V petek je bila v Domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici proslava, ki jo je pripravilo Gledališče 2B s člani Društva GRS Bohinj – Zgodovinski oris delovanja GRS Bohinj
60 let GRS Bohinj
V petek, 12. oktobra 2007, je bila v Domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici proslava, ki so jo pripravili člani Društva GRS Bohinj in Gledališče 2B
Po prijetnem in dovršenem kulturnem programu s petjem in klavirsko igro in branjem izbranih besedil s planinsko tematiko, ki so ga popestrili reševalci s prikazom svojega dela in več pozdravih, je predsednik Društva GRS Bohinj,
Janez Rozman, po pozdravu povedal
zgodbo o reševanju ter reševalcih Bohinja.
Bohinj je z vidika planinstva in alpinizma zanimiv zaradi več dejstev. Bohinjcem pripada slava prvih pristopov na Triglav, obsežnega gorsko vodniškega delovanja v zgodnjem času slovenskega planinstva in ustanovitev prve planinske organizacije društva Triglavski prijatelji. S pobudo Žige Zoisa in s sodelovanjem znamenitih izobražencev Baltazarja Hacqueta, Karla Zoisa, Valentina Vodnika, obeh kaplanov Dežman in drugih se je pred več kot 230 leti rojevala na bohinjskih tleh planinska misel. Štirje srčni možje, kot jih radi imenujemo, so avgusta 1778 prvi priplezali na vrh Triglava in tako na stežaj odprli vrata Bohinja obiskovalcem in občudovalcem.
S povečanim obiskom gora pa so se dogajale tudi nesreče. Gorski vodniki, lovci, pastirji in drvarji so bili tisti, ki so prvi oskrbovali ponesrečence in jih nosili v dolino. Najstarejše dokumentirano reševanje pa sega v leto 1822. Takrat so se na vrh Triglava povzpeli nosači z vojaškim zemljemercem Boiso. Zajela jih je nevihta, v kateri je strela ubila nosača Antona Korošca. Prenos trupla v dolino pa je bil v tistem času pravi podvig. Po znanih virih je to prvo organizirano reševanje pri nas in celo eno prvih v Evropi.
V drugi polovici 19. stoletja je razmah turizma v evropskih gorah privedel do organiziranega reševanja. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva. Takšna reševalna postaja je delovala tudi v Bohinju s sedežem v Hotelu sv. Janez.
V boju za ohranitev slovenstva v naših gorah je dr. Josip Tičar 16. junija 1912 po sklepu Slovenskega planinskega društva ustanovil postajo Gorske reševalne službe v Kranjski Gori.
K soslej povedanemu naj dodam še: Med prvo svetovno vojno je v taborišču Bogatin delovala vojaška gorsko reševalna postaja, ki je skrbela za ponesrečene in izmučene vojake, ki so oskrbovali bojišče na Krnu.
Po prvi svetovni vojni so ustanovilo še več rešilnih postaj. Takšna reševalna postaja je delovala tudi v sklopu podružnice SPD Srednja vas; vodil jo je Matevž Škantar iz Studorja. Žal pa postaja zaradi finančnih težav ni nikoli povsem zaživela. Vmes je prišla druga svetovna vojna....
Po vojni pa je misel o ustanovitvi postaje spet zaživela. S pripravami sta pričela znana predvojna alpinista Franc in Martin Ceklin. Pri ustanovitvi in nadaljni utrditvi postaje so pomagali znani jeseniški alpinisti in reševalci Uroš Župančič, Joža Čop. Drago Korenini, Maks Medja, Andrej More in drugi.
Postaja je bila ustanovljena spomladi 1947 in je delovala v okviru PD Srednja vas. Prvi člani GRS Bohinj so bili Franc Ceklin, Martin Ceklin in Tine Štros. Na jesen istega leta so se jim pridružili še Franc in Martin Mencinger ter Alojz Arh. Istega leta so imeli tudi že prvo reševalno akcijo, ko so v Matuču pod vrhom Vogla reševali nečaka slovenskega pesnika Dragotina Ketteja. Pri reševanju je sodeloval tudi Franc Žnidar, ki pa so ga vojaške obveznosti potem za nekaj let odtegnile od reševalnega dela.
Začetki reševalnega dela so bili težki in skromni. Pomanjkanje denarja in reševalne opreme je premagalo požrtvovalno delo tedanjih reševalcev, ki so kljub temu pridobivali na strokovnosti in ugledu. Skozi leta pa so se vrste reševalcev širile, pomlajevale, menjavale so se generacije in iz nekdaj skromne in slabo opremljene reševalne skupine je v Bohinju zrasla močna reševalna postaja.
Skozi 60 letno delovanje so postajo vodili Martin Ceklin, Miro Ceklin, Alojz Arh, Robert Klančar in zadnji dve leti Janez Rozman.V vseh teh letih smo reševalci opravili preko 850 reševalnih akcij.
Reševalno dejavnost v Bohinju so spremljale tudi organizacijske spremembe naše službe na nivoju države. Dolga leta je bila naša krovna organizacija PZS. V zadnjih letih pa je bila med reševalci po Sloveniji vse pogosteje izražena želja po samostojnosti in svoji lastni zvezi. Tem trendom smo sledili tudi v Bohinju in v začetku leta 2006 smo Postajo GRS Bohinj preoblikovali v samostojno društvo, ki se je prikjučilo ustanavljanju nove GRZ Slovenije.
Danes Društvo GRS Bohinj šteje 48 članov. Od tega 35 aktivnih ostali pa so častni, zaslužni ali pa izredni člani. Med aktivnimi člani je 5 inštruktorjev, 5 reševalcev letalcev, zdravnica reševalka letalka, 2 vodnika reševalnih psov, miner snežnih plazov in 6 pripravnikov; povprečna starost aktivnih reševalcev je 39 let.
Naša osnovna dejavnost je pomagati pomoči potrebnim v gorskem in težko dostopnem svetu. S pojavom raznih adrenalinskih športov pa se naše področje delovanja širi. Vsako leto opravimo veliko število reševalnih intervencij. To število se iz leta v leto povečuje. Pri našem delu sta nam v veliko pomoč helikopterja Policije in Slovenske vojske. V času visoke sezone nam pomaga dežurna ekipa na Brniku, v katero smo vključeni tudi bohinjski reševalci. Za kvalitetno reševalno delo je potrebno veliko usposabljanja, ki se opravlja v društvu in na nivoju zveze. S svojim znanjem in opremo pa pomagamo tudi ob naravnih in drugih nesrečah.
Za opis reševalnega moštva na delu si bom sposodil odlomek iz knjige Trenutki, ki jo je napisal žal že pokojni gorski reševalec zdravnik Jani Kokalj. Takole pravi:
“Če kdo misli, da so gorjani, ki prenašajo poškodovane nesrečnike z gora v dolino, grobi in neobčutljivi, se pošteno moti. Le redka skupina ljudi je sposobna toliko sočutja kot reševalna ekipa, kadar se poda na delo. Navidezna grobost in opolzke šale so le pretveza za tesnobo, ki se nabere v vsakem od nas ob negotovih situacijah. Največkrat se to dogaja, kadar hodimo pobirat ostanke žalostnih nesreč. Le na tak način ali pa s tišino se do neke mere lahko prikrijeta žalost in občutek nemoči. Šopek gorskega cvetja ali vejica rušja, ki spremlja truplo, daje pomen tistemu, kar se z besedo in obnašanjem ne da pokazati. Zaključki takšnih akcij so žalostni. Največkrat se ekipa hitro razide in vsak odnese s seboj nekaj turobnosti in grenkega spomina, ki ga potem še dolgo spremljata. Preživel poškodovanec ob uspešnih akcijah pa je vedno vzrok za slavje. Takrat eksplodira prešernost veselja nad življenjem. Proslavljamo skupaj. Velika čustva, ki plemenitijo prestane napore, so last vseh. Vsak od nas rad pristavi svojo kupo ob prekipevajoč kelih življenja. Veselja ni nikoli preveč.”
Pred zaključkom proslave so podelili še zahvale: Občini Bohinj, GRZ Slovenije, Regijskemu centru za obveščanje Kranj, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Stara Fužina, PD Srdnja vas in PD Bohinjska Bistrica, Letalski policijski enoti Brnik, 15. helikopterskemu bataljonu SV, Policijskemu oddelku Bled in Zdravsvenemu domu Bohinj.