Balvansko in prosto plezanje svetli novici dneva! Alpinizem pa kot v najboljših letih: dobri vzponi in nekaj prahu!
Alpinistične novice
Tokrat bodo v ospredju športni plezalci in boulderaši, saj so natrosili obilo vzponov. Še ne dolgo tega je bila ocena Fb 8a nekaj nepopisno težkega, a z razvojem balvanskega plezanja so podobne in težje smeri redno na seznamu želja slovenskih balvanskih plezalcev.
Balvaniranje
David Stepanjan (Ocun&RockPillars, BolgariaTrade d.o.o.) ter Urška Plut sta se za praznike mudila na tridnevnem balvaniranju v Švici, točneje v Cresciano in Cironico. David je uspel preplezati Willenberg dach (Fb 8a) ter Blochx Addiction (Fb 8a).
Po dobrem vplezavanju se je David takoj podal v domače okolje natančneje v Avstijsko Malto, kjer je na praznični dan 01.11. uspel preplezati znan balvanski problem, katerega avtor je Klem Loskot, Wrestling with an aligator (Fb 8b). Po dveh dneh počitka se je zopet podal v Malto ter uspel še v lažji različici tega problema Petting with an aligtor (Fb 8a+). Za filmčka kliknite na vzpon.
V soboto 10.11. se je vrnil v ‘Malto’, da naredi še nekaj posnetkov v Wreslingu in Peattingu, a mu žilica ni dala miru tako, da je preplezal še problem imenovan Marmelade auf der Schulter - varianta Moser (Fb 8a) - gre za varianto problema, ki ga je preplezal že pred leti. Izziv mu je bil le zelo, zelo dolg gib v desno. Varianto je prvi preplezal Martin Moser, gre pa verjetno za prvo ponovitev omenjene linije.
Da ne bi ostalo samo pri balvanih je David preplezal še Glisto (8b+) v Vipavski beli, ki pa ima bolj balvanske karakteristike. Nenazadnje pa je smer že bila preplezana tudi brez varovanja z uporabo 'crah padov'.
Big wall prosto plezanje
Martina Čufar po slovesu od tekmovalnega plezanja ne popušča. Ob tokratnem obisku ZDA je najprej za ogrevanje preplezala The regular North Face route (5.11c) v Rostrumu. Zaradi nenavadno slabega vremena pa še vrsto raztežaj dolgih smeri: klasiko The fish crack (5.12b) na flesh ter sosednjo poč Crimson crinch (5.12a, 55 m) na pogled, ki jo Martina opisuje kot neskončno dolgo. 21.09 je uspešno preplezala svojo PB poč: Phoenix (5.13a). Kmalu po ogrevanju se je začela spogledovati z eno lepših prosto preplezanih smeri v El Capu, z El Ninom. Kljub začetnim zadregam z slabšim varovanjem je uspešno opravila s prvimi resnimi raztežaji (do 8a+). Kasneje ob nadaljevanju vzpona zmogla večino raztežajev prosto (do 5.12). Le najtežji štirje raztežaji (dva 5.13a, 5.13b ter najtežji 5.13c) so ostali neizpolnjena želja, a dovolj dosegljivi, da se bo Martina še vrnila in odplezala sanje do konca! Za posladek se je Martina udeležila še Petzl Roc tripa, ki je formalno tekmovanje, a s precej neformalne (beri družabne) vsebine.
Alpinizem
Ker sem tudi sam okusil slasti jesenskih dobrih razmer ne morem mimo informacije, da so Luka Krajnc (AO Celje) in Nastja Davidova (AO Ljubljana – Matica), Jurij Hladnik in Matevž Vukotič (oba AO Radovljica) ter David Debeljak (AO Rašica) in Tadej Krišelj (AO Kamnik ), uspeli preplezati eno velikih in hkrati tudi najlepših lednih klasik v S steni Grandess Jorasses: Britansko smer (MacIntyre – Colton: VI, 6, 1200 m). Za vzpon so porabili 15 ur efektivnega plezanja in izstopili drugi dan zvečer. Vzpon se mi je še posebej priljubil, ker se je po zimskem vzponu, ki sva ga marca 1994 opravila z Maticem Joštem (AO Celje), že tretji slovenski navezi v isti smeri primerilo, da ji je padel čevelj preko stene (takrat sem bil neroda jaz, ostalih pa ne bom špecal).
Himalajizem
'Vsak odklon od običajnega obnašanja je sumljiv in potreben analize!', nekak tako gre izjava dr. Housa, malce ciničnega, a nadvse bistrega možaka, ki se odvije le nekaj dni preden Tomaž slovenski javnosti navrže nekaj drobtinic tokratnega vzpona. Sam bom komentarjem dodal tri svoje. Prvič: vem, da tudi zvesti komentator Tomaževih dosežkov, visoko na listo večnih himalajskih vzponov postavlja prečenje Annapurn v alpskem slogu, ki sta ga davnega leta 1984 opravila Erhard Loretan in Robert Joss. Za vzpon je torej Tomaž moral vedeti. Vzpon je takrat ostal močno v senci slavnega Tirolca, ki ga prav Slovenci vedno znova povlečemo na plan, ko je treba potrditi veljavo posameznih vzponov. Kot da je strokovna slovenska alpinistična javnost popolnoma nevedna in do skrajnosti nevoščljiva uspehov sotrpinov v najvišjih stenah sveta. Drugič: prijava odprave na razpise KA mora med drugim vsebovati tudi pregled že opravljenih vzponov - dogajanja na gori in v steni. Domača naloga, ki jo Tomaž očitno že drugič ni opravil (Cholatse, Anapurna). Zato pa jo je (obakrat) Lindsay Griffin. Po vrnitvi odprave pa poročilo s sliko z vrisano smerjo, skico, opisom ter lastno oceno dosežka. Nič več in nič manj kot ima pravico o nekem vzponu vedeti sleherni alpinist. Tretjič: še bolj zbode v oči dejstvo, da je južna stena Annapurne Slovencem dobro poznana: leta 1992 močna odprava takrat najperspektivnejših alpinistov v Britansko smer. Prav visoko niso prišli, bili so priča epskemu umiku Laffaila iz stene, sledila pa je ena največjih afer slovenskega alpinizma, v katero so bili vpleteni vsi takrat najpomembnejši alpinisti. Sledil je dvakratni izlet Slavca Svetičiča pod to steno, najbolj odmeven je bil drugi, leta 1993, ko sta s Frančkom Knezom veljala za nesporna favorita, a se je odprava skoraj tragično končala s Knezovimi težavami s srcem, Slavca pa je nekaj dni kasneje odnesel plaz. Tako bo Tomaž težko rekel, da ne ve kaj točno je južna stena Anapurne.
In za konec. Dejansko je južna stena Annapurne zaradi velikih objektivnih nevarnosti pravi izziv za najboljše naveze, preplezljiva (z izjemo nekaj linij) samo v zelo hitrem alpskem slogu, katerega največji zgled je gotovo vzpon Kataloncev Nila Bohigasa in Enrica Lucasa davnega leta 1984. Kot taka je najvišje na spisku želja vsakega pravega sodobnega alpinista ('true mountaniers mountain' je Scott dejal, sicer za drugo goro), zato je izkoriščanje ugleda, ki ga predstavlja, za kratkotrajne medijske floskule vsakemu alpinistu, ki kaj da nase, nedopustno! Po nekaterih aferah in afericah pa mislim, da smo se alpinisti tudi nekaj naučili. Zato še vedno nestrpno pričakujem(o) bolj natančne podatke neposredno od Tomaža samega. Brez dvoma je vsak vzpon v alpskem slogu na najvišje vrhove veliko dejanje, a zakaj sicer dober vzpon zavijati v tančico dvoumja, nejasnosti in skrivnosti? Ve on sam?
Novice spisal
Peter Mežnar