Tigrič Piko: Najprej smo božali pse, potem ženske in celo enega moškega, nazadnje pa je nekaj pobožalo nas.
Na planinah srečujemo raznovrstne ljudi, tudi take, ki jih moti hrup množic, obenem pa se popolnoma sami na gori počutijo nelagodno, posebej v mraku in temi. Danes je sončna nedelja in na lahki poti živahen promet že sestopajočih. Izijev cilj nikakor ni kak še ne osvojen vrh. Sprejel je moj včerajšnji izziv, da bo pobožal več žensk, kot bomo srečali psov.
Nasproti prihajata ženski. Ena nagne glavo nekoliko vstran. »A smo se mi že kje srečali?« Izi nima pojma. »Na Srednjem vrhu ste masirali našega psa!« Saj res, to je vendar Žožo! Le da je danes brez obleke. Štirinožec hitro postane Izijeva živa igračka, ob slovesu pa pasji lasnici reče: »Da pobožam še vas!« Za ovinkom mi Izi pomežikne: »Si videl?« Ena lastovka še ne prinese pomladi!
Z družino priskaklja razigran pes, ki je za Izija prehiter, da bi ga pobožal. Za njim počasi sestopa ženska srednjih let. Prej uporabljenega trika Izi sedaj ne more uporabiti. Pomežiknem gospe, naj se ustavi. »Počakajte! Sedaj ko mi je ušel pes, bom pa vas malo pobožal!« Kakšen krasen nasmeh lahko dobiš od človeka, če ga ljubeznivo pogladiš po ramah.
Naslednji na vrsti za božanje je črnodlaki Brez. Njegov lastnik se me spomni iz Logarske doline in tako tudi Izija. Seveda ne poboža tega gospoda, ampak njegovo dvonogo spremljevalko. Izi takoj opazi usklajenost – tudi ona je oblečena vsa v črno, še lase ima take. Četrti sta bili dve ljubki mladenki, pri petem božanju ženske pa je njen mož komentiral: »Lepo je, če srečava ljudi, ki so veseli!«
»O, Snojev žvižgač,« naju pozdravi Vlado. Z Ireno sta bila na reševalni akciji. »Najprej so se odločili za klasično reševanje, potem pa je helikopter vseeno lahko poletel,« pove. Seveda pogovor obrne tudi na Izijevo reševanje. »Če ne bi tisto leto na spletu prebral, kako so s pomočjo GPS-a nekoga reševali z Grintovca, niti ne bi pomislil, da bi iskal pomoč. Samo da sem našel mejne kamne.« »Tisto reševanje z Grintovca je bilo zahtevno,« se spomni Vlado.
Ko gremo vsaksebi, ga vprašam, zakaj ni pobožal Irene. »Presenetila sta me, potem sem pozabil in tudi preveč narazen smo stali.« Take izgovore najde … Kot zadnjega Izi potreplja in poboža po ramah starejšega gospoda. »Da ne boš mislil, kako se upam samo ženske,« se mi smeji na poti za planino Košutna. Le enega še srečava. Predel z jeklenicami ni nič kaj primeren kraj za božanje.
Od tod naprej smo sami. Hoja po samotnem svetu Izija spremeni. Njegov prej razposajeni obraz dobiva slavnosten izraz. Smo v svetu, v katerem se srečata nežna melodija tišine neba z molčečim in vseobsegajočem zvokom narave. Pri Iziju ni vprašanje, kdo bo koga obvladal in čigava bo na koncu obveljala, tako kot je nemalokrat pri ljudeh. Njegova zmaga je, ko se mu stvari dogajajo samodejno.
Na vrhu Košutne precej piha. Gre za enega od trojice vrhov, od koder je pogled na piramido Grintovca edinstven. Večinoma molčeči Bimbo, ki nas je že večkrat presenetil s spretnostjo, je po naravi teoretik in ima do plezanja po borovju bolj filozofsko stališče. Fotkanje na vrhu borove veje rade volje prepusti Ladi.
Kompotela je blizu, prav tako sončni zahod. Vsak živi v svojem času, ure so le za boljše medsebojno usklajevanje in lažje dojemaje časa, ki ga ima na razpolago dan. Zrak v dolinah se gosti, na vrhu pa se gosti Izi – s kruhom, tuno in papriko. Naš zadnji cilj je priti na izhodišče brez uporabe svetilke. Najlepše bo iti ponovno čez vrh Krvavca, enako kot včeraj.
Piko & Iztok Snoj