Izjemni dosežki športnih plezalcev in izjemna obletnica. Za urednika AN pa velja: splav Meduze oz. kako po dnevu mrtvih vstati od mrtvih?!
Alpinistične novice
Upam, da se vam ni nikoli zgodilo, da ste se zjutraj zbudili, pogledali v ogledalo, veselo načrtovali dan, prepevali in prekipevali od veselja, ko se spomnite, da ste prejšnji večer popolnoma pozabili na zmenek z najlepšo punco na svetu. Tako sem se počutil prejšnji torek, ko pogledam stran Gore Ljudje; strani ne prepoznam - (hmm) nova podoba in zaman iščem meni tako ljube AN. Počasi mi kaplja, kapljica za kapljico: Tomaž je v Turčiji, pred 14imi dnevi je nekaj omenjal AN, nov editor, ki ga je Franci obljubljal je res tu (uporaba čista tema), v službi dela čez glavo, ... Nekaj skušam scumprati na hitro, pa ne gre. Delo v službi pa priganja. Čista tema - vreznil bi se v zemljo. Eno pošteno opravičilo z moje strani in upanje, da je letošnji dan mrtvih novo vstajenje AN. Zlasti tisti, ki ste minuli torek pogrešali AN spodbudite ostale, da kaj pošljejo na naš naslov alp.ple@planid.org.
Na vrhu vrh
Da bodo novice čimbolj športnoplezalsko obarvane ponovno opominjam na blesteče dosežke Maje Vidmar, katere dosežki trenutno presegajo siceršnjo športno in organizacijsko raven športa v Sloveniji (pa tudi na PZS). Pa je to mišljeno predvsem kot kritika lastnega dela in situacije v katero se zapleta slovenski šport. Na predzadnji tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju je ponovno zmagala Maja Vidmar in se tako povsem približala končni zmagi. Celotna ženska ekipa je na tekmi v Franciji navdušila: 3. Natalija Gros, 5. Lučka Franko in 7. Mina Markovič. S polfinalom in 19. mestom je nastope zaključil Klemen Bečan. Novica o kateri bi mediji lahko poročali obširneje in novica, ki glasno vabi v Kranj na zaključek SP.
Kotečnik
Zagnani in neutrudni Albin Simončič - Bine vedno sporoči kakšno novo preko Trojan! In ker stara metafora s predorom zgublja na simbolnem pomenu bo tudi novica taka: na hitro skozi in čisto nič potresena s sladkorjem, mogoče celo malenkost pikro začinjena.
Včeraj je Bine v Kotečniku zaključil letošnji projekt preopremljanja smeri v sektorju Kača. Po novem so vse smeri opremljene z lepljenimi svedrovci, dodanih pa je nekaj novosti. V celoti sta novi dve smeri. Med Nosom in Sledovi ptic je nastala smer Obeliks (6c+, 30 m), med Plesom in Modrim dirkačem pa smer Lolek in Bolek (6c+, 30 m; 1. del 6b+, 2. del 6c+). Ples je podaljšan z dvema možnostima: naravnost je Ples I (7a) in v levo Ples II (6c+). Med Kitajko in Lambado se šopiri Papagaj (5c+), katere avtor je sicer Franček Knez, vendar do sedaj ni bila navrtana.
Kača je sedaj ob Pisanem svetu v celoti najbolje urejen sektor v Kotečniku. Je še zelo prvobiten in neonesnažen. Bine upa, da bo takšen ostal tudi sedaj, ko so vse smeri urejene. Ob tem pa dodaja, da bi bilo zelo dobro, če bi mladci iz širne Slovenije, ki se največ zadržujejo v Obokih (ali popularno Luknji), malce bolje poskrbeli tudi za ta sektor, saj je tam najbolj umazano. Pa tudi Lukove smeri opremljene z ekspanzijskimi svedri, bi zaradi vrtenja ploščic, bilo potrebno čim prej polepiti (najbolje kar avtor sam), preden bo kateri od teh mladcev zgrmel med kamne pod njimi.
Obletnica
Za novico, ki je tokrat priromala do mene se Daniju Tiču najlepše zahvaljujem. Kar malo neverjetno se zdi pa vendar je že več kot 20 let minilo od enega najbolj kontroverznih vzponov v slovenski zgodovini (ob Šraufovem Dhaulagiriju). V času herojskega alpinizma in pospešenega osvajanja osemtisočakov, ko vse razen najvišjih vrhov Himalaje ni veljalo bogvekoliko, so se Uroš Rupar, Damjan Vidmar, Aco Pepevnik in Dani Tič v alpskem slogu lotili in preplezali SV steno Šivlinga (6543 m). Od dotika modrine in veselega snidenja v bazi 23.09.1987 je minilo več kot dvajset let.
O tem so posneli film na 8 mm trak, ki ga je zmontiral in uredil Dani Tič pred 19 leti. Ogledate si ga lahko na youtube.com/watch?v=-vA5KHN2DlU . Film ima danes predvsem dokumentarno vrednost in je kot tak neprecenljiv dokument vzpona, ki je bil vsaj delno pred časom. Film je posvečen Damjanu Vidmarju in Boštjanu Kekcu, ki sta preminila pri uresničevanju njunih sanj. Odpravo na Šivling 1987 je vodil Boštjan Kekec. Člani odprave so bili: Damjan Vidmar, Aco Pepevnik, Uroš Rupar in Dani Tič. Boštjan Kekec in Uroš Rupar sta opravila prvi slovenski vzpon na Šivling po smeri, ki je primerljiva s Schmidovo v Matterhornu, le da leži 2000 metrov višje. Prvenstveni vzpon preko SV stene Šivlinga pa je kombinacija prvenstvene, Italijanske in Scottove smeri. Smer je visoka 1600 metrov. Večjih težav je 1400 metrov. Za vzpon in sestop smo potrebovali sedem dni. Chris Bonnington je ob neki priložnosti izjavil, da je ta stena kombinacija El Capa in Les Droites.
Ker se uvajam v delo z novim programjem objavljam tudi nekoliko manj plezalsko obarvano novico. Miha Bogataj sporoča, da sta z Nežo Drobnič (oba AO Kamnik) načrtovani vzpon na Materhorn zaključila kmalu nad kočo Hornli ter oddrvela v Chamonix, kjer sta 31.10. Miha in Sašo Hribar preplezala zgornji del grebena Cosmic, sicer klasično vodniško turo. Naslednji dan sta Miha in Neža opravila še klasično prečenje Mont Blanca. Dan kasneje so sledili še Marko Balantič, Ana Podpečan, Sašo Hribar in Luka Podbrežnik (vsi AO Kamnik).
Nova obzorja
Očitno je, da Boris Sedej doživlja novo alpinistično pomlad. Ali pa o njegovih dosedanjih aktivnostih ni bilo novic. Janko Smolnikar (AO Idrija), Davor Velikanje (AO Idrija), Andrej Mivšek in Boris Sedej (slednja nista člana nobenega AO) so se 27. oktobra (vrnili so se 4. novembra) odpravili v bolgarsko plezališče Vratza, ki jih je prijetno presenetila. Nekoliko je podobna Paklenici (nizka nadmorska višina, podnebje, skala ...), je pa več zajed, poči in žal tudi malo bolj poraščeno. Na spletu se sicer najde vodnik (climbingguidebg.com), v katerem pa so zgolj skice iz tiskane izdaje v 80-ih letih minulega stoletja in ne odraža dejanskega stanja. Danes namreč mrgoli novih in "popravljenih "smeri - veliko je navrtanih, v sami centralni steni pa sta Andrej in Boris naletela, v spodnjem delu na navrtana stojišča, vmes pa je bilo precej povečini starih klinov. Same ocene znajo biti precej "navite". Potencialnim obiskovalcem je vsekakor vredno počakati na izid novega vodnička, kateri je baje v pripravi.
Na začetku smo imeli precej kislo vreme in tako nam je šele v sredo uspelo prvič potipat skalo. Skupno smo zlezli 12 smeri v razponu od 20 do 400 m in težav od V ( in A0) do VIII. Ko je posijalo sonce so plezali v kratkih rokavih. Nad samim plezanjem in tipom smeri pa so bili vsi štirje navdušeni – 'ob dejstvu, da se je pač treba sprijaznit z travicami'. Nekaj fotografij iz potepanja lahko najdete Borisovi strani boris.slo-alp.com/plugins/mg2/mg2.php?list=34 , obširnejše poročilo pa še nastaja.
Od mrtvih vstal in novice spisal,
Peter Mežnar