Dnevnik, glosa - Primož Knez: V pisarni kamniškega župana Marjana Šarca je zazvonil telefon. »Postali boste obmejna občina. Predsednik želi, da za vsako ceno prideš do Avstrije. Pomembno je. V igri so veliki denarji iz Bruslja. Pričakuj klic,« je bilo kratko, a jasno navodilo ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Radovana Žerjava
Še preden se je župan Šarec zavedel, da bo v kratkem postal drugi general Maister, je spet zvonilo. Ta dan ni bilo miru.
»Tvoja naloga je jasna. Od tebe je odvisna usoda javnih financ. Če ne boš uspešen, bomo prisiljeni zaprositi za mednarodno pomoč. Ura je pet do dvanajstih, kmalu bo že pet čez dvanajst.« Šarec ni rekel ničesar. Vedel je, da je bil na drugi strani On.
Treba bo organizirati vojsko. Gverilsko ekipo najbolj sposobnih. Za vodenje take enote je pravi človek edino general Glanzkopf. »Jutri se dobimo v Kamniški Bistrici. Zares gre,« je bilo navodilo Šarca njegovemu generalu. Ta je v dolenjskem narečju izustil le: »Leta sem čakal na to priložnost. Razbili jih bomo!«
»Kaj pravite gospa Greta, nam bo uspelo?« je naslednjega jutra Šarec vprašal staro ženico, ki mu je v nahrbtnik skrbno shranjevala malico. »Aaaa? Bo, bo! Sem se že bala, da boš kar sam gor u gore rinu!«
Četa je bila pripravljena. Glanzkopf je predlagal element presenečenja, pomikali se bodo prek Kalškega grebena navzdol proti Cojzovi koči in šele, če bo vse mirno, naskočili Grintovec. »Predlagam, da se tam razdelimo. S patrijo bom težko prišel do Grintovca. Do koče na Kamniškem sedlu bi pa šlo. Tam bom odprl fronto proti Turski gori in potiskal Solčavane v Logarsko dolino,« se je oglasil Karl Erjavec. »Kuga? Kakšna patrija? Z macolo jih bomo tolkli, ovce jezerske. Linijo Grintovec–Skuta bomo branili za vsako ceno. Ovce bomo gnali vse do Češke in Kranjske koče na Ledinah. A ti kej ni jasn?« je bil oster Serpentinšek.
Erjavca so pustili samega, čeprav je ravno takrat poklical koprski župan Popović in Šarcu dejal, da lahko mirno poseka kako palmo, če jo le potrebuje. Iz Bruslja pa je priletel Jelko Kacin in Karlu ponudil pomoč v obliki letalske divizije. »Logarska je praktično že naša,« je bil vesel Erjavec.
Serpentinšek je imel težko delo, prebijal se je po skalah in tolkel proti Češki koči. Takrat je nad sabo slišal zvok helikopterja. Po vrvi so spustili visokega človeka v brezhibno zlikani obleki iz tvida in v sijočih usnjenih čevljih. »Tale ni za na fronto,« si je mislil Serpentinšek. »Poskusiti moramo z dialogom,« je počasi in preudarno začel postavni gospod. »Časa je dovolj, nikamor se ne mudi. Moje ime je Danilo in pripravljen sem pomagati. Peljite me do upornikov na jezerski strani. Povedal jim bom, da prihajamo v miru.«
Seveda ni pomagalo. Razjarjeni in ponosni Jezerjani so še bolj silovito udarili in vojska Serpentniška se je bila prisiljena umakniti v glavni štab v bivak pod Grintovcem, kjer sta Šarec in Glanckopf pripravljala nadomestni scenarij. »Pusti Grintovec, osvoji Skuto! Karl bo prišel s Turske gore na patriji do Rinke. Tam se dobita,« je razložil Glanckopf. Tudi Šarec se je začel vzpenjati. Ni mu bilo težko. Vedel je, da ima s seboj močno vojsko in da ta hip piše zgodovino. Osvojil bo severno mejo in Kamnik bo prvič v zgodovini mejil na Avstrijo. Na Rinkah ga je že čakal Karl s patrijo. Šarec je prisedel, Glanzkopf se je povzpel na robnik, Serpentinšek je hodil peš. Meja je bila korak pred njimi, a niti Jezerjana niti Solčavana ni bilo nikjer. Ob cesti na sedlu so zagledali majhno hiško. Pred njo je stal Janez Drnovšek v carinski uniformi. »Dober dan, dobri ljudje. Imate kaj za prijavit?«
Primož Knez