FAJN.si - Tomaž Košir: Snežni plazovi so od nekdaj strah in trepet vseh ljubiteljev zasneženih gora
... z večjo popularnostjo smučanja in deskanja izven urejenih prog, pa se je število tistih, ki ...
Celotna objava na FAJN.si >>>
Tudi najboljša oprema sama ne bo rešila nikogar, bo pa lahko pomagala, če jo bomo imeli pri sebi.
Zračne blazine v plazu zelo uspešno preprečujejo zasutje, a so na žalost še zelo drage in s tem marsikomu nedostopne. (foto: Hansi Heckmair)
Če bi na kaki ljubljanski ulici naključne mimoidoče vprašali po plazovni/lavinski opremi, bi verjetno dobili malo konkretnih odgovorov, a poleg tega, da je veliko ljudi že slišalo za lavinske/plazovne reševalne pse, bi jih verjetno še največ vedelo, da obstaja tudi neka "žolna". Kaj za hudiča počne ta ptič, bi jih verjetno vedelo veliko manj, a dejstvo je, da so male naprave, ki oddajajo in sprejemajo radijske signale ter s tem pomagajo reševati zasute, v zadnjih letih med zimsko hribovskimi navdušenci postale pravi hit.
Celotna objava na FAJN.si >>>
Žolna, lopata in sonda so obvezna oprema!
Zavest o nevarnosti snežnih plazov in potrebi po dobri lavinski žolni, še nikoli ni bila tako močna, kot je sedaj, tudi po zaslugi agresivnega trženja proizvajalcev. To sovpada s porastom števila ljudi, ki se podajajo “čez ograje” smučišč, torej potencialnih novih kupcev. Žal pa ob vseh “nadnaravnih” sposobnostih, ki jih žolnam danes pripisujejo marketinški strokovnjaki, mnogi pozabljajo, da tudi najdražja in najboljša žolna sama ni dovolj, da bi bili pred belo smrtjo kaj bolj varni. Najprej jo moramo namreč znati uporabljati in reševanje z njo vaditi, vaditi in vaditi … in nato še malo povaditi! Tako kot najdražji “trotl” aparat sam ne naredi dobrega fotografa, tudi najboljša žolna sama ne najde zasutega. Včasih se lahko posreči, a to še zdaleč ni pravilo. Ne pustite se prepričati v nasprotno!
Prvo uporabno žolno so menda sestavili leta 1968, v ameriškem Buffalu (slika levo). Njen maksimalen rang delovanja je segel dobrih 27 metrov daleč, opremljena pa je bila z baterijo, ki je napravo v fazi oddajanja lahko napajala cel teden. V redni prodaji se je znašla v začetku sedemdesetih let. Že pred tem so poskušali ustvariti “stroj”, ki bi znal poiskati ponesrečence dovolj hitro, da bi jih lahko odkopali še žive, a najboljša rešitev je dolgo ostajala dobra stara lavinska vrvica. Do 30 metrov dolga, 3 do 4 milimetre debela rdeča ali oranžna vrvica je imela na vsak meter ali več oznako, ki je kazala smer in razdaljo do zasutega. Uporabnik je imel en konec privezan nase, zvitek pa je nosil v žepu ali kje drugje pri roki. V primeru, da se je sprožil plaz, je vrvico odvrgel, reševalci pa so imeli tako več možnosti, da ga hitro najdejo, saj je vrvica praviloma odvila in velikokrat vsaj na enem delu plazu pogledala na površino, od tam pa so ji lahko sledili do ponesrečenca.
Žolna je danes, skupaj z lopato in sondo (zložljiva palica, dolga več kot 2 metra, s katero lahko prebadamo snežno odejo in iščemo zasute, oz. preverjamo rezultat iskanja z žolno) obvezna oprema za vsakogar, ki se pozimi podaja v hribe, vključno s freeriderji za ograjami smučišč! V nekaterih evropskih državah je gibanje izven urejenih smučarskih terenov, brez te opreme, celo kaznivo. Na trgu je veliko različnih izdelkov, pred nakupom pa se je dobro pozanimati o različnih modelih žoln in se odločiti za tistega, ki dejansko omogoča kar največ kvalitetne pomoči pri iskanju. Neodgovorno in sebično je razmišljanje o tem, da je pomembno le, da žolna dobro oddaja, ter tako kupiti najcenejši model, kljub temu, da z njim v primeru nesreče ne boste znali najti prijateljev! Prav tako je sebično kupiti najboljšo žolno in se zanašati le nanjo! Ponavljam, potrebno je vaditi.
Pri lopatah je priporočljivejša aluminjasta izvedba, saj se tiste najcenejše plastične lahko hitro zlomijo, še posebej kadar pritiska mraz, sneg na plazišču pa je zbit in trd. Nič vam ne bo pomagalo, če boste zasutega našli, a ga ne boste mogli hitro odkopati. Sond obstaja veliko različnih. Načeloma so najboljše tiste, ki so nekoliko daljše in omogočajo hitro sestavljanje z enim potegom. Ali se boste odločili za lažjo izvedbo iz karbona, je seveda odvisno od debeline vaše denarnice, na samo iskanje pa to ne bo preveč vplivalo. Razen, če se odločite za takšno, ki ima v konico vgrajen sprejemnik in vas bo opozorila, ko boste sondirali blizu zasutega.
Z novimi rešitvami od kurative do preventive, tudi z opremo …
V zadnjih letih se je močno razširila tudi ponudba tehničnih rešitev za izboljšanje možnosti preživetja pod snežnim plazom, oziroma še pomembneje, za preprečevanje zasutja.
Black Diamond je razvil in patentiral sistem Avalung (skica levo, blackdiamondequipment.com), ki zasutemu omogoča dihanje po cevi in strupene izdihane pline odvaja proč od dihalnih poti, s tem pa občutno podaljšuje čas preživetja pod plazom. Največ zasutih namreč umre zaradi zastrupitve! Sistem, ki je lahko samostojen ali vgrajen v nahrbtnik, ima le eno pomanjkljivost – da bo res pomagal moramo biti resnično disciplinirani in si cevko vsakokrat, ko se gibamo po nevarnih terenih, pripraviti v bližino ust, ter jo takoj, ko postane nevarno vtakniti v usta. Nato lahko le upamo, da nam jo med premetavanjem v plazu ne bo iztrgalo. V suhem snegu bi si morali zamašiti tudi nos, ter s tem preprečiti vdor snega skozi nosnice, za kar dobimo ob Avalungu tudi priročno klipsno. A kako pogosto uporabljamo to?! Študije in preiskusi vsekakor kažejo, da Avalung reši marsikatero življenje, zato ga vsekakor priporočamo tistim, ki si ne morejo privoščiti še boljše rešitve, edine prave preventive poleg znanja in izkušenj – zračne blazine.
Vse skupaj se je začelo že leta 1985, ko so se na trgu pojavili nahrbtniki znamke ABS. Vsebovali so zračno blazino, ki se je napihnila s pomočjo stisnjenega zraka iz male bombice, takoj, ko je uporabnik potegnil za sprožilno vrvico. Ta zračna blazina je obljubljala bistvo preventive, obdržati ponesrečenca na površju plazu, torej preprečiti zasutje. Ko so jih začeli uporabljati profesionalci iz sveta freeride smučanja in deskanja, so počasi začele krožiti tudi zgodbe o tem, da dejansko delujejo tako, kot obljubljajo. A strokovnjaki so ostajali skeptični. Snežni plaz namreč ni voda, zato računati na efekt plavajočega telesa, na podlagi vzgona, ni nujno uspešna rešitev. Podjetje ABS je svoj izum nadgrajevalo in leta 1996 predstavilo sistem dvojnih blazin, ki je pri njih v uporabi še danes. Leta 1991 so na inštitutu za raziskave snega in plazov v Davosu (Švica) začeli beležiti rezultate nesreč, v katere so bili vpleteni uporabniki nahrbtnikov z zračnimi blazinami (samo ABS, ker drugih ni bilo). Predvsem na podlagi lastnih poročil ljudi, ki jih je zajel plaz. Kar 97% do sedaj jih je namreč preživelo, od tega večina brez poškodb!