Revija Lovec - Franc Černigoj: Na zavihku knjige Bohinjska znamenja je zapisana zanimiva misel, ki bi bila lahko izhodišče za razmišljanje ...
... o tistem, o čemer knjiga bralcu pripoveduje: »Nekatere zgodbe zaslužijo, da so povedane večkrat. /…/ Ko jih pripovedujemo, negujemo dušo …«
Avtor v vešče napisani knjigi, ki bi jo žanrsko do neke mere lahko označili za kriminalko, pripoveduje o več nepojasnjenih smrtih v hribih v okolici Bohinja. Kaj je v tem takega, da pripovedovalec skozi pripovedovanje 'neguje svojo dušo'? Morebiti je to v njegovem značaju, iz katerega je podzavestno in tudi zavestno postal kriminalist po poklicu. V njem je namreč močna težnja po razkrivanju ljudskega spomina in pozabljenje zakopanih skrivnosti; dostikrat zamolčanih. V tej njegovi značajski lastnosti je tudi ambicioznost, hotenje biti boljši od drugih, se neprestano dokazovati pred seboj in pred drugimi – česar avtor ne skriva, kar je ponekod v knjigi že skoraj malo moteče.
V razkrivanju 'zastarelih' skrivnostnih smrti, tudi ubojev in umorov, pisec izhaja iz spoznanja, ki ga večkrat ponovi. Citiram: »Naključij v življenju ni; vse se zgodi z namenom. // Ko se zgodi naslednje 'naključje', ki se poveže s prejšnjim, ti počasi postane jasno, da ima 'nekaj' načrte s tabo. // In: »Naključjem se nikoli ne mudi, da bi se razkrila.«
V tem filozofskem spoznanju najde sebe in svoje poslanstvo. Usoda (določenost) ga pripelje v Zatrep, odmaknjen kot v bohinjskih samotnih strminah, »sredi ničesar«, kot sam pravi. Tam kupi podrto opuščeno gorsko domačijo – njenega gospodarja so v ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubili med drugo vojno. Tako avtor po tuji volji postane vnaprej določena 'lučka, ki razsvetljuje dogodke iz preteklosti'.
Citiram: »Zgodilo se je po neki tuji volji, vstopilo je v moje življenje usodno.« Najprej pahljačasto osvetli smrt Vodolnjeka, prejšnjega gospodarja kupljene domačije, pušča namreč več mogočih vzrokov njegove smrti – od romantičnih, ki jih splete ljudska domišljija, do realističnih.
Kot mlad in ambiciozen kriminalist na začetku kariere poklicno raziskuje še druge nepojasnjene nasilne smrti. Začne z Jazbinškom, kot ga poimenuje (njegove kosti so našli v jazbini na Pokljuki; ubit naj bi bil med drugo vojno); nadaljuje z divjim lovcem Sušnikom, ki nasilno umre v strminah Jelovice v povsem zamegljenih okoliščinah še pred drugo svetovno vojno (ubit je bil na divjem lovu – raubšicanju).
Sušnik postane njegova obsedenost. Citiram: »Naselil se je v moji glavi in hoče, da ga ne pozabim.« Vzrok in način Sušnikove smrti avtor razvozlava skoraj do konca obsežne knjige, celih petintrideset let. Resnica se mu kaže postopoma: ko bi moral že spregledati, ne vidi; davni dogodki se mu razkrivajo kasneje, v jasni luči, in samo čudi se, da resnice ni razbral že prej. Ko zaslišuje priče, povsod naleti na zid; na molk, na zavajajoča priznanja in namigovanja. 'Primer' ga tako obsede, da ga v ključnih mejnih trenutkih potegne v vzporedni svet, kjer vladajo duše.
Cit.: »Duše se ne starajo in lahko kadarkoli oživijo. Z mano sobivajo v vzporednem svetu resničnosti. // O vzporednem svetu vem le to, da je in da tudi on ve zame.« V ta svet mu kažejo pot mnoga znamenja (naslov knjige!); vse polno je mističnih namigovanj (Sušnikov krik iz onstranstva, ki ga sliši le on; ponavljajoče se število 35; vse ključno se dogaja v jesenskih kvatrah, ko po ljudskem verovanju ne smeš v gozd, sicer se ti zgodi kaj hudega …). Kaj od omenjenega je že stvar parapsihologije, saj je krik ubitega Sušnika pravzaprav krik njegove duše, ki blodi na kraju uboja in išče stik z živimi.
Zdi se tudi, da avtor na prefinjen način obračunava z uradno sodobno kriminalistiko, saj ironično navaja tezo, da nekateri ljudje vidijo več. Cit.: »Kriminalistika in mistika se smeta (v zadnjem času, op.) javno prijeti za roke.«
V Žagarjevi knjigi so Bohinjci samosvoje označeni. Označujeta jih, skoraj določata, besedi 'koraža' in 'klubanje' (korajža – kljubovanje). Cit.: »Koliko jo (koražo, op.) Bohinjci cenijo, povedo s primerjavo: 'Koraža ni drek.' Je pa dostikrat drek v neki drugi bohinjski besedi: klubanje. Bohinjci znajo biti neverjetno trmasti, ko se postavijo zase, le da se pri tem lahko včasih prav sovražno merijo vsak izza svojega plota. Takrat klubajo iz nagajivosti, privoščljivosti, maščevalnosti in še kakšne drugačne zlonamernosti … // Hitra jeza se spremeni v dolgo zamerljivost.«
Drugače govori o Bohinjkah: »Bohinjke! // Ena bolj presenetljiva kot druga, verjetno pa vse bolj trdožive od svojih moških. Res čvrsto postavljene v tisto bohinjsko okolje in pripravljene na težko življenje, ki ne prizanaša nikomur.«
Vendar tudi moškim priznava njihovo vrednost, in sicer v povezavi z divjim lovom. Cit.: »Divji lov je za Bohinj zaščitna znamka – je 'koraža' in 'klubanje' hkrati. Res je bila potrebna korajža, da so ta nevarni posel opravljali; to je bilo hkrati kljubovanje oblastem …«
In še besede enega od osumljenih storilcev uboja Sušnika: »Mi, raubšici, imamo pri sebi razčiščeno, da je prisega sveta in da jo je treba držati za ceno življenja. Tega se mora vsakdo zavedati, če hoče biti naš. Slabiče policija takoj zavoha …« Idealizirano je 'primerjalno' razmišljanje o skrivnem seksu in raubšicanju, ki ga morebiti beremo ob hahljanju in muzanju.
Cit.: »Skrivni greh je tudi neke vrste raubšicanje. Kombinacija obojega se je morala pod visokim zvezdnim nebom visokih planin krasno dopolnjevati. Zelo prvinsko je moralo biti. Moški – lovec, ki upleni gamsa, mu prereže vrat in se najprej napije vroče krvi (vzame viagro!), potem pa plen odere in prinese meso pojavi deklini, da se ji prikupi … Ostane pri njej celo noč …«
Šibkejša stran Žagarjeve knjige so nekateri koraki vstran od osrednje zgodbe, ko avtor vpleta še druge primere iz svoje kriminalistične prakse. S tem postaja pisanje razvlečeno, rdeča nit kot bi se zgubljala. Za primer: prav »ven štrli« podroben in že kar mučen opis obdukcije razpadajočega obešenca. Ali pa célo zadnje poglavje Dorothy, ki je samo zase zanimivo, polnokrvno, vendar se bralec vpraša, ali sodi tudi to v knjigo.
Avtor nenavadno 'znamenje' vrh Vogla – ženske tangice na bukovem količku, zapičenem v tla – na pol hudomušno na pol resno poveže z nepojasnjenim izginotjem škotskega župnika Davida Foxa v bohinjskih hribih. Postavi radoživo predpostavko, cit.: »Župnik Fox naj bi šel na hrib, ki je skoraj zraven Vogla in ima simbolično ime Rodica. Kraj, kjer se nekaj rojeva. Fox (lisjak) pa tudi pomeni, da ne bi smel biti čisto predvidljiv, čeprav je bil duhovnik. // Mogoče kje živi čisto novo življenje, ki ni več duhovniško …«
Slogovno je Žagarjevo pisanje prepoznavno – stavki so povečini kratki, sporočilno jasni; kot bi jih zabijal; kot bi se hotel tako izogniti mogočim zapletom v dolgih in zapletenih povedih, ki jih v knjigi tudi najdemo. Moteče so nepotrebne pravopisne napake in jezikovne ter druge malomarnosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti pri natančnejšem pregledu korektur (zamešani naslovi dveh poglavij, recimo) …
Če sklenem: Žagarjeva Bohinjska znamenja so več kot gola kriminalka. Treba jo je brati zbrano, tudi s svinčnikom v roki, če nimamo zelo dobrega spomina. V svoje pisanje avtor vplete sebe samega, svoja razmerja do sveta, do življenja, do okolice in do ljudi, s katerimi prihaja v stik, poklicno in tudi drugače; vpleta tudi svoja razmišljanja in spoznanja, ki iz našega realnega in preverljivega sveta segajo tudi čez – v 'vzporedni svet', za katerega pisec pravi, da ve, da je …
Franc Černigoj
P.S.: Interesenti lahko knjigo naročijo na naslovu: Medium, d. o. o., Žirovnica 60/c, 4274 Žirovnica. tel.: 580 50 20 ali po epošti: medium@medium.si. Cena knjige je 19 evrov, – 20 % popust za naročnike revije Lovec, tako da stane s popustom 15 evrov.