Čas bo dati slovo visokim goram, čeprav se bodo tisti najbolj zagnan
Čas bo dati slovo visokim goram, čeprav se bodo tisti najbolj zagnani ob tem nasmehnili, češ, kdaj pa je v visokogorju lepše kot v pozni jeseni in pozimi. Seveda imajo prav, vendar njim, podkovanim v gorniškem znanju in bogatim z izkušnjami ta pisanja niso namenjena v taki meri kot tistim, ki za hojo v gore potrebujejo spodbudo in namig. Zato tokrat za uvod v jesenska gorniška doživetja stopimo k prijazni in človekoljubni karavanški gori, pravzaprav k pogorju s tremi izstopajočimi vrhovi, ki je dala ime mestecu z bogato zgodovino ob njenem južnem vznožju.
Begunjščica (2060 m)
Najprej nekaj besed o treh vrhovih. Najvišje se Begunjščica vzpne na Velikem vrhu (2060 m), na zahodnem boku ji stoji Srednji vrh (1979 m), vzhodni stražar pa je Begunjska Vrtača (1991 m). Na naši poti bomo stopili na vse tri, jih povezali v razgledno ogrlico in hkrati obhodili celotno pogorje. A nič strahu, vsega nebeškega potepanja je komaj za pol dneva.
Begunska Vrtača in Veliki vrh v masivu Begunjščice. Foto: Mitja Košir
Izhodišče nam je parkirišče ob ljubeljskem mejnem prehodu pri Sv. Ani (1058 m) od koder se po udobni poti odpravimo proti jugovzhodu, skorajda vodoravno nad Šentansko dolino, po kateri hrumijo avtomobili k ljubeljskemu predoru. Pot, ki nas bo pripeljala okrog jugovzhodnih pobočij Begunjske Vrtače na Preval (1311 m), so zgradili za lovske potrebe nekdanjega lastnika obširnih gozdov nad Tržičem, barona Borna. Da se je lovska gospoda lahko udobno sprehaja so v skalna rebra zvrtali dva dokaj dolga predora, zato moramo med obvezno opremo v nahrbtnik vtakniti tudi svetilko. Sem ter tja bomo na poti naleteli na kakšno žico, ki pa je tam bolj zaradi lepšega, kot zaradi resnične potrebe, saj je pot na široko vsekana v sicer strma pobočja.
Na Prevalu stoji mogočno planšarsko domovanje, ki pa nudi skromno gostoljubje le v času paše, tam je tudi pomembno križišče. Na jug pelje pot čez Čisovec in Sivoro na Dobrčo, proti zahodu se pot ovije okrog zahodnih pobočij mimo zanimivega studenca Rože in nekdanjih rudniških jaškov k Roblekovemu domu (1657 m), edini res begunjski planinski koči, naša pot pa krene odločno proti severu in se zagrize v južne strmali Begunjske Vrtače. Oznake na naši poti se sicer temu samotnemu vrhu izognejo, mi pa se bomo potrudili tistih nekaj brezpotnih metrov po travnati planjavi in stopili tako na prvega od naših današnjih treh vrhov.
Z Begunske Vrtače se bomo odpravili proti zahodu, na razgledno potovanje po razgibanem grebenu k našemu naslednjemu cilju, Velikemu vrhu. Tu stopimo masivu Begunjščice na najvišji izrastek. Vendar naše pustolovščine še ni konec, se pa tu začne zanimiv sestop prek Srednjega vrha do križišča, kjer naša pot zapusti zahodni greben in pot k Roblekovemu domu, ter krene v severne strmali Srednjega vrha, preči obširna melišča Velikega plazu in sestopi k Domu na Zelenici (1536 m). Ko se spustimo po zeleniških smučiščih do parkirišča na Ljubelju, smo s potovanjem prek in okrog naše gore dostojno opravili. Da se boste med obilnim razglednim bogastvom bolje znašli, vzemite s seboj zemljevida Stol in Begunjščica 1:25.000 in Karavanke – osrednji del 1:50.000.