Nova smer v Votlem vrhu in kopica drugih vzponov v naših gorah.
Nova smer v Votlem vrhu
Že malo ven iz dometa današnjih AN se je zgodil vzpon, ki mu posvečam največ pozornosti saj izstopa po kvaliteti in borbi. Njegov pobudnik je nepopravljiv zaljubljenec v Loško steno; Tadej Golob. Tole je povedal o svoji novi smeri v Votlem vrhu.
"V steno sva vstopila prejšnji četrtek (28. julija, se mi zdi) in izplezala tri dni kasneje. V soboto zjutraj ob 9. uri sva bila na vrhu. Smer začne na istem mestu kot Znamenje ob poti, ki pa po prvem raztežaju iz žleba zavije levo v steno, najina smer pa nadaljuje po tem žlebu do vrha in od tam vstopi v navpično steno po kratki zajedi, ki je nastala pred kakšnim letom in šele zdaj dobiva malo bolj normalno, sivo barvo. 
Ta zajeda je začetek poči, ki pripelje do Znamenja v višini bivaka prvih plezalcev oz. kratek raztežaj pod njim. Za to sva potrebovala cel dan – spodaj štirje lažji raztežaji (vstop VI, grdo, grdo, vedno grše, drugi trije III-IV), potem pa sledijo še štirje raztežaji, in sicer: 1. VII, 2. VII+, 3. VI+, 4. VI. Razen zadnjega, ki premore dobro skalo in odlično poč, so drobljivi in nevarni. Vse sem kot prvi v navezi preplezal prosto, razen zadnjega, kjer sem se po neumnosti spustil (abzajlal) z luske do Znamenja ob poti, bi pa moral potegniti samo še kak meter na njen vrh, od koder bi se odšetal do drevesa, ki raste tam. V drugem težjem raztežaju sem padel, ko se mi je zataknila vrv in sem se ravno basal čez previs. Močno sem potegnil, previs pod menoj se je podrl in zletel sem dol, pri tem izpul enega frenda in en klin. Fasal sem nekaj prask, hujšega pa ni bilo. Raztežaj sem potem preplezal prosto od tistega klina, ki me je zadržal.
Bivakirala sva v votlinici in drugi dan nadaljevala po Znamenju. S seboj sva imela precej opreme in sva bila zato počasna, pa še opisa nisva imela, tako da sva z nočjo ravno izplezala na raz in tam še drugič bivakirala. Ta dan nama je že zelo zgodaj zmanjkalo vode, tako da je bila ta druga noč precej neprijetna. V tem delu smeri sem plezal prosto, razen tistega raztežaja pod strehami, ki še ni pofrikan.
Severno steno Votlega vrha sva preplezala Tadej Golob in Borut Kantušer, jaz kot prvi v navezi, on kot tisti, ki je moral trogati vso robo na hrbtu. Mimogrede, Borut je bil letos poleti star 50 let.
Smer (ali varianto Znamenja, kakor komu drago) bi poimenoval Odrešitev in jo posvetil Dušanu Poleniku – Dušu." Vsa čast!
Delovna sobota
Večina omenjenih vzponov se je zgodila v soboto in izgleda, da so bili vsi slovenski alpinisti, ki niso v tujini v akciji. Razen tistih treh, ki so prehlajeni in so doma ležali. Kar dosti plezalcev je kasno vstajanje ali prevelike ambicije plačalo pozno popoldan z neprostovoljnim tuširanjem in povečanim izločanjem adrenalina ob rezkem grmenju.
.
Triglav je bil ponovno najbolj obljuden. Na desetine ljudi v Slovenski in Nemški smeri nato pa manj sorazmerno s težavnostjo smeri. Najbolj inovativen je bil Miha Valič. S pripravnikom AO Rašica Rokom Šetino sta začela po Direktni na Črni graben (VI, 400 m), od Gorenjskega turnca pa sta plezala po Srpu (VII-/V, Knez - Romih, 1980): Slednja smer se nahaja levo od Čopa. Začne levo pred Čopom in pride višje v prvo Čopovo votlino iz nje pa ponovno levo proti Gorenjski. Celotni turi sta prisodila oceno VII-/V, 1000 m. Srp ima manj kot pet ponovitev. Matej Kladnik in Ambrož Bajde sta preplezala kombinacijo Peternelove in Čopovega stebra (VII-/VI+, V, 1000 m). Pravita, da bi veljalo malo popraviti skico Peternelove smeri. Miha Habjan in Gregor Miklič (oba Akademski AO) ter Urban Ažman in Jurij Hladnik (AO Radovljica).so plezali Kunaver – Drašler (VII+/VII, V, 250 m) v Sfingi. Plezala so prosto NP. Prva naveza je pristopila pod Sfingo preko Skalaške in Zlatorogovih polic, druga pa po Prusikovi smeri. Prav tako v Sfingi sta Raz mojstranških veveric plezala Rok Šisernik in Miha Praprotnik. Zaradi sila neprijetnega grmenja iz oblakov, sta v najtežjem raztežaju z veseljem poprijela za kak klin. V zahodnem delu stene sta Tine Ščuka in Mitja Šorn plezala Stopnice v nebo (VII-/V-VI, 400 m + 200 m). Smer je lepa, kladivo pa je tudi veselo pelo. Še bolj desno sta Andrej Kecman in Matevž Vučer (AO Kranj) plezala Tržaško smer (V, 400 m). Izstopila sta po policah na Plemenice.
Miha Habjan se je zmenil za pležo z Marjanom Manfredo – Marjonom in urno sta preplezala Milijardo (V+, 400 m) v Rjavini. Smer sta pohvalila in pripomnila, da so klini potrebni le za stojišča.
Tadej Debevec in Minca Mramor (oba AO Rašica) sta ponovila Grošljevo smer (VII, IV-V, 400 m) v severni steni Planje. Pravita, da so ključna mesta zelo dobro opremljena in tudi skala tam je dobra. Sicer so klini bolj redki, skala pa tudi ne najboljša. Priporočata nekaj klinov, ter set metuljev in zatičev. V težjih raztežajih je bila smer dobro markirana od magnezija, ki sta ga dan prej napacala Urban Ažman in Jurij Hladnik.
Sem izvohal na spletu novico o vzponu Kranjčanov. Ker se mi zdi dober ga bom omenil, kljub temu, da mi niso novice sporočili sami. Žiga Šter in Gregor Rozman sta ponovila Škorpijona (VI-, A1, 500 m) v Široki peči. Uspela sta v tretjem poizkusu, zato se je v smeri nabralo okoli 15 novih klinov. Smer premore bojda dobro skalo.
V Tamarju je bilo plezalcev veliko a vem le za Carpe Diem Aleša in Nejca Česen. V soboto sta preplezala JLA in Belač – Zupan v Šitah.
Pa sta rekli Slavi in Maja: »Vsi delajo povezovalne vzpone, jih bova pa še medve!«. In sta šli, Maja Perko in Slavka Poje, v Vrata. Najprej sta napadli smer Zasilni izhod (5+/4 180 m) v Bovškem Gamsovcu, nato pa preko Dovških vratc pristopili pod Stenar in tam preplezali še Školjko (5/4, 200 m). Obe smeri sta iz kolekcije zakoncev Relja in popolnoma opremljeni.
Matej Smrkolj in Martin Belhar sta plezala Meč v Malem Koritniškem Mangartu, Klemen Premrl (Black Diamond, ProMontana) in Matej Štular (verjetno vsi AO Tržić) pa Ključek v Vevnici (VI+/ IV–V, 600 m; Bence Premrl 1998). Verjetno gre za prvo ponovitev smeri.
Andrej Erceg - Crni in Blaž Grmek (oba AO Črnuče) sta plezala v Golarjevi peči. Izbrala sta najbolj plezano smer v steni – Orlovsko. Najprej sta debelo pogledala velike travnate ruše, ki visijo v prvem raztežaju, a se smeri vseeno pogumno lotila. Uspešno! Andrej je smer preplezal prosto na pogled, Blaž pa se je tu in tam oprijel kakega pomagala. Oba menita, da so nekateri raztežaji podcenjeni in zato predlagata naslednje ocenjevalne korekcije: 1.R: VIII-, 7.R: VII+, 8.R: VII+. Psihično najtežji se jima je zdel prvi raztežaj. Smer je solidno opremljena, brez klinov pa vseeno ni priporočljivo vstopiti.
Na koncu še kratka zgodbica s srečnim koncem. Šla sta nekoč pozimi, prej omenjeni Andrej in Matej, v Storžič plezat smer Črni graben. Od dela in treningov močne roke niso potrebovale zank na cepinih. Plezala sta in plezala in Andreju je padel bleščeči cepin iz rok v globino. Brez njega sta priplezala na vrh gore. Zaključek? Pred nekaj dnevi je šel Andrej sam plezat Črni graben (V-, 500 m) in našel zarjaveli cepin pod najtežjim raztežajem. Na vrhu gore si je dejal: »Smer je precej lepša pozimi kot poleti.«.
Srečno!
Tomaž Jakofčič
P.s.: V kolikor imate možnost poslati skupaj z novico tudi kakšno akcijsko fotografijo ali sliko stene, morda z vrisano smerjo, bo to zelo dobrodošlo. Bodo pa naj slike samostojne, ločene od besedila, v JPG formatu, ne preveč komprimirane in široke (vsaj) 600-700 pik.