Po krožni poti na razglednik Škofjelošjega hribovja.
Vreme se hitreje spreminja kot napovedi vremenoslovcev in tako beživa od oblačnih gora v Poljansko dolino in se povzpneva preko Javorja in Gorenje Žetine do Črnega kala, ki je današnje izhodišče poti na Blegoš.
V hladnem jutru parkirava poleg avtomobilov, s prijaznima domačinoma spregovorimo o vremenu in poteh, ki vodijo na vrh ter nato stopiva na gozdno cesto in greva mimo gozdarjev, ki nakladajo podrta debla na kamion. Hrup je kmalu za nama, na nebu je nekaj koprene. Sije sonce, ki pa še ne prežene hladu, ko sva že pri spomeniku borcem poljanske čete, ki so padli v nemški ofenzivi leta 1942. Od spomenika seže pogled na Mladi in Stari vrh in vse do Lubnika. Pot nadaljujeva po cesti, ki preči vzhodno pobočje gore in vodi do stičišča s Prvo ravan in naprej, a še pred tem zapustiva cesto in stopiva na označen pot, ki poteka sprva po kolovozu. Blatu se izogibava s hojo ob kolovozu skozi strjen in strm gozd. Višje doseževa razpotje. Levo gre pot h koči na Blegošu, midva pa stopiva desno in višje izstopiva iz gozda na razgledno pobočje posejano s številnim gorskim cvetjem in pašno ograjo. Cvetijo pogačice, mračice, grinti, kukavice, nebine in še kaj. Slediva poti do prvega bunkerja, od koder vidiva nižji Špik in hribovje, pod katerim se po dolinah še vedno podijo meglice in že hitiva k drugemu bunkerju, ki ga je dodobra načel zob časa in od koder uzreva vrh Blegoša. Prehodiva zadnjo strmino in sva na 1562 m visokem vrhu, kjer nemudoma oblečeva topla oblačila, ker je še vedno hladno. Sonce sije, na nebu je koprena, nad Julijci oblaki skrivajo visoke vrhove, le nižji razkrivajo svoja pobočja. Še skok v višino, odtis žiga in greva malce nižje, kjer veter nima večje moči, da se okrepčava pred nadaljevanjem poti.
Na vrh prihaja vedno več pohodnikov in tako je čas za spust proti severozahodu, kjer stosedemsto višinskih metrov nižje stoji koča. Stanje poti odraža hojo številnih obiskovalcev gore in erozije in potrebna je obnove. Travnik pred kočo je poln cvetja, največ je materine dušice.
Greva mimo koče, prestopiva ograjo in na drevesu opaziva običajno oznako in belorumeno za pohodno pot Cvetje v jeseni, ki vodi v Poljane, midva pa greva proti Kalu. Po dobro uhojeni poti greva strmo skozi gozd do nižjeležeče gozdne ceste in po njej hodiva vse do najinega izhodišča poti.
Na parkirišču je sedaj precej več avtomobilov kot zjutraj in še prihajajo. Pospraviva pohodno opremo, sedeva v avtomobil in odpeljeva v dolino.