Utrip, ETI - Andrej Pušnik: Včasih kar nisem verjel drugim, sedaj pa tudi sam vidim, da čas kar hitro teče in, če nič drugega, te razne obletnice spomnijo, da je res tako. Pred 40 leti sem se po 3. letniku srednje šole s prijatelji udeležil 10-dnevnega vodniškega tečaja v Vratih.
Prvi prihod v dolino je bil ob sicer slabem vremenu, ki je zakrival vrh Triglava, kar strašljiv. V dolini je bilo še malo smrek, nato pa povsod samo skalnati zidovi. Vse je bilo še bolj grozljivo zaradi megle in oblakov, ki so se nad Aljaževim domom vili ob Stenarju, severni triglavski steni in Cmiru. Kdo in kje lahko pride preko tega, je bilo vprašanje, na katerega smo dobili odgovore v času tečaja.
Proti koncu tečaja pa smo hoteli še več in čeprav je bil naš zdravnik Rudi iz Zagorja zelo proti temu, smo po tečaju še ostali v Vratih. Naš inštruktor Gregor je bil izkušen alpinist, ki je razumel naše želje ter nas vzel v navezo za prvi obisk Stene. Območje severne triglavske stene, ki jo večina imenuje kar Stena, je tista skalna pregrada, kjer se je rodil in kalil slovenski alpinizem. Visoka je več kot 1200 metrov, široka preko 3 km. V njej je najlažja Slovenska smer, najstarejša od vseh. Preplezal naj bi jo, okrog leta 1889, divji lovec iz Trente – Štrukljev Ivan, razlog pa naj bi bil, po pripovedovanju, umik pred orožniki in logarji zaradi krivolova. Smer je še vedno slovenska alpinistična klasika in osnovna šola alpinizma, ki je označena z III / II težavnostjo stopnjo. Izpostavljenost je na nekaterih odsekih velika, sploh tik pod vrhom in tudi orientacija je zahtevna. Poleg te smeri je sedaj še več kot 100 različnih smeri in njihovih različic. Najbolj znana pa gre po centralnem, sedaj imenovanem Čopovemu stebru (VI), ki velja za ponos slovenskega alpinizma, saj sta ga Joža Čop in Pavla Jesih uspela preplezati v treh dneh, jeseni leta 1945, in tako zaključila celo medvojno obdobje trajajoče tekmovanje med slovenskimi in takrat najboljšimi tujimi alpinisti za centralni steber, kar je v svoji knjigi STENA lepo predstavil pisatelj Tone Svetina.
Takrat je bila noč pred odhodom brez spanca, kaj bo, bova zmogla in podobni dvomi so naju z Borisom mučili. Zjutraj, še v temi, smo se spotikali čez Bukovje proti Pragu. Sedaj se po toliko letih spomnim, da je bil vstop še pod snegom, plezali smo varianto »čez kamine,« to sem si zapomnil, ker sem se z nahrbtnikom tako zagozdil, da ni šlo ne gor ne dol. Drugo je bilo pa eno samo divjanje. Ustavili smo se šele na travi nad Belimi platami, kjer je Gregor s klinom razrezal doručak, da sva se okrepčala. Dirka se je nadaljevala čez Bučarjevo skalo v škrbino, nato po slovenski grapi pod Okno, nato desno pod Frelihovo polico na slovenski steber, pod Malo črno steno in na rob ter vrnitev čez Prag.
3,5 ure je trajal vzpon, katerega zaključek je bil, da je bilo vse prehitro, zapomnila sva si bolj malo podrobnosti. Bila sva brez občutka, da je bilo kje težko. Potem sva z Borisom nekaj let še plezala skupaj, jaz sem na koncu kot samouk pririnil do –VI stopnje, vse najtežje smeri, tudi Čopa (1974), pa sem plezal z bolj izkušenim Ivčem iz Velenja.
Danes je slovenska smer še edina, ki je primerna zame, razen zimskega vzpona na Triglav, saj ni potrebno biti navezan, le veliko več časa je potrebno zanjo kot nekdaj. Z Vilijem sva lani avgusta tako lepo počasi napredovala do Belih plat, v slovenski grapi pa je sneg že skopnel in morala sva obiti veliki balvan na sredini.
Potreben čas do roba stene je sedaj 8 ur ali več, enkrat sem sam porabl le 2 uri, razlogi so različni, nekaj je nekaj v kondiciji, veliko tudi v teži, največjo vlogo pa igra neuplezanost, kajti če greš le enkrat na leto v skalo, vse delaš zelo previdno in na silo. Stena je še vedno takšna, kot je bila, le nekatera mesta so bolj«pokonc« postavljena, predvsem pa je en sam mir. Pred desetletji so bile zmeraj vrste navez za večino smeri, danes pa je klasični alpinizem malo zastal. Umetne stene, krajša plezališča z ekstremno težkimi smermi in dvig težavnostne lestvice do IX. stopnje in naprej, predvsem pa oprema, tehnično znanje in pristopi brez omejitev, so glavni razlogi za to.
Je pa sedaj več pohodnikov in koče so nabito polne. Tudi meni je oskrbnik na Kredarici rekel, da ni hrane in pijače niti prostora za spanje. Kljub temu sva v mesečni noči, Vili bolj hitro, jaz pa čisto počasi, šla po snežiščih proti Kredarici.
Tam kjer je bil pred 40 leti še ledenik, ga sedaj ni več, markirne točke meje nekdanjega ledenika z letnicami pa so ponekod tudi 20 metrov nad gruščem.
Zjutraj je bila na Kredarici panika, planinci so se odpravljali na Triglav, vrsta na grebenu je bila res takšna, da se tudi pol ure ni premaknila, midva pa sva se počasi odpravila čez Prag v dolino. Vreme se je popravilo, zato sva do večera srečavala skupine, ki so sople navzgor in se čudila. Kaj vse ne vidiš, nekateri opremljeni (kar je zaradi varnosti prav) drugi pa le v supergah, majici in kratkih hlačah. V Vratih, kamor smo včasih prišli le peš, je polno pločevine, turistov in »šminkerjev,« ki so okrog Aljaževega doma nosili čelade in skakali okrancani kot »krisban« s pasom, varovalnimi kompleti, prusiki, karabinci, osmicami in zavorami.
Res se je veliko spremenilo, stena pa je ostala enaka, lepa, tiha in dostopna le tistim, ki si jo želijo, ki znajo, zmorejo in hočejo v njej uživati. Tudi vzpon samo po slovenski strani, je vsakič zanimivo doživetje v skalah in alpinizmu, kamor sem sam samo malo »pokukal« in odnesel celo kožo kljub nekaterim napakam, ki jih na srečo nisem ponavljal.
Andrej Pušnik