ima kar nekaj lastnosti, ki jo delajo zanimivo najrazličnejšim gorniškim okusom
Med elitne julijske prvake kljub članstvu v družbi dvatisočakov ne sodi, ima pa kar nekaj lastnosti, ki jo delajo zanimivo najrazličnejšim gorniškim okusom. Najprej to, da je najvzhodnejši dvatisočak v Julijcih, potem to, da se lahko pohvali z visoko in strmo severno steno, cenjeno med plezalci vseh vrst, v zimskega veselja polnem času, kakršen je zdajšnji, pa je vabljiv smučarski cilj. Turni smuk z njenega vrha ne sodi med zahtevnejše, vendar to ne pomeni, da smo mu vsi dorasli. Kljub lagodnemu pristopu s Pokljuke lahko zgoraj, nad gozdno mejo, naletimo na plazovita ali poledenela pobočja, zato naj manj vešči tja gor stopijo le v družbi izkušenejših. Sicer pa gre za goro, ki vabi v vseh časih in vsakogar. Pred nekaj dnevi je na razglednem vrhu, nad dolinskimi meglami, ki so trdno vztrajale ves dan, darežljivo ponujala pravo bogastvo kristalno čistih razgledov.
Debela peč (2014 m)
Pokljuška gozdna prostranstva se na severu vzpnejo na greben, ki se strmo prelomi v dolino Krme. Z njega se vsakokrat, ko stopimo tja gor, polni občudovanja zazremo v Triglavsko veličanstvo in njegove »podložnike«, med katerimi je prav gotovo najmogočnejša Rjavina. To so razgledi, ki sodijo v zakladnico najlepšega, kar ponujajo Julijci, vendar je gorniku, ki išče vedno novih spoznanj, prav gotovo veliko do tega, da se s »triglavsko prestolno hierarhijo« iz oči v oči spogleda tudi takrat, ko trda zima »zaklene« običajne poti in je vsak bližnji dotik z gorskim vrhom intimno pomembno in samozavest potrjujoče dejanje.
Triglavski prestol z grebenov Debele peči. Foto: Mitja Košir
Najenostavneje in za običajne gorniške popotnike tudi edino priporočljivo je globoko zasneženi Debeli peči na teme zlesti s planine Lipance, od gostoljubne Blejske koče (1630 m), ki ima vrata odprta v petek in svetek. Do tja ni ne predaleč in ne zapleteno po dobro uhojeni poti od Šport hotela preko planine Javornik (1295 m), za tiste, ki Pokljuko bolje poznajo, pa je na volje še nekaj bližjih dostopov, kadar je seveda gozdna cesta mimo Kranjske doline do partizanskega spomenika na planoti Pri rupah splužena in prevozna.
Z Lipance naša pot krene proti severu, dokler nad prvo strmo stopnjo, pod spodnjim robom planine Brdo, pri kažipotu, ki nam na sever kaže pot na vrh Brda (2009 m), ne zavije proti severovzhodu in se prek planine Brdo vzpne tik pod vrhom Okrogleža (1965 m) na sedlo med Brdom in Debelo pečjo. Od tu do vrha ni več daleč in niti zapleteno ne. Zadnja strmina pod vrhom Debele peči utegne biti, kadar je poledenela, neprijetna, sicer pa tudi v kopnem nekoliko naporna. Torej imejte s seboj ne le zvrhano mero razuma in previdnosti ampak tudi vso potrebno opremo (cepin, dereze). Stopiti na vrh tako razglednega balkona kot je Debela peč in še v snegu je gorniški praznik, tistemu pa, ki mu bo to dano in bo z vrha k Blejski koči in naprej na planino Javornik odvijugal na smučeh, bo ostala nebeška dogodivščina zapisana v srcu za vse čase.
Zemljevidov za to področje je veliko, nova in zelo posodobljena je karta občine Bled 1: 30.000, o naši gori pa lahko veliko tehtnega prebereta v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe-Bohinjske gore (Sidarta, 1995) in knjigi Igorja Jenčiča Slovenija-Turnosmučarski vodnik (Sidarta, 1998).