Obe skali sta z Velega polja in Vodnikove koče prav dobro vidni in izraziti točki, le da so pogledi planincev bolj usmerjeni proti Triglavu in Šmarjetni glavi.
Skali sta na sedlu med vrhoma 2075 m in 2040 m ter drži med njima steza z Mišeljske planine (1683 m) zraven Velega polja k planini Jezerce, kjer se pase živina velike planine Krstenica (Jezerce 1727 m, Krstenica 1673 m).
Planinski vestnik, Henrik Steska - Pripovedka izpod Triglava: Vitez Adam z Dovjega je bil ošaben in drzen graščak. S pohodi, ki se jih je nepričakovano domislil, je daleč naokoli ljudi strahoval. Kmetje v dolini in pastirji na planinah so se ga zavoljo njegove krutosti bali in tudi po sosednih gradovih ni imel prijateljev, a z debelim zidovjem zavarovan in od globokih jarkov obdani grad je vsakomur grozil, kdor se mu je sovražno bližal. Ne ljudje ne živina doma, na polju in na paši, ne divjačina ne zverjad po goščavah in skalovju niso bili varni pred vitezom.
Vsa srenja je vztrepetala, kadar se je bližal svojimi nič manj neusmiljenimi oprodami in hlapci. Kdo bi se jim mogel upirati, ko pa so bili dobro oboroženi in izurjeni kot vojščaki in lovci. Tudi divjemu nerescu se je le redko kdaj posrečilo, izogniti se ostri sulici; s svojimi loki so zanesljivo ustreli divjad in perjad po hribih in dolinah.
Neko vroče poletje se je grajska gospa spomnila, da bi ji mogle triglavske rože mladost vrniti; toda te rože rastejo le iz krvi Zlatoroga samega.
Celo vitez se je zamislil in se obotavljal, da bi šel v kraljestvo Zlatorogovo. Oprode so mu odsvetovali a grajska gospa se jim je rogala in očitala bojazljivost, graščakovi sinovi pa so polni neugnane mladostne oholosti potegnili z materjo. Končno se je vitez le vdal, a nihče izmed hlapcev se ni upal pokazati pot skozi goščavo v Zlatorogovo kraljestvo. Vedeli so, da se Zlatorog pase onstran Bohinjskih Vratc, a čuti tudi od starih očakov in od svojih babic, da so gamsi iz Zlatorogove črede doslej še vsakogar speljali na nevarne steze, da so čateži še vsakogar do smrti okamenjali, planinske vile pa ga s svojim meglenastim plaščem vodile do prepadov in ga pahnile v brezdno.
Našel se je pa izdajalec, ki je izdal skrivnost triglavskega pogorja. Vodil je viteza, grajsko gospo, graščakov sinove in krdelo lovcev skozi goščave gozdnate Krme proti Bohinjskim vratcem. Lovci so morali sekati pot po rušju in grmovju, gospa in njeni sinovi pa niso mogli krotiti svoje lovske strasti in so brez usmiljenja z lokom in strelom pobijali srne in jelene. Veselilo jih je, ko je smrtno ranjena žival klecnila k tlom in z vprašujočimi očmi zrla na morilce in izkrvavela.
Bližali so se strminam Rjavine in že se je čul pisk gamsov, ki so stražili Zlatorogovo kraljestvo. Planinske vile so se jadrno bližale, zasledovale ohole kršilce miru ter s svojimi sivkastimi plašči iz prožne, neprozorne megle obkrožile viteza in njegove. Lovci niso vedeli ne kod ne kam in so zašli med pečine. Grozno so zakričali, ko seje odtrgala skala, ki so jo čuječi čateži bili izpodkopali. Le vitez Adam in grajska gospa sta se rešila, vsi drugi so zdrknili v prepad. Na pol živa sta po grušču in melišču dospela do Bohinjskih vratc in se spustila navzdol na Velo polje. Izmučena sta se sesedla, hrana jima je pošla, a Triglav se je v svojem srdu odel v črne oblake; deževalo je, nočilo se je, od mraza in strahu pa nista mogla zaspati. Tavala sta med skalovjem in proti jutru, ko se je začelo svetlikati, sta zagledala na večerni. strani prelaz.. Daleč naokoli grozna tišina, nebo in vrhovi pa zastrti z oblaki. Ko sta plezala navzgor, ju je zajela še nevihta. Blisk je sledil blisku, treskanja ni bilo konec. Zastonj sta s prelaza klicala in klicala nihče ju v viharju ni mogel slišati, od nikjer ni bilo odziva. Groza ju je prešinila, onemela in otrpnila sta, pa okamnela.
Ko so drugi dan pastirji in planšarice s Krstenice gnali krave na pašo k Jezercu so začudeno zazrli gori na prelazu okamnelega viteza in njegovo gospo. Tudi najpogumnejši se dolgo niso upali na prelaz. Okamnelima pa še današnji dan po tolikih stoletjih ljudska govorica pravi Adam in Eva, a o gradu na Dovjem ni nobenega sledu več. In tam se mirno pase govedo.
Prisluhnil Steska