... na podnebne spremembe gledali kot na vir?
Taljenje ledenikov povzroča obilico vode v akumulacijskih zbiralnikih. Ne bo večno tako, zato je pomembno izkoristiti to priložnost.
Montagna TV - Andrea Greppi
Ledeniki so bolj kot karkoli drugega pokazatelji podnebnih sprememb in nam dajejo jasno predstavo o situaciji, ki jo doživljamo. Situacijo, v kateri smo protagonisti, tako kot storilci kot kot žrtve.
Da je globalno segrevanje resničen problem, je zdaj jasno vsem, bolje rečeno, veliki večini znanstvenega akademskega sveta in na nek način je skoraj odveč, da to ponavljamo. S problemom se moramo ukvarjati konkretno in pravočasno, saj problem obstaja in res obstaja.
Vendar pa je treba poudariti, da: »planet ni v nevarnosti, tisti, ki smo v nevarnosti, smo ljudje, naša družba, skratka mi,« ugotavlja profesor Antonello Provenzale, direktor inštituta za geoznanosti CNR, ki pripominja: »Svet je šel skozi katastrofe vseh vrst, poledenitve in obdobja, v katerih je bil svet ognjena krogla.«
Glede zdravstvenega stanja ledenikov bi jih z metaforo lahko opredelili kot »umirajoče bolnike«. Od vzhoda do zahoda alpskega loka velika večina ledeniških sistemov doživlja stanje globokega propada. Poletna sezona, ki se počasi izteka, ledišče te dni beležijo le na najvišjih nadmorskih višinah, je še poslabšala že tako dramatično stanje. Če je bilo poletje 2022 opredeljeno kot katastrofalno, je bilo leto 2023 še hujše. Podatki iz kampanj spremljanja nam povedo, da je večina ledenikov zabeležila rekordne stopnje taljenja .
Prilagajanje situaciji, ki smo jo pomagali ustvariti
Vse to nas mora voditi k razmisleku in sprejemanju odločitev o prilagajanju, če že ne za zaustavitev podnebne krize, vsaj za omejitev njene škode. Pravzaprav bi bilo veliko bolj pomirjujoče razmišljanje, da mi, razumljeni kot človeštvo, nismo odgovorni in da je vse, kar se dogaja, izključno posledica naravnih ciklov Zemlje. Vendar temu ni tako, Nasprotno, dejstvo, ki ga je treba poudariti je, da nam IPPC ( medvladni odbor za podnebne spremembe), najvišja institucija na tem področju, sporoča, da je to, kar doživljamo in vidimo, nedvoumno povezano s povečanjem antropsko pridobljenega C02.
Toda poskusimo vsaj za trenutek obrniti perspektivo. Če res ne bi imeli nič s tem, bi bili popolnoma prepuščeni na milost in nemilost dogodkov, brez kakršne koli možnosti posega; namesto tega, ker smo protagonisti tega dogajanja, imenovanega podnebna kriza, imamo morda še vedno usodo v svojih rokah in orodja, da lahko posredujemo.
Če vzamemo za primer ledenike, bi imelo njihovo izginotje, raba pogojnika poudarja, da upanja še obstajajo, večplastne posledice na naša življenja in ne pomeni le dejstva, da ne bomo mogli več smučati. Ledenike je treba obravnavati kot največje naravne rezervoarje sladke vode. Njihovo zmanjševanje, v smislu linearne regresije in izgube prostornine, bi lahko opredelilo težave pri oskrbi z vodo z vsemi pripadajočimi posledicami - tudi v smislu proizvodnje hidroelektrarn. Že danes se številna jezera, ki so prisotna dolvodno od ledenikov, soočajo s stresom. Zdaj si poskusite predstavljati trenutek, ko bo njihov glavni vir moči odpovedal; kot da imamo lastne pametne telefone, ki bili praktično neuporabni, če ne bi pa imeli elektrike za polnjenje.
Če bo v prihodnosti najverjetneje primanjkovalo vodnih virov, kar smo že izkusili v zadnjih poletjih, bo enako verjetno, da bomo kmalu imeli precejšnjo razpoložljivost sladke vode, povezano z intenzivnim taljenjem ledeniških teles. Zato je prav, da si zastavimo vprašanje, kaj in kako bomo, ko ledeniki izginejo. Treba je hitro poiskati tudi rešitve, da ta - sedanji - vir ne bo izgubljen.
Podnebne spremembe lahko poskusimo izkoristiti sebi v prid
Pomislimo, kako podnebnih sprememb ne bi smeli nujno razumeti kot nekaj katastrofalnega, obenem pa ne pomeni zanikati njihovega obstoja, ampak, nasprotno, poskušati izkoristiti spremembe sebi v prid. »Imamo veliko prostora za odzive na te pojave, vendar moramo upoštevati krizo in usmeriti svoja dejanja, da bodo uravnotežena glede na signale, ki nas dosežejo iz naravnega okolja,« pravi Marco Giardino, podpredsednik predsednik italijanskega glaciološkega odbora in profesor fizične geografije na Univerzi v Torinu. Z drugimi besedami, prilagajanje na podnebno krizo je del njegovega blažitve z obvladovanjem pojavov, ki se zdijo neizogibni in iz katerih je v določenih primerih mogoče pridobiti koristi.
Kako pa obvladati podnebno krizo, ki izraziteje prizadene alpsko okolje? »Naše znanje o okolju moramo preoblikovati v eko in geosistemske storitve; vemo veliko stvari o alpskih ledenikih in vemo, da bomo imeli v prihodnjih letih na voljo veliko staljene vode,« nadaljuje Marco Giardino in dodaja: »Naša naloga v tej fazi je kvantificirati storitve, ki nam prihajajo iz teh okolja, da jih ne bi zapravljali«.