Film v slovenskem, angleškem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku – CD, 20 minut
Alpski botanični vrt
Juliana v Trenti
Film v slovenskem, angleškem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku - CD 20 minut
Direktor fotografije in snemalec:
Ciril Mlinar -
Cic
Scenarij in besedilo: Dr.
Nada Praprotnik
Glas:
Jure Longyka (slovenska verzija),
Philip Burt (angleška verzija),
Simone Hofmann (nemška verzija),
Martin Peter Kastelic (italijanska verzija),
Matjaž Zorn (francoska verzija)
Glasba:
Lado Jakša
Oblikovanje zvoka:
Boris Romih
Montaža in režija:
Jasna Hribernik
Prirodoslovni muzej Slovenije
White balance, VPK Studio Arkadena, Arhiv PMS, TVS, TNP, Ministrstvo za kulturo RS
Naklada: 2000 izvodov vsake jezikovne verzije
cena 2400 SIT/10.02 EUR
Letos mineva že 80 let od nastanka Juliane, prvega in najstarejšega alpskega botaničnega vrta v naravnem okolju na slovenskem ozemlju.
Leta 1926 ga je ustanovil Albert Bois de Chesne, ki se je rodil leta 1871 v Trstu. Tam je obiskoval tudi gimnazijo. Študij je nadaljeval na gozdarski visoki šoli v Zürichu. Ker je bil njegov oče lesni trgovec, se mladi Albert ni mogel posvetiti samo svoji najljubši znanosti – botaniki, ampak je moral prevzeti očetovo trgovino. V Slavoniji je kupil obsežne gozdove. Leta 1925 jih je prodal in se vrnil v Trst. Zdaj je lahko uresničil svojo davno, skrito željo. V Trenti je že imel pravico do lova, kupil pa je še zemljišče za vrt. Iz Trsta z avtomobilom res ni bilo daleč, vrta pa tudi ni želel postavljati više, ker bi to otežilo dostop in oskrbovanje. Po kapitulaciji Italije leta 1943 mu Juliana ni bila več dostopna. Albert Bois de Chesne je umrl leta 1953 v Trstu.
Zemljišče za vrt leži na pobočju Kukle, 50 m nad cerkvijo sv. Marije, samo 30 metrov niže pa teče smaragdna reka Soča. Nadmorska višina vrta je 800 metrov in meri 2572 kvadratnih metrov. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najbolj primerna za njegove namene. Jeseni leta 1926 so bila začetna dela že opravljena. Spomladi leta 1927 pa se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Poskušal jim je ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Sam je priznal, da se na ureditev vrta ni dovolj spoznal, zato je za nasvete prosil priznane strokovnjake. Tako sta mu s svojimi izkušnjami pomagala znana poznavalca visokogorske flore Henri Correvon in Lino Vaccari, ki sta bila ključna moža tudi pri ustanavljanju prvih alpskih botaničnih vrtov v Švici konec 19. stoletja. Njegov dobri prijatelj Julius Kugy pa mu je povedal za marsikatero nahajališče redkih rastlin v Julijskih Alpah.
Z vrtom je Bois de Chesne imel veliko veselja, pogosto pa je bil tudi razočaran. Težave je imel z rastlinami, ki uspevajo na kislih tleh in s tistimi, ki rastejo tik pod najvišjimi vrhovi in ki so navajene na ostre viharje in kratka poletja. Želel je, da bi bil sprehod po vrtu botanično popotovanje iz doline na kak julijski vršac. Vegetacijski pasovi naj bi si sledili tako kot v naravi.
Največ rastlin so v alpinum prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, s Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Levo od vhoda so posadili tujke, ki so jih dobili iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza.
Med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Vojna vihra tudi Juliani ni prizanesla. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 nova oblast poskrbela, da so vrt začasno zavarovali. Slovenski botaniki so ga začeli obnavljati. Leta 1949 je strokovno vodstvo prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani pod vodstvom ravnateljice, znane botaničarke dr. Ángele Piskernik (1886-1967). Njena velika zasluga je, da Juliane niso prepustili propadu, ampak so jo obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. Uradno so jo zavarovali kot hortikulturni spomenik (oziroma spomenik oblikovane narave) leta 1951. Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva.
Z januarjem leta 1962 pa je Juliana dokončno prešla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Ko so leta 1981 sprejeli zakon o Triglavskem narodnem parku, so v naš edini narodni park vključili tudi vrt kot spomenik oblikovane narave.
Zaradi nizke nadmorske višine in zaradi močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče, mnoge visokogorske rastline v Juliani slabo uspevajo. V njem raste okrog 600 različnih vrst rastlin. Med njimi je tudi nekaj endemitov.
Z Juliano je najbolj tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja na pobočjih Triglava in v Trenti našel Balthasar Hacquet. Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Tudi mladega Juliusa Kugyja je Scabiosa trenta pripeljala v Trento in v Julijske Alpe. Kasneje so ugotovili, da je trentarski grintavec čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem flornem območju. Konec avgusta in v začetku septembra obilno zacveti v vrtu.
Bledi cvetovi triglavske rože (Potentilla nitida) pa so v vrtu le medel odsev srebrno živo rožnatih blazin tik pod vrhovi. V slovenski zavesti se je ukoreninila kot Zlatorogova roža. V svojem pohlepu je človek lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov. Iz drobnih kapljic je zrasla čudežna cvetica in njeni cvetovi in srebrni lističi so ozdravili Zlatoroga. V besu je lovca pahnil v prepad in uničil svoje vrtove. V tej bajki je poudarjena povezanost med človekom in naravo.
Za simbol vrta smo izbrali Zoisovo zvončico (Campanula zoysii), ki spada med starejše endemite in ki naj bi predstavljala tudi slovensko, sončno stran Alp. Čeprav raste na skalah ob Soči pod sotesko Mlinarico, v vrtu ne uspeva najbolje, kakor tudi ne Zoisova vijolica (Viola zoysii).
Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) je edini endemični rod slovenskega rastlinstva. S svoje gredice se je razselila ob potkah skoraj po celem vrtu.
Blagajev volčin (Daphne blagayana) na gredici, kamor ga je posadil že Albert Bois de Chesne, ne uspeva najbolje, nekoliko više pod drevesi pa raste v preprogi.
Kranjski jeglič (Primula carniolica) je eden naših najlepših mlajših endemitov. V Juliani sicer uspeva, veliko več pa imamo idrijskega jegliča (Primula x venusta), križanca med kranjskim in lepim jegličem (Primula auricula).
Izredno pomembno vlogo ima vrt pri vzgajanju in izobraževanju obiskovalcev. Tako skrbimo za predstavitev rastlin z naravnih nahajališč, opozarjamo na njihovo ogroženost in na varstvo naravne dediščine.
Najbolj razvejana pa je naša propagandno popularizacijska dejavnost, saj smo v zadnjem desetletju izdali vodnike in zloženke v slovenskem, angleškem, italijanskem, nemškem in francoskem jeziku ter serijo 15 razglednic z rastlinskimi motivi. Juliana ima svojo spletno stran, predstavljena pa je tudi na različnih lokalnih in turističnih spletnih straneh. V jubilejnem letu smo izdali tudi filme v petih jezikih in v dveh dolžinah (3 minute, 20 minut).
Od ostalih alpskih botaničnih vrtov po Evropi se naša Juliana razlikuje po pestri mešanici alpskih, kraških in endemičnih rastlin. Kot nastarejši alpinum na ozemlju Slovenije ima tudi veliko kulturno in zgodovinsko vrednost.
V Juliani nikoli ne vidimo vseh rastlin naenkrat, vedno pa nas razveseli vsaj nekaj cvetlic. (Odprta je od 1. maja do 30. septembra vsak dan od 8.30 do 18.30.)
Informacije: Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana, (01) 241 09 40, uprava@pms-lj.si