Zaključek v Zadnjici - 01.08.2002
Jalovec, SV raz - 31.07.2002
Vršac, SZ stena, Smer mladosti - 29.07.2002
Fotoalbum
Andrej Štremfelj
Rodil se je 17. decembra 1956 v Kranju. Plezati je pričel s šestnajstimi leti, sprva predvsem s svojim bratom Markom, s katerim sta nanizala lepo število prvenstvenih smeri v naših gorah. Kmalu je Andreja alpinistična pot zanesla v tuje gore. Leta 1977, samo dve leti po prvi odpravi na Kavkaz, je okusil najvišje vrhove sveta. Komaj dvajsetletnik je skupaj z Nejcem Zaplotnikom na vrhu Gašerbruma (8068 m) zaključil prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebenu. Čez dve leti je domnevo, da se na veliki višini dobro počuti, potrdil s prvim uspešnim vzponom (zopet z Nejcem Zaplotnikom) na vrh Everesta po zahodnem grebenu, morda najtežji smeri na vrh sveta. Leta 1981 se je kot član velike odprave poizkusil v južni steni Lotseja (8501 m). Po dobrem vzponu v Piku Komunizma in preplezani prvenstveni smeri v vzhodni steni Daulagirija se je leta 1986 v Karakorumu v razmaku enega tedna povzpel na dva osemtisočaka: Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum 2 (8068 m). Leta 1989 je po aklimatizacijskem vzponu na Njanang Ri (7057 m) skupaj s Pavletom Kozjekom na alpski način preplezal težavno prvenstveno smer v južni steni Šiša Pangme (8027 m). Naslednje leto pa sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par na najvišji gori sveta - Everestu.
Štremfljeva alpinistična kariera je dosegla vrhunec spomladi leta 1991, ko sta z Markom Prezljem opravila z elegantnim južnim razom Južne Kangčendzenge (8476 m). Brezhiben, tehnično težak vzpon na alpski način poznavalci uvrščajo med najboljše himalajske vzpone vseh časov, ki se je obrestoval tudi s prestižno nagrado Zlati cepin. Naslednje leto je isti par v njima lastnem slogu pred nosom vrhunskih svetovnih alpinistov »ukradel« še en himalajski dragulj: močno oblegani, do takrat deviški vrh Menlungtseja (7181 m). Sledili so vzponi v Severni Ameriki in Patagoniji, kjer sta s Prezljem preplezala novo smer v skupini Paine. Na najvišje gore se je vrnil skupaj z ženo Marijo leta 1995 z alpskim vzponom na Čo Oju (8201 m). Na odpravi se je zagledal v nedotaknjeno severno steno Gjačung Kanga (7952 m) in potreboval tri leta, da je kot vodja odprave prišel pod steno in se še s petimi slovenskimi alpinisti povzpel na vrh.
Štremflju medijska pozornost ne pomeni veliko, zato je širši javnosti precej neznan. A natančen vpogled v njegovo 30-letno alpinistično kariero razkrije dosežke vrhunske alpinistike. V opravljenih osemnajstih alpinističnih odpravah je ali stal na vrhu gore ali pa dosegel najvišjo točko odprave, obenem pa je uspešno sledil novostim in ohranil svežino v svojem plezanju. Idej in mladostne zagnanosti mu zagotovo niti v prihodnje ne bo zmanjkalo. Zato je Andrej Štremfelj živa in še kako aktivna legenda slovenskega alpinizma.
Tomaž Jakofčič
Moja pot
Pomembnejši vzponi:
1977 Julijske Alpe, Frdamane police: prvenstvena smer Čebelica (V-VI, A1-A2)
1980 Eiger: klasična smer
1981 Kamniške alpe, Ledinski vrh: prvi vzpon preko spodnjega slapu (IV,6)
1982 Mt. Blanc, Grand Pillier de Angle: Bonatti - Zapelli
1985 Grandes Jorasses: Mrtvaški prt - zimska ponovitev
1989 Julijske Alpe, M. K. Mangart: prvi zimski ponovitvi smeri Meč in Spominske smeri A. Kunaverja ter zimska ponovitev Cozzolinijeve zajede; Grandes Jorasses: Walklerjev stebr.
1993 Yosemite, El Capitan: The Nose
1994 Julijske Alpe, Šite: Diretisima (2. Pon.) (VII/VII+)
1997 Škotska, Carn Etchachan: Red Guard (VI,7)
1998 Grandes Jorasses: zimski ponovitvi smeri McIntyre - Colton in Crozov Steber
2001 Škotska, Sgur ean Fhidhler: Direct Nose Route (VI, 7); Eiger: Klasična smer (kot vodnik z gostom)
Odprave:
1975 Kavkaz - vzpon na Elbrus (5633m) in S steber Nakra Tau
1977 Gašerbrum (8068 m): prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebenu z Nejcem Zapolotnikom
1979 Everest (8848 m): z Nejcem Zaplotnikom sta bila prva uspešna naveza odprave po Zahodnem grebenu Everesta: na vrh sta stopila 13. maja 1979 in tako zaključila najtežjo smer na najvišjo goro sveta.
1981 Lotse (8516 m): V južni steni je dosegel višino 8250 m.
1982 Inštruktor na tečaju za vodnike v Manangu (Nepal).
1983 Odprava v Pamir (Pik Korženevske in Pik Komuinizma: Bezzubkinov stebr); Vodja odprave v J steno Annapurne
1985 Vodja tečaja za vodnike v Manangu; Daulagiri: prvenstvena smer v vzhodni steni, a brez vrha.
1986 Broad Peak (8047 m, skupaj z ženo Marijo) in Gašerbrum 2 (8035 m), le teden dni pozneje drugi osemtisočak.
1987 Lotse Šar - dosežena višina 7200m.
1988 K2 (8611 m): Magic Line - poskus vzpona se je končal na 8150 m.
1989 Šiša Pangma (8027): s Pavletom Kozjekom sta preplezala Slovensko smer v jugozahodnem stebru. Poleg tega prvi pristop na Nianang Ri (7057m)
1990 Everest (8848 m): vzpon po normalni smeri preko J sedla. Z ženo Marijo sta bila prvi zakonski par, ki je skupaj prišel na najvišjo goro. Njun soplezalec je bil Janez Jeglič. Prvenstvena varianta iz Z globeli naravnost na Z greben.
1991 Kangčendzenga, J vrh (8476 m): prvenstvena smer na alpski način z Markom Prezljem (nagrajen z Zlatim cepinom)
1992 Menlungtse (7181 m): Vodja odprave. Z Markom Prezljem sta bila prva človeka na tej lepi in težki gori.
1995 Patagonija, Paine: S stolp, S stena: Rojen pod radovedno zvezdo - prvenstvena smer z Markom Prezljem
1995 Čo Oju (8201 m): tretji vzpon na osemtisočak skupaj z ženo (dva dni iz baze do vrha).
1996 Odprava treh vrhov (Api, Nampa, Bobaje) - nesreča na sestopu iz prečenja vrhov 5710m in 5880m.
1999 Gjačun Kang (7952 m): vodil je odpravo, ki se je prva povzpela na vrh s severa. Jesen 1999 je bila vremensko ena najmanj ugodnih v Himalaji in prav vztrajnosti Andreja Štremflja gre zasluga, da je odprava počakala z odločilnim naskokom do konca slabega vremena. Poleg tega še prvenstveni vzpon na Siguang Ri (7250m) in drugi vzpon na vrh sploh.
2000 Odprava Janak (vrhovi Jongsang peak, Patibara, Kiratčuli); vodja odprave, zaradi smrtne nesreče A. Markoviča je bila odprava predčasno prekinjena
Dnevnik
Zaključek v Zadnjici - 01.08.2002
Andrej Štremfelj: Dopoldne sem dodal še zadnji kamenjček v mozaik prečenja. Preko Luknje sem se spustil v dolino Zadnjice. Kot sem bil zadnje dni že navajen, me je tudi tokrat po malem zalival dež.
Moje pešačenje iz Gorenjske na Primorsko se je izkazalo za najbolj gotovo, saj je skupina novinarjev zaradi letalskega transporta, ki je odpadel, zamudila na tiskovno konferenco kar debelo uro. Po kratki predstavitvi svojega projekta, ki mi jo je vzorno pripravil Marko Škufca, sem skupaj z družino odšel v vas Trenta. Tam je bila v vaškvi cerkvici zahvalna daritev, po kateri smo se odpravili v Zadnjico. Tam smo se zbrali skoraj vsi udeleženci prečenja skupaj s svojimi družinami in sdružno proslavili prečenje, plezanje nasploh, prijateljstvo in še kaj. Šele bližajoča nočna nevihta nas je pregnala domov.
Jalovec, SV raz, soplezalec: Mirko Krajnc - 31.07.2002
Andrej Štremfelj: Prvi avgust, datum napovedane tiskovne konference , se je nezadržno bližal, meni pa je ostala ena sama tura: Raz Jalovca. Toda vreme se je zarotilo. Vsak dan so bile nevihte in doživeti treskanje v izpostavljenem razu ni ravno zadetek na loteriji. Za zadnji dan julija so bile napovedane nevihte že za sredo dopoldneva. Marija, ki sem jo snubil za soplezalko je kategorično odpovedala. Od kar ju je kot začetnici s sestro Barbaro ujela nevihta v razu Travnika, se naravnost panično boji tega sicer zelo slikovitega vremenskega pojava. Sedeli smo v dnevni sobi in upajoče sem pogledal Katarino. »Joj ati, jaz sem pa počasna, pa dolg dostop je,… .« Obe sem razumel. Na Marijin predlog pokličem Mirka. Ura je bila že enajst zvečer, čas, ko si upaš poklicati samo še dobrega prijatelja.
Kljub vsemu sem v zadregi začel nekaj slepomišiti okrog vremena, načrtov, ki jih ima za naslednji dan in podobnih vsakdanjih vprašanj. Nisem si pa upal vprašati naravnost in v takem mlačnem vzdušju sva se poslovila. Jezen sem bil sam nase, ko sem odložil slušalko. Z Marijo sva se vprašujoče gledala, ko je zazvonil telefon. »Ti, ali si ti mislil, da bi šla jutri plezat?« je bil neposreden Mirko. Ja, Mirko, tako nekako, pa sem bil prevelika reva, da bi zinil naglas, pa lepa hvala za klic, pa … . Vse to sem si mislil, naglas sva se pa le dogovorila za taktiko vzpona glede na vremensko napoved in uro odhoda.
Zvezde so še mežikale na zgodnjem jutranjem nebu, ko sva hitela mimo koče v Tamarju. Pošteno sva se potrudila in ob šestih zjutraj, še preden je vzšlo sonce, vstopila v Hornovo smer. Nenavezana sva hitro dosegla Kegljišče, kjer se zares začne Raz Jalovca. Vreme je še vedno kazalo odlično. Stojišče na razu je veličasten prostor, zračna polica z razgledom na vse strani. Prav tu začutim, kako poln energije sem, kljub temu da je to trideseti zaporedni vzpon. Nič se nisem naveličal. Kar plezal bi še. Plezanje mi predstavlja najbolj popolno gibanje, kjer skoraj ne pride do ponavljanja gibov, kjer je treba neprestano prilagajati položaj telesa trenutnim, vedno novim situacijam in ki zahteva popolno obvladanje duha in telesa. Popoln mir tu zgoraj, ki nama ga je podarilo zgodnje jutro, me navdaja z neskončno hvaležnostjo do vsega, kar me je usmerilo v alpinizem in vseh, ki so mi to omogočili, me spremljali na tej poti in mi stali ob strani tudi takrat, ko mi je bilo zares težko.
Z Mirkom sva do roba stene potegnila štiri zares dolge raztežaje od katerih je bil kateri celo malo podaljšan. Do vrha Jalovca je potem samo še slabo uhojena steza. Toda tokrat sva se zadovoljila samo s smerjo. Po polici sva prečila na severno stran. Malo sva pogledala naokrog in kmalu našla kline za spuste po Dularjevi zajedi. Ob desetih sva bila zopet v vznožju stene. Mirko je z mojo odvečno ropotijo odhitel v Tamar, jaz pa preko Kotovega sedla v Koritnico in naprej v Log pod Mangrtom, kamor sem moral priključiti prečenje na vzpon v Jerebici. V Logu me je čakala Marija. Po kosilu v prijaznem gostišču sem imel na sporedu še kolesarjenje do Kluž in po dolini Soče nazaj do vasi Soča, kjer sem pred dnevi začel kolesarski vzpon pod Veliko Špičje.
Vršac, SZ stena, Smer mladosti z dostopom po Ceklinovi smeri, soplezalec Mirko Krajnc - 29.07.2002
Andrej Štremfelj: Smer mladosti v SZ steni Vršaca bi danes že skoraj lahko uvrstili v moderno klasiko. Od kar sta jo brata Podgornik preplezala mi ni dala miru. Vendar so določene stene ali pa smeri, kamor ti ni namenjeno priti. Vedno se najde kakšna ovira, da še tako želen cilj ne pride na vrsto. In prav ta smer je bila ena takih. Zato sem jo uvrstil na seznam smeri za prečenje. Pa še na prečenju se me je izogibala. Enkrat vreme ni bilo primerno, drugič Mirko, s katerim sem se dogovoril za to smer ni imel časa, dokler ni prišel skrajni rok, to je konec julija. Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi sva že navsezgodaj zjutraj zaplezala v spodnji del tisoč metrov visoke stene, v dostopno Ceklinovo smer. »Ej! Počakajta! Bomo naredili kakšno slikco.« Mark je sopihal po melišču pod steno in mahal. Počakala sva ga. Prišel je, da bo skušal iz nasprotnega Ozebnika napraviti kakšen posnetek od daleč.
Mark je odšel v smeri Ozebnika, midva pa po razčlenjenem rebru ob mogočni grapi navzgor. V grapi sva si za nekaj časa obula plezalnike, saj so vstop v grapo in nekaj skokov v njej precej gladki. Ves čas do vstopa v Smer mladosti sva plezala nenavezana. Tako sva začetnih šeststo metrov stene hitro premagala. Že takoj na začetku sem splezal previsoko pod steno in povrhu vsega še preveč desno. Prestavila sva stojišče na stare kline. Mirko, ki je smer pred leti že plezal je začel prvi. Prav nič v začetnem raztežaju mu ni bilo všeč. Slišal sem, da je prav ta prvi raztežaj nekoliko siten. Zbegan zaradi nejasnih spominov in realne podobe stene je begal sem in tja in ni vedel, kje naj se loti stene. Začel je levo od pravega vstopa (to sva ugotovila kasneje) prečil pravo smer in končal nekje daleč na desni, ujet v previsih, od koder se je spustil nazaj na stojišče. Začel je znova. Klinov, ki se jih je spominjal, ni bilo nikjer. V težkem svetu je najhuje, če ne veš ali si prav ali ne. Ta negotovost psihično zdela plezalca, da se mu zdi vse težko in nemogoče. No, potem se je Mirko vzel v roke, splezal nerodno mesto, našel star klin in se počasi utiril v pravo smer. Potem je šlo hitreje. Toda vreme naju je začelo preganjati. V smeri si težka mesta sledijo drugo za drugim. Starih klinov v spodnjem delu ni prav veliko. Številni šopi ruše, ki zadržujejo vlago, so kot nalašč za to, da si umažeš podplate in ti potem nevarno zdrsava na stopih.
Smer išče prehode najprej v območju velike zajede in ko se ta izgubi v plateh te veličastne prečke pripeljejo desno pod velike strehe. Te pa so kot nalašč počene nekje na desni, tako da omogočajo prehod. Pravi alpski ambient. Razpoloženje je nekoliko kvarilo vreme, ki nama je vztrajno grozilo z vse bolj črnimi oblaki.
Sedim na polici pod ključnim raztežajem. Plezalnike sem pripel na klin. Bose noge, osvobojene tesnega obuvala, se hladijo na gladki polici. Mirko je že zdavnaj izginil za prvim previsom. Samo vrv, ki se v neenakomernih presledkih pomika naprej, priča o njegovem hitrem napredovanju. Spodaj sva izgubila veliko časa, zato sedaj hitiva. Mirko za napredovanje pridno uporablja stare kline in to se pozna. Že tako je znan kot hiter plezalec, to pa njegovo napredovanje samo še pospeši. Nekajkrat zagrmi, potem pa se ulije kot iz škafa. V gostih štrenah se dež usiplje preko mogočnih streh nad nama. Samo svoje bose noge pomaknem nekoliko bolj k sebi pa sem povsem pod streho. Mirko, ki je zaposlen s plezanjem, sploh ne opazi da »zunaj« dežuje. Potem, ko raztegne celotno vrv, me pokliče za sabo. Z nahrbtnikom na rami kljub vsej potrebni naglici poskusim prosto. Na moje presenečenje mi kar nekako gre. Plezanje je silno izpostavljeno. Pod stojiščem se mi zdi, da bi mi gladka prečka vzela preveč časa, zato se potegnem za nekaj klinov in že sem pri Mirku.
V nadaljevanju sem napredoval po številnih poklinah prekinjenih s trebušastimi previsi. V tako dolgi steni se mi na koncu kljub vsemu nekoliko poznajo napori zadnjega meseca dni. Dež je ponehal. Mirko spleza skozi gladek in povsem moker kamin nad streho. Stena ne popusti vse do konca. Tako sem si stene predstavljal kot smrkolin, ko sem o njih samo sanjal. Danes so spet enkrat sanje postale resničnost. Zadnji raztežaj; strme poči, ne tako težke da bi kdo pustil kak klin in zopet ne tako lahke da bi jih plezal brez varovanja. Z metulji sem si uredil dva tri varovanja in se končno usedel na trave na robu stene.
