Revija Lovec, Lovsko pripovedništvo - Jože Leban: Zima se je počasi umikala pomladi. Skoraj 2000 metrov visoka Rodica je bila še vedno na debelo pokrita s snegom in jugozahodni vetrovi niso prinašali pričakovane otoplitve.

Veriga Tolminsko-Bohinjskih gora je vase posrkala vso vlago in mraz. Po grapah so se vlačile megle in rahlo je pršelo, više gori so naletavale snežinke. Narasli potoki so počasi odnašali zimo v dolino. Vreme je bilo primerno le za posedanje po hiši ali kuhanje žganja.

V planini pa se čas ni ustavil. Gamsje koze so že polegale in z mladiči so iskale prve brstiče, da jih pomešajo s suho travo. Zapuščene visokogorske senožeti so bile idealen kraj za pomladansko pašo. S prihajajočo pomladjo in poletjem se bodo z že krepkimi mladiči dvignile više in pred poletno vročino umaknile čez, na bohinjsko stran. Šele prvi sneg jih bo zopet spomnil, kje so Ploha, Jehlc, Široki pesek …

Gozdna ura ni pozabila tudi na divjega petelina. Nemir se je naselil v gozd, pod spodnjo gozdno mejo. Več deset let stare bukve, ki jih rutarski kmetje niso mogli spraviti do vasi, so kljubovale vsem vremenskim nevšečnostim. Tod se je začelo svatovsko oglašanje. Petelin si je izbral kraj, odmaknjen in težko dostopen. Vrh Rutarskega gozda, v Tajču, se je pod večer, vznemirjen in poln ljubezni, pripeljal razširjenih peruti in obsedel na spodnji veji. Jezno je odtrgal nekaj bukovih brstov in se hripavo oglasil. Naj bo. Razširil je pahljačo, dvignil in napel vrat ter se jezno raztegnil. Za poskusiti. Klep, klep …
Vedel je, da bodo kure prišle šele naslednje jutro. Takrat mora biti pripravljen in njegov glas mora biti najlepši in odločen. Jezno je odlomil še nekaj brstov in jih pogoltnil. Dali so mu moč in po njih je bila ljubezenska žeja še močnejša. Tudi prihajajoča noč ne bo tako dolga in oglasil se bo kmalu po drugi uri. Kuram bo dal vedeti, da je najmočnejši daleč naokoli. Morebitnemu vsiljivcu mora povedati, da svojih kur ne da. Za svojo čast se je pripravljen tudi bojevati …

Spodaj je počivala vas. Stoletna lipa sredi vasi je pognala sokove navzgor. Rut je bil pokrit z zadnjo aprilsko nočjo. Včasih je bila vas Nemški Rut ali Tajč Rut po domače, zdaj je samo Rut. Vas je naseljena s potomci staroselcev, Venetov, pomešanih s Slovani, ki so prodirali z vzhoda. Poseben pečat so kraju dali tirolski naseljenci davnega leta 1218, ko jih je oglejski patriarh Bertold Andeški z ukazom naselil iz Innchena na Tirolskem. S seboj so prinesli listino s posebnimi pravicami. Imeli so določene svoboščine in bili so oproščeni davkov. Med drugim so smeli hoditi oboroženi in prosto loviti po svojih gozdovih. V požaru je listina pogorela in oglejski patriarh Bertrand jim je leta 1346 z novo listino ponovno potrdil omenjene pravice. Žal je tudi ta listina pogorela. S širitvijo avstrijskega cesarstva so prišli pod njegov vpliv in cesar Ferdinand jim je s pismom leta 1516 zopet potrdil vse pravice. Šele cesarski patent iz leta 1849 jih je izenačil z vsemi drugimi podložniki.
Kljub temu se je pradavna pravica ukoreninila v podzavesti domačinov; posebno lovska pravica, ki so jo nemalokrat krojili po svoje. V podzavesti so jim ostale nekdanje lovske pravice, lovske meje in tudi spoštljiv odnos do divjadi. Včasih je prav tako močneje zaplala prastara lovska kri in vznemirjenje se je naselilo v vasi.

Naslednje jutro je bilo prvomajsko, praznično, ko je bila vsa družina doma in je bilo primerno za jutranje poležavanje. Toda vsi niso bili takih misli. Lovci, naveličani zimskega mrtvila in postopanja, so se po stari nenapisani navadi zbrali v gostilni. Naslednji dan se začne lov na divjega petelina.
Kemperlov Dolfe, starosta in strasten »petelinar«, je okoli sebe zbral dvanajst lovcev, samih rutarjev, ki so se prijavili za lov: »Dolfe! Ti kot najstarejši in najbolj izkušen petelinar, organiziraj lov! Brez žrebanja. Tisti, ki ga še nimajo, imajo prednost na najboljših rastiščih.«
»Kristusova Madona! Kako? Kateri gremo?«
Vsi so dvignili roke. Dolfe je poznal lovce in petelinja rastišča. Vzel je list papirja:
»Keblarjeva drča, Kemperlova drča, Medijev bošk, Farjev bošk, Jakarjev bošk, Žvant, v Kotlu, Tajč, Grantarsko …« je našteval in pisal Dolfe.
Janko je bil tiho in se ni hotel vmešavati. Vedel je za petelina v Tajču. Stiskal je pest v želji, da bi dobil to smer in srce mu je močno bilo. Ponos mladega lovca in veliko željo po trofeji je komaj krotil.
»Ti in Albin gresta v Tajč! Ti, Janko, na vrh boška, Albin, ti pa spodaj,« je bil odločen Dolfe. Janku je zaigralo srce: »Albin! V Tajču ga bova slišala.«
Albin je bil Jankov sosed. Nekaj let starejši, že poročen, je Janka spravil v jago. Skupaj sta rastla in gulila šolske klopi in bila kot brata. Bil mu je vzor in Janko se ni lotil dela, če se ni prej posvetoval z njim. Odločnost, moškost in iskra v očeh so dali vedeti, da je pravi gorski lovec. Strasten gamsar, ki se ni ustrašil prepadnih sten in sneženih opasti. Neredko sta skupaj zalezovala gamse, se potikala po brezpotjih in brez besed sedela na gorskem grebenu in poslušala tišino.
»V triglavske stene bi šel po gamsa, če bi smel,« je Albin dostikrat dražil solovce. Janko se je spomnil, kako sta na Seneku jagala gamse. Albinu se je odlepil podplat od gojzarja. Nekaj je zagodrnjal, se sezul in gojzarje zagnal v grapo. Naprej je šel bos. Ni ga motilo ostro kamenje. Zvečer sta se ustavila v koči, v kateri so že bili italijanski gostje: »Janko, pojdi naprej, zamoti Italijane in ko bodo gledali proč, zakašljaj. Takrat smuknem še jaz. Da ne porečejo, da jugoslovanski lovci jagamo bosi!«
Spet drugič sta lovila ribe v potoku. Albin ni znal plavati, pa je vseeno šel v tolmun in na roke izbezal postrvi.
»Ledvico bi mu dal,« je dostikrat dejal Janko. In zdaj je bil vesel, da gresta skupaj.
»Na Koroščevi rejdi se dobiva. Potem greva naprej, brez besed!«

Noč je bila kratka. Strast Janku ni pustila spati in bal se je, da ne bi slišal ure. Že zvečer je vse pripravil: toplo volneno obleko, kapo, rokavice ter star koc. Staro »piksarico« mu je pred nekaj leti podaril Patavlarjev Miha. Janko se je spomnil, kako se je prišel Miha poslovit: »Veš, Janko, bolan sem. Kmalu bo treba umret. Tebi bom zapustil čebele in piksarico. Da boš vedel. Tudi meni jo je zapustil Žajklarjev Miha, stari lovski čuvaj. Pod Italijo je puško prinesel gost, Nemec, in jo je pustil kar pri njem doma, rekoč, da bo še prišel na lov in da je ne bo stalno prenašal sem in tja. Prišel je še dvakrat, potem ga je vzela vojna. Ko sem bil med vojno v internaciji, je ponjo prišel Kmetov Tone. Celo partizanščino je dala skozi. Po vojni jo je vrnil. In zdaj jo bom jaz zapustil tebi. Vem, da bo prišla v prave roke.«
Kmalu po tistem je Miha res umrl. In zdaj bo puška vzela življenje staremu petelinu … Opazil in zaslišal ga je že pred štirinajstimi dnevi, ob prvi odjugi. Oglasil se je prestrašeno, bojazljivo, v Rutarskem gozdu. Najprej je mislil, da je mlajši. Manjkajoče pero v repu in tršata postava sta ga izdala.
»Star dec … prav je, da se umakne mlajšim, ki se v spomladanskem jutru ne smejo oglasiti.«
Potem ga je zaslišal še enkrat. Pred tednom. Tam je in z malo sreče bo jutri njegov. Počakal je Albina na Koroščevi rejdi. Mislil je že, da je zaspal:
»Dobro jutro,« je zašepetal Janko. »Ali ti je legla na srajco?«
»Še ne veš, kako je to. Pri ženi si ves mehak in kar nazaj lezeš v posteljo. Boš že videl. Tudi ti se ne boš več dolgo upiral.« Janku je plala kri. Počasi sta lezla v hrib, vsak s svojimi mislimi. Janko je bil vrh gozda, Albin doma, pri ženi. Megle so se razkadile in povlekel je pečnik. Shladilo se je, toda lovca tega nista opazila. Samo da bi prišla čim prej na Tajč; in to neslišno in neopazno.
»Tu sva,« se je potiho oglasil Janko.
»Tebe je Dolfi določil sem, jaz grem malo višje, vrh boška.«
»Prav. Janko, dober pogled!« In se je naslonil na bukev in pogledal v navzgor, v gore.
»Hvala, tudi tebi …«
Janko je napravil deset, petnajst, korakov, ko ga je zaslišal. Dvakrat je zaklepal.
»Albin, ali si gluh?« se je vrnil Janko.
»Kako to misliš?«
»Ali ga slišiš, petelina?«
»Ali že poje?«
Albin je obrnil glavo in postal pozoren: »Orko dijo! Ni daleč. Ravno tu gori, vrh boška.«
»Albin!« je bil neposreden Janko.
»Saj ga lahko jaz? Ti priznam, da sem vedel zanj. Sem bil že dvakrat tu. Mu manjka pero v repu,« je bil previden Janko.
»A res!? Seveda. Kar daj. Ta boljšemu prijatelju in sosedu pa ja dovolim to. Samo, Janko, obljubi mi, da mi boš potem enega pomagal dobiti!«
»Drži!!«
Dala sta si roke in Janko je čutil toplino prijateljske pristnosti: »Zdaj grem počasi naprej. Ti hodi zadaj in ko boš petelina videl, se ustavi! Ne hodi naprej!«

Nebesni svod se je odpiral in videli so se obronki planin in silhuete dreves. Tudi petelin je občutil jutro. Klepal je in škripal in spodaj je Janku razbijalo srce. Imel ga je v grlu in vznemirjenje se je stopnjevalo. Ko je petelin zaškripal, se je Janko pomaknil naprej. Da le ne bi naredil napake. Ko je petelin utihnil, se je ustavil tudi sam. Potem je petelin zopet zapel. Janko se je pomaknil nekaj korakov naprej, previdno, da se mu ne bi udrl sneg pod nogami.
Tedaj ga je opazil. Na spodnji veji se je šopiril in jezno pomikal sem in tja. Malo ga mora obiti, z zgornje strani, da bo pogled čist, brez vej. Zopet je klepnil in zaškripal in Janko ga je že dobro videl. Počasi je stisnil piksarico, kot fant dekle, in čutil je, da sta eno. Začel jo je dvigati k licu: »Ko ti bo stal na muhi, pritisni!« se je spomnil Mihovih besed.
»Še malo. Ko bo stegnil vrat … «
Takrat se je zabliskalo in počilo.
Spodaj. Petelin je omahnil in Janku se je ustavilo srce. Spodaj je videl Albina, kako je povesil puško in Jankova napeta piksarica se je obrnila dol in se ustavila na Albinu. Prsti so bili na sprožilu. Takrat je srce zopet pahnilo kri v glavo in rešilo Albina šiber.
»Ojej, kaj sem pa zdaj naredil?« se je skesano oglasil Albin. Petelin pa se je spodaj stegnil, zaropotal s perutmi in se speljal v mlad bukov gozd. Tam ga je dohitel Janko in ga stisnil med noge.
Albin se je zgoraj še vedno zvijal: »Janko, ali si mi zameril?«
»Albin! Če bi bil jaz tako nervozen, bi imel ti sedaj šibre pod kožo … Midva sva končala!«
Albin mu je ponudil stekleničko žganja: »Na, spij! Boš takoj drugače mislil!«
»Albin, midva sva končala. Sam pij!«
Pri sebi pa si je mislil: ali je vredno, da bi se lahko dva prijatelja zaradi enega petelina lahko streljala. In mu je potegnil tisto stekleničko žganja iz rok in ga krepko nagnil.
»Ojej! Malo mi pa le pusti!«
»Prekleti butelj. Prav nič!« In je zopet potegnil, do dna.
»Ojej, ojej! Ne mi zamerit. Saj veš. Oženjen sem, doma je žena in zjutraj težko vstanem.«
»Albin, v redu! Kar je je! Za kazen me boš do devete ure zjutraj ubogal vse, kar ti bom ukazal.«

Spodaj, na kolovozu, so se zbirali lovci. Novica se je hitro razširila in na Albina so se namesto lovskega blagra vsule psovke: »Skrij hitro to v nahrbtnik, da te ne bo nihče videl. Tega bi moral Janko upleniti, ne pa ti.«
In so se lovci, mrkih obrazov, pomikali naprej v dolino, proti Grantu. Albin je vsake toliko časa zajamral: »Ojej, ojej, kaj sem naredil? In to najboljšemu prijatelju.«
»Albin!«, se je oglasil Janko. »Da ne boš samo jamral in cvilil. Zapoj eno. Skoči na tisti štor in zapoj Dolfijevo najljubšo pesem: Cvetje iz srca mi vzklije, pesem mi zaziblje mile sanje, kadar utihne jok in vzdihovanje … «
»Aja?? Ma ta je težka!«
»Težka; ma ti jo znaš. Saj veš. Si obljubil. Do devete ure!«
»Vem. Pa bom!«
In je skočil na požagan macesnov štor, stisnil pesti in napel vrat. Kot petelin, kadar poje in kleplje. Gromko je odmevalo po dolini in v Grantu so začeli prihajati iz hiš ljudje in pogledovali proti planinam. Pesem se je kmalu razlezla tudi na druge lovce in v Grant so prišli s pesmijo na ustih. Lovska zamera je bila pohlajena, pozabljena pa ne.

Jože Leban