinom. Prave vertikale po naših velikih stenah sem kasneje spoznaval z Lukejom (Armandom Polegekom), potem pa sva zelo dosti preplezala z Lorijem (Borisom Lorenčičem). Konec osemdesetih smo veliko hodili v primorske stene, skoraj vsak zimski vikend. Marko Lukič, Sašo Prosenjak, Luka, Lori… Smo se kar fajn imeli v tistih letih, pa ves čas smo plezali in nam je kar dobro šlo. Zadnja leta nimam nekih stalnih soplezalcev, mogoče še nekako največ plezava z Đurotom (Juretom Gostenčnikom), ki je vedno za akcijo. Pomembno je tudi, da ne kompliciramo preveč. Se pokličemo – Gremo?, Gremo! in gremo. Z enimi pa se je treba stokrat klicat, da se na koncu nič ne zmeniš ali pa te celo pustijo na cedilu ali po domače zajebejo. Sicer pa je kar težko najti pravega soplezalca, pa nato pri nekaterih ugotoviš, da sploh nimajo pravega odnosa ne do soplezalcev, ne do alpinizma. Tukaj mora biti nekaj spoštovanja, saj plezanje zaradi plezanja ne pomeni dosti. Neko neskončno nabiranje smeri, brez da se iz njih kaj naučiš, tudi ne vodi nikamor. Pa ne gre samo za plezalske izkušnje ali kvaliteto smeri. Roke že natreniraš, glavo pa je malo težje. Sicer pa me veseli plezati z ljudmi, ki ne gredo z menoj v steno samo zaradi tiste smeri, temveč zaradi želje, da se tam predvsem fajn imamo. In so tudi hvaležni za vse, kar se lahko naučijo od mene, kakor sem tudi jaz hvaležen za vsak nov delček alpinističnega znanja.

Vselej je pomembna zgodba, ki jo prinesemo s svoje poti. Nekoč nam bodo tako ostale samo zgodbe in spomin nanje. Zato je treba nabirati zgodbe, predvsem lepe zgodbe, in preplezati smeri, sten in gora, kolikor jih le lahko. Da nam nekoč ne bo žal za vsako zgodbo, ki je nismo doživeli in za vsako smer, ki je nismo preplezali. Na stara leta nam tako ostanejo samo spomini nanje. Mislim, da je treba izkoristiti vsak dan. Izgubljeni dnevi se namreč nikoli ne vrnejo. pravi Strmina. Bo kar držalo!