Jesenska tura v Dolomite je bila načrtovana za konec avgusta. Glede na letošnje izjemno nestanovitno vreme, smo trdno držali pesti že nekaj tednov prej. Končno je prišla sobota, ko smo se še v temi odpravili na dolgo vožnjo proti dolomitskim tritisočakom.
Do izhodišča za turo prvega dne smo se vozili kar nekaj ur in pod spodnjo gondolsko postajo v Albi prispeli okoli pol trinajste ure. Gondola nas je popeljala na 2170 metrov, kjer sta imeli izhodišče tako lahka, kot tudi težka skupina. Lahka - pohodniška skupina je ta dan opravila obhod okoli gore na sedlo Neigra (2509 m) s sestopom preko koče S. Nicolo (2340 m) na kočo Contrin (2016 m) kjer smo imeli skupno prenočišče.
Težja skupina pa se je podala v zahtevno zavarovano plezalno pot, ferrato via Finanzieri. Iz gornje gondolske postaje 
se spustimo okoli 60 metrov proti mini jezeru, nato pa v krajše melišče do vstopa v severozahodno steno gore Colac. Ferrata poteka precej pokončno, sprva sicer z manjšim naklonom, mestoma tudi po minijaturnih poličkah, kasneje pa se tehnična zahtevnost stopnjuje in doseže svoj vrhunec v daljšem dvojnem previsu s prestopom v sredi. Debate, ki smo jih imeli do tukaj so utihnile in slišati je bilo le škljocanje vponk ter napenjanje mišic. Tudi najtežji del je sicer zelo dobro varovan, vendar pa v njemu ves čas visiš ven in ko prideš v prestop na levo steno s prav tako negativnim naklonom, tuhtaš kaj bi naredil, da te ne bi odneslo v brezno pod nogami. Za alpiniste in plezalce nič hudo novega, za običajne ferrata plezalce pa je ta segment poti lahko povsem sveže, tudi fizično in psihično precej naporno doživetje.
Via Finanzieri spada med težje italjanske zavarovane plezalne poti in ni primerna za čiste začetnike. Poleg moči v rokah moraš ob teži na hrbtu biti sposoben obvladovati tudi svoje možgane, sicer te pogledi v globel ali nujno stopanje po ostrih robovih pokončnih lusk, v ponekod skoraj navpični steni, lahko kaj kmalu iztirijo. Običajno so zavarovane poti kratke, pravzaprav prekratke, via Finanzieri pa ni bilo videti konca. Razni prehodi med ozkimi žlebovi, tudi nekaj skokov - potegov je popestrilo pot v tej precej krušljivi steni. Struktura skale je bolj spominjala na Kamniško-Savinjske Alpe kot pa na Dolomite. Jeklenica je verjetno zaradi varnosti napeljana skoraj povsem na vrh ozkega in ošiljenega Colaca, (2715 m). V primeru, da je ne bi bilo, bi bila težavnost v gornjem delu nad previsi, ocenjena s III/II, s par zahtevnejšimi prehodi.
Sestop smo opravili na jugovzhodno stran gore, kjer poteka mestoma zavarovana pot po morda celo bolj strmi steni kot v pristopu, vendar ne tako navpično. Težka skupina je bila pravzaprav razdeljena v dve podskupini. Hitrejša je začela s sestopom takoj, saj je bila ura že skoraj pol šest. Med tem je počasnejša, ki je šele prišla na vrh, imela pred sabo krajši počitek. Sestop poteka po terenu z zdrobljenim kamnom in je v gornjem delu tudi izpostavljen. Pot je zelo dinamična na sicer raznolikem in zanimivem terenu.
Dobro uro smo porabili do prve zelene police na okoli 2600m. Tu se je bilo potrebno odločiti: ali v dolino ali pa po desni poti na konkreten vzpon v smeri juga in nato po grebenih naprej. V drugi skupini smo izbrali drugo varijanto in vedno bolj pospeševali 
tempo, saj se je pričelo mračiti. Vmesne koče na poti kar ni in ni hotelo biti, dosegli smo jo šele v temi. Vendar je bila naš cilj druga - tri kilometre oddaljena koča.
Prva težava, ki nastopi v temi je, kako se orientirati. Pod sijem naglavnih lučk vse stezice (ki jih ni bilo malo) izgledajo kot potke, markacije na tleh po italjansko pa le na vsakih nekaj kilometrov. In ko si prvič na takem terenu je lahko kar zanimivo. Še posebej, ko se v dolini kamor moraš priti, dela gosta megla. Sicer smo bili pripravljeni tudi na prisilno bivakiranje, 
ampak takole utrujeni, bi raje spali v mehki postelji. Uporabili smo vso navigacijsko opremo, tudi radijske postaje in z precej intuicije ter nekaj sreče, v objemu noči varno sestopili na ciljno kočo Contrin na 2016m. Šest kilometerski sestop iz vrha Colac je za počasno skupino v mraku, kasneje v temi, trajal tri ure in pol namesto predvidenih dveh ur. Na koči so bili tako prijazni, da so nam kljub vsemu postregli z večerjo že pozno v noč.
Naslednji dan je imela lahka skupina v načrtu pohod na sedlo Ombreta (2702 m, med Marmolado in vrhom Ombreta), težja skupina pa vzpon po kratki ferrati na vrh Ombrete (3011 m). Ter sestop na sever, v sedlo in z lažjo skupino pod južnimi stenami Marmolade do vasice Malga Ciapella (1435 m). Kot običajno se je prva odpravila težja skupina, saj jo je čakala dolga pot do vrha.
Pot ta dan tehnično ni bila toliko zahtevna kot na Colac. Ferrata na Ombreto je sicer strma, vendar čisto kratka in na bolj kvalitetni kamnini, se pa pot do nje kar vleče. Tudi nad njo so sama melišča skoraj do vrha gore.
Na grebenu pod vrhom smo si pomahali s pohodniško skupino, ki je sočasno prispela na sedlo kakšnih tristo metrov pod nami. Nato pa hitro na bližnji vrh Ombreta (3011 m). Sledilo je skupinsko fotografiranje ter krst tistih, ki še niso bili nad tritisoč metri. Nato pa še dolg sestop južno pod Marmolado, kjer smo lahko v gladkih stenah občudovali alpiniste.
Ta dan smo opravili več kot 12 kilometrov dolgo pot z 1000 višinci v pristopu in kar 1600 v sestopu. Skupno je težja skupina v dveh dneh opravila dobrih 21 kilometrov poti z enim težkim ter enim lažjim ferrata vzponom na dva vrhova v neposredni bližini kraljice Dolomitov, Marmolade.
In tako je za nami še ena udarna, tudi odlično izpeljana dolomitska tura PD Velenje. Vsi navdušeni pa smo na poti domov že debatirali kam bi bilo za iti naslednje leto.
Mijo Kovačevič