Andrej Štremfelj, Miha Habjan, Matija Klanjšček, Marijan Manfreda, Damijan Meško, Jože Šepič, Marija Štremfelj
06.04. – 30.05.04: Nepal, Himalaja, Daulagiri (8167 m)

Slovenska alpinistična odprava

DAULAGIRI I 2004

Cilj: Daulagiri I – 8167 m, SV greben (normalni pristop)
Organizator: Planinska zveza Slovenije
Agencija:Wilderness Experiences, P.O. Box 4065, Kathmandu, Nepal
Čas trajanja: 06. april do 30. maj 2004
Delo na gori: 18. april do 19. maj 2004
Število taborov: Baza (4727 m) in trije višinski tabori
Kisik: Dve jeklenki za prvo pomoč in dve jeklenki za morebiten vzpon Šepiča iz T3 do vrha in nazaj

Člani

:Andrej ŠTREMFELJ – vodja odprave (AO Kranj)
Izkušen himalajski plezalec, ki je uspešno preplezal sedem osemtisočakov in opravil številne prvenstvene vzpone tudi na nižjih himalajskih vrhovih. Največji dosežki:
- vzpon na Mt. Everest po Z grebenu (1979)
- prvenstveni vzpon po J rebru na J vrh Kančendzenge v alpskem stilu (1991)
- prvi vzpon po prvenstveni smeri na Menlung Tse (1992)
- Prvenstvena smer na Gjačung Kang (1999)
Ima tudi veliko izkušenj pri vodenju odprav:
- Anapurna I (1983)
- Menlung Tse (1992)
- Gjačung Kang (1999)
- Janak 2000 (2000)
V letošnjem letu je kategoriziran športnik državnega razreda.

dr. Damijan MEŠKO – zdravnik odprave
Eden najbolj izkušenih odpravarskih zdravnikov. Prvič je bil zdravnik na odpravi na Makalu 1975 leta, potem pa še na desetih drugih odpravah in v šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu. Med drugim je kot zdravnik sodeloval na odpravah na Kančendzengo (1991), Anapurno (1995), Everest (1996) in Daulagiri (1998).

Marijan MANFREDA – član odprave (AO Ljubljana - Matica)
Sodi v starejšo generacijo uspešnih slovenskih himalajcev. Že leta 1974 je bil član JAHO na Kangbačen , kjer je dosegel vrh. Leto za tem je bil prvi zemljan, ki je dosegel vrh Makaluja brez dodatnega kisika in to preko J stene. Sodeloval je še na odpravah na Everest (1979) in Lotse (1981), kjer je odigral pomembno vlogo pri dosegi skupnega cilja. Povsem se plezanju ni odrekel vse do danes, čeprav je nekaj let opustil aktivno ukvarjanje. V zadnjem času je zopet bolj prisoten na alpinistični sceni. Leta 2003 je opravil zimski vzpon preko S stene Matterhorna.

Marija ŠREMFELJ – članica odprave (AO Kranj)
Najbolj izkušena himalajska plezalka v Sloveniji. Uspešno se je povzpela na tri osemtisočake: Broad Peak (1986), Mt. Everest (1990) in Čo Oju (1995). Poleg tega je plezala tudi v Andih (Alpamayo in Kitaraju) in v Pamiru, kjer je kot članica prve Jugoslovanske ženske odprave osvojila Pik Komunizma (7495m). V osemindvajsetih letih ukvarjanja z alpinizmom je opravila lepo število vzponov doma in v tujini, kjer izstopajo Walkerjev steber v Grandes Jorasses, Nos v El Capitanu in S stena Matterhorna pozimi.

Miha HABJAN – član odprave (Akademski AO)
Predstavnik mlade generacije slovenskih alpinistov. V komaj štirih letih ukvarjanja z alpinizmom je opravil okrog dvesto plezalnih vzponov. Poleg smeri iz železnega repertoarja velikih klasičnih tur v slovenskih gorah je plezal še v gorah nad Chamonixem, v Yosemitih (ZDA), Mehiki in Peruju. Prav v Peruju je na Huaskaranu dosegel svojo največjo višino (6768 m). V letošnjem letu je kategoriziran alpinist državnega razreda.

Matija KLANJŠČEK – član odprave (Soški AO)
Prav tako predstavnik mlajše generacije alpinistov, ki mu je v zbirki vzponov pravzaprav manjkal samo še en vzpon na veliki višini. Pleza od leta 1997. V zadnjih petih letih aktivnejšega plezanja je opravil preko dvesto alpinističnih vzponov od tega dvajset prvenstvenih. Poleg vzponov v domačih gorah in ostalih Alpah, je bil dvakrat v Peruju kjer je preplezal dve prvenstveni smeri (v Churupu in Ishinci) in Francosko v Huaskaranu. Sodeloval je tudi na dveh odpravah v Himalajo v pogorje Kančendzenge. V letošnjem letu je kategoriziran alpinist mednarodnega razreda.

Jože ŠEPIČ – član odprave (AO Vipava)
Starejši pripravnik pri alpinističnem odseku Vipava je v šestih letih plezanja opravil kakih sto plezalnih vzponov. Večinoma je plezal s prijatelji iz alpinističnega odseka. Za težje vzpone si je najel gorskega vodnika in tako z različnimi vodniki preplezal številne smeri, od Dolge Nemške smeri v Triglavu in normalnega vzpona na Matterhorn do Čopovega stebra v Triglavu, S stene Eigerja in zimskega vzpona preko S stene Matterhorna.

Nepalski pomočniki: Gyaljen Sherpa (kuhar in sardar), Bitendra (kuharski pomočnik) in Zambu Sherpa (šerpa, višinski nosač).
Zvezni oficir: Indra Mani POKHAREL

POTEK ODPRAVE

06. – 07.04.: Ljubljana – Katmandu
08. – 10.04.: priprave v Katmanduju

11.04.: Katmandu – Pokra - Biretanti (prevoz z avtobusom)
12. – 18. 04.: Dostop do baznega tabora.

21.04.: Manfreda, Klanjšček, Habjan, M. Štremfelj. in šerpa postavijo tabor ena in sestopijo v bazo. Ta dan naveza A. Štremfelj - Šepič doseže višino 5600 m. Po tem je sledilo dolgo obdobje slabega vremena. Sneženje (v T1 je zapadlo 70 cm snega) in močan veter, ki je sproti zasipal gazi in šotore, sta preprečila napredovanje. Za najlažji del smeri med taboroma ena in dva smo porabili kar 14 dni.

25.04.: S Šepičem se dogovoriva, da zaradi nevarne poti do T1 opravi dodatno aklimatizacijo kar na poti na Francosko sedlo. V spremstvu Meška opravi aklimatizacijski vzpon na Francosko sedlo (5370 m).

27.04.: Manfreda, Klanjšček, Habjan, A. in M. Štremfelj se povzpnejo v T1. Najdejo popolnoma zasut a nepoškodovan šotor. Postavijo še en šotor in prenočijo. Šepič in Meško opravita še en vzpon na Francosko sedlo.

28.04.: Zaradi nočnega sneženja in še vedno slabega vremena, zjutraj brez opreme odidejo pogledat pot proti T2. Gazijo globok sneg do višine 6400 m in v megli sestopijo v bazni tabor.

30.04.: Šepič, Štremfelj, Meško in šerpa odidejo v T1. Meško takoj sestopi v spremstvu šerpe A. Hinksa. Štremfelj, Šepič in Šerpa prenočita v T1 z namenom, da bi naslednji dan opravila dodatno aklimatizacijo na poti proti T2.

01.05.: Ponoči zapade 20 cm snega in tudi čez dan je megleno z rahlim sneženjem. Vprašljiva postane celo varnost sestopa v bazni tabor. Ob kratkotrajnem popoldanskem izboljšanju kljub vsemu sestopijo v bazni tabor.

04. 05.: Manfreda, Klanjšček, Habjan, Štremfelj, M., Šepič, Štremfelj A.in
šerpa se povzpnejo v T1 in ga ponovno uredijo.

05.05.: Manfreda, Klanjšček, Habjan, Štremfelj M., Šepič, Štremfelj A. in šerpa postavijo tabor dva. Šerpa se vrne v T1 kjer prespi, ostali prenočijo v T2.

06.05.: Šerpa prinese še en tovor opreme iz T1 v T2, ostali odidejo proti T3 na aklimatizacijo. Zaradi močnega vetra in hudega mraza se povzpnejo le do višine 6750 m, Manfreda in Klanjšček pa še sto metrov višje. Še isti dan sestopijo v bazni tabor.

09.05.: Manfreda, Klanjšček, Habjan, A. in M. Štremfelj in Šepič so se povzpeli v T1. Zaradi zgodnjega prihoda so Manfreda, Klanjšček, Habjan in A. Štremfelj odšli naprej v T2. Po zagotovilih Argentincev, da so napeli vrvi do 7100 m se je pokazala možnost da Manfreda, Klanjšček in Habjan že postavijo T3 in poskušajo proti vrhu.

10.05.: Manfreda, Klanjšček in Habjan z opremo za vrh ter Štremfelj z 200 m fiksne vrvi odidejo proti mestu za T3. Klanjšček in Habjan se slabo počutita in z višine 7000 m sestopita na počitek v bazni tabor. Argentinske vrvi so se končale pod najbolj strmim in ledenim delom raza. Manfreda in Štremfelj napneta 120 m vrvi do izrazite rame v grebenu in se vrneta. Manfreda sestopi v T1 na počitek, Štremfelj ostane v T2, kamor prideta Šepič in M. Štremfelj iz T1 in Šerpa iz baze s tovorom kisika.

11.05.: Šepič, A. in M. Štremfelj odidejo proti T3. Šerpa sestopi v T1. Marija se vrne v T2 z višine 6900 m, Šepič in Štremfelj pa aklimatizacijo končata na višini 7000 m. Štremfelj odnese 100 m fiksne vrvi še do višine 7100 m. Oba se vrneta v T2. Skupaj z Marijo še isti dan sestopijo v T1. Šepič je zelo utrujen. Dogovor z Meškom, da naslednji dan pride v T1 in v bazo pospremi Šepiča.

12.05.: Ponoči Šepič močno kašlja, vendar je kašelj prej znak suhega zraka kot bolezni. Zjutraj posumijo na začetek pljučnega edema pri Šepiču, zato skupaj s Štremfljem takoj začneta sestopati. Na višini 5600 m se srečata z zdravnikom. Skupaj sestopijo do »depoja« (5400m), izven nevarnega področja razpok. Štremfelj se dogovori za pomoč iz baze (Habjan, Klanjšček) in se vrne nazaj v T1 od koder nadaljuje pot skupaj s M. Štremfelj, Manfredo in šerpo do T2. Damjan in Šepič sestopata proti bazi. Na višini 5200 m srečata Habjana. Skupaj sestopajo naprej. Na platoju jim pride nasproti še Klanjšček. Nenavadno za višinsko bolezen se Šepiču s spuščanjem stanje ne izboljšuje. Nasprotno, je vedno slabši in na ledeniku pod steno potrebuje kisik (iz baze ga je prinesel sardar), da lahko sam doseže bazni tabor. Tam ostane pod zdravniškim nadzorom.

13.05.: Manfreda, A. in M. Štremfelj postavijo T3 (7360 m)

14. 05.: Zaradi močnih sunkov vetra odidejo iz tabora šele ob 5.45. Argentinca in Španca ujamejo še pred prečnico. Potem hodijo ves čas kot prvi. Večinoma se udira in je hoja naporna. Številni zastrugi napor še povečajo. Ves čas hodijo v snežnem metežu. Zadnji najbolj strm del žleba, ki vodi na greben, opremijo s fiksno vrvjo. A. in M. Štremfelj dosežeta vrh ob 14.30, Manfreda kakih 15 minut kasneje skupaj z Argentincem in Špancem. Ob 15. uri začnejo sestopati in se vrnejo v T3 tik pred nočjo. Klanjšček in Habjan prideta iz baze v T2.

15.05.: Vršna naveza sestopi v bazni tabor, Klanjšček in Habjan se povzpneta iz T2 v T3. Na poti s Štremfljem napravijo načrt vzpona in se dogovorijo za neprekinjeno radijsko zvezo s strani baze.

16.05.: Habjan in Klanjšček odideta iz T3 že ob dveh zjutraj in dosežeta vrh ob 13.15. Odlično vreme, skoraj brez vetra. Še isti dan sestopita v T2, kjer ju čaka šerpa.

17.05.: Skupaj s šerpo pospravijo T2 in vse odnesejo do T1. Pospravijo tudi preostali šotor v T1 in vso opremo prinesejo v bazo. V vznožju strmine na ledeniku jih pričakajo ostali člani odprave, tudi Šepič, ki si je v zadnjih dneh očitno opomogel.

18.05.: Pospravljanje in pakiranje. Dogovorijo se za sestop naravnost v Tukuče. Za vsak primer, če bi kdo na poti omagal in zato, da smo šli na pot lahko s čim lažjimi nahrbtniki, se odločimo za nosača. Pripravimo mu tovor ki vsebuje šotor, dve ležišči, dve spalni vreči in nekaj naše odvečne opreme in obleke.

19.05.: Odhod iz baznega tabora. Člani odprave in en nosač odidejo zjutraj z namenom priti do vasi Tukuče; nosači in šerpe opoldne z namenom priti do Skrite doline in naslednjega dne v Tukuče in še naprej po dolini.Vreme je zjutraj lepo. Bazo zapustimo posamezno; najprej Manfreda, potem Šepič, Meško, Klanjšček, A. in M. Štremfelj, nosač in kot zadnji Habjan; vsi pa nekako v pol ure. Na Francoskem prelazu (5370 m) se počakajo, le Marija in nosač prideta šele po tem, ko prvi (Manfreda, Šepič, Meško), že odidejo proti Skriti dolini. Prelaz naslednja zapustita Štremflja, sledita Klanjšček in Habjan skupaj z nosačem. Štremfelj v Skriti dolini zaostane in hodi do vzpona na Dampus prelaz zadnji. Manfreda ves čas hodi prvi. Tako tudi prvi zapusti prelaz Dampus (5270 m), za njim Meško in Šepič ter Habjan. A. Štremfelj na prelazu počaka zaostala člana (Klanjšček, Štremfelj M.) in nosača. Pred njim prelaz zapusti Klanjšček, za njim pa M. Štremfelj in nosač. Na poti, ki preči prostrana melišča v smeri grebena (Kalo pani (5100 m - 4900 m)), ki se po tem spusti v Tukuče, vsi hodijo v skupini, vendar ne strnjeno. Razdalja od prvega do zadnjega je kakih petnajst minut. Nekaj pred sredino te prečne poti se iz doline nenadoma dvigne megla, ki občasno izgine šele pod višino 4800 m. Klanjšček in Habjan pospešita in po vrsti prehitita vse, ki so hodili pred njima: Šepiča, Meška in Manfredo. V Tukuče prideta ob 15.30. Meško že na poti v Marfo dohiti Manfredo. Skupaj nameravata sestopiti v smeri našega dostopa, vendar zgrešita pot in prideta v Marfo. Po cesti se vrneta v Tukuče ob 18.30. A. in M. Štremfelj sestopata skupaj z nosačem. Hodijo posamično in se v megli občasno čakajo, vse do križišča poti Marfa – Tukuče. Potem gresta A. in M. Štremfelj naprej in prideta v Tukuče ob 19.00. Vsi, ki so že v vasi pričakujejo, da je Šepič zaostal in prišel z njima. Zadnji ga je videl Klanjšček, ki ga je prehitel na poti prek melišč pod Dampus prelazom v lepem vremenu še pred prihodom megle. Nosač je prišel v vas zadnji približno ob 19.30. Habjan in Klanjšček še isti večer odideta pogledat v Marfo, če Šepič ni mogoče sestopil tja.

20. 05.: Poizvedovanje za Šepičem; Klanjšček in Habjan odideta v Marfo in od tam naprej po poti proti Kalo pani (mesto kjer predvidevamo, da bi se lahko izgubil Šepič) Štremfelj in Manfreda odideta po poti iz Tukuč proti istemu kraju. Na stičišču poti se srečajo. Zaradi izčrpanosti Manfrede le ta skupaj s Habjanom sestopi v Tukuče, Štremfelj in Klanjšček nadaljujeta do Kalo pani. Tam naletita na nosače in nadaljujeta iskanje skupaj s sardarjem. Zvečer vsi trije sestopijo v Tukuče.

21.05.: Iskanje s helikopterjem, ki prileti šele ob 9. uri s Pokre. Meško, Manfreda in M. Štremfelj se vrnejo v Katmandu.

22. 05.: Iskanje s helikopterjem in peš. Srečali dva domačina, ki so ju srečali 19. 05. na poti v Tukuče. Trdita, da sta zadnja videla Šepiča na grebenu, ki vodi v Tukuče. S to pomembno novo informacijo so iskali naprej bolj v smeri Marfe. V iskanje so vključili tudi domače poznavalce iz vasi.

23.05.: Iskanje s helikopterjem in peš; doline in grebeni med Marfo in Tukučami

24. 05.: Štirje člani odprave na Tukuče ponudijo pomoč. Štirje šerpe priletijo iz Katmanduja in skupaj s sardarjem pregledujejo isto področje kot mi prejšnji dan. Miha Habjan se vrne v Katmandu.

25. 05.: Zaradi dežja v Pokri helikopter ne vzleti. Peš raziskujemo sotesko Yamkin kole in pobočja med grebenom in robom soteske. V tibetanskem begunskem taborišču obljubimo 1000 USD nagrade tistemu, ki najde pogrešanega.

26.05.: Helikopter prvič dovolj zgoden. Preiskujemo predele soteske Yamkin kole, peš pa celoten rob pečin nad sotesko in področje grebena Z od Marfe, da bi izključili to skrajno možnost. Klanjšček se vrne v Katmandu. Pridruži se nam še devet Tibetancev. Škarja in Podgornik priletita v Katmandu.

27.05.: Zaradi dežja v Katmanduju helikopter prileti šele ob 12. uri. Z njim prideta Škarja in Podgornik ter pet novih Šerp na čelu z našim višinskim nosačem Zangbujem, ki dobro pozna gibanje odprave na tem področju. Helikopter usmerimo v preiskovanje pečin. MI-17 je precej močnejši in lahko leti bližje stenam in tudi bolj počasi. Tudi peš raziskujemo področje prepadnih sten nad sotesko Yamkin kole. Helikopter prenoči v Jomosomu, da bo zjutraj bolj zgoden. Po vsej dolini izobesimo plakate z Jožetovo sliko in pozivom domačinom, da pomagajo iskati. Nagrada za najdenega je 100 000 NPR.

28.05.: S helikopterjem ob 5.30 odložimo šest Šerp na grebenu. Raziskujejo zgornje predele nad sotesko. Helikopter 40 minut preiskuje stene soteske, zelo natančno. Sardar, en šerpa, člani odprave na Tukuče in Štremfelj se vrnejo v Katmandu. Ostali nadaljujejo iskanje na različnih področjih.

29.05.: Helikopter zaradi nujnih letov prileti šele ob 10.30. Ponovno raziskovanje zgornjega dela soteske in pobočij nad njo. V iskanje se vključi tudi nekaj domačinov na osnovi poziva k iskanju proti obljubljeni nagradi (100.000 NPR).
Odprava zapusti Katmandu.

30.05.: Prihod odprave domov. Iskanje se nadaljuje.

POVZETEK

Odprava je bila zelo uspešna. Od sedmih članov nas je prišlo na vrh pet. Za Marijo Štremfelj je bil to že četrti osemtisočak, za Andreja pa osmi. Oba mlada alpinista sta se preizkusila na veliki višini in dosegla vrh, kar je zanju velika motivacija za naprej obenem pa pomembna izkušnja za nadaljnje ukvarjanje z alpinizmom.

Člani odprave, ki se pred odpravo nismo vsi poznali med seboj, smo se izjemno dobro razumeli in v času odprave ni prišlo do nobenih nesporazumov ali trenj. Vse odločitve smo sprejemali sporazumno.

Jože je izginil na poti proti Tukučam. Nenaden prihod goste megle je bil vzrok, da smo ga izgubili iz vidnega nadzora. Člani odprave, ki so ga vsi prehiteli še v času lepega vremena, so bili povsem brez skrbi zanj, saj so vedeli, da z Marijo in nosačem hodim zadnji. Zadnji ga je videl Klanjšček. Dohitel ga je, spregovoril z njim nekaj besed in ga čez čas na njegovo željo tudi prehitel. Domačina, ki smo ju vsi srečali že po prihodu megle sta trdila, da sta Jožeta videla že na grebenu, ki vodi v Tukuče, kar pa se ne sklada popolnoma z dejstvi, kje so domačina srečevali člani odprave. Pot preko melišč Kalopanija je bila sorazmerno dobro uhojena. V Skriti dolini je bila manjša odprava, kamor so pogosto hodili nosači s hrano. Dan pred nami je šla po tej poti celotna argentinska odprava z večino spremljevalcev (15-20 ljudi), ki je prav tako kot mi iz baznega tabora v enem dnevu sestopila v Marfo.

Vsa dosedanja iskanja so bila popolnoma neuspešna. Nismo našli niti Jožeta niti kakršne koli sledi za njim (kos obleke, opreme). Sam kot vodja sem bil po tednu dni iskanja utrujen tako fizično, še bolj pa psihično. Vsakodnevna pričakovanja in upanja so se vedno znova razblinila in po tednu dni enostavno nisem imel več nobene ideje, kje iskati. Zato sem vodenje iskalne akcije predal Petru Podgorniku in Tonetu Škarji.

Vodja odprave
Andrej Štremfelj