Peter Strgar: Debeli vrh kraljuje nad Planino v Lazu. Lepo ga vidiva tudi z domačega okna, zato se rada vzpneva nanj. Tokrat pa nama je omogočil dvig nad oblake.
Vremenska napoved ni bila obetavna. Delno, pretežno oblačno, možna ploha. Zjutraj, ko je gosta plast megle prekrivala dolino, sva bila že odločena, da ostaneva doma. Vendar pa je slika kamere s Kredarice kazala popolnoma drugačno sliko. Nad 2200 metri je bilo popolnoma jasno. Tako se le odločiva, da se povzpneva na ne preveč oddaljeni Debeli vrh in upava, da nama med vzponom oblaki ne zakrijejo jasnega neba, ki sva se ga obetala na vrhu.
Že kmalu nad planino Blato stopiva v gosto meglo. Rastlinje je prekrito z debelimi kapljami, pot je spolzka zaradi vlage in kravljakov. Z roba Planine v Lazu se sploh ne vidijo stanovi. V upanju na sonce se vzpenjava proti Lazoviškem prevalu, a pri odcepu smeri za Debeli vrh sva še vedno v megli. Potka je zlasti na začetku dobro sledljiva in označena z možici, pa tudi poznava jo že od prej, zato z orientacijo nimava težav.
Končno pa na travnatem pobočju malo pod predvrhom stopiva na vroče sonce. Kar naenkrat, kot bi odrezal, stojiva nad neskončnim morjem megle. Pohitiva na predvrh, da se razgledava. Res se megla neha nekje nad 2200 metri in vsi višji vrhovi so kot otoki v belem morju.
Z glavnega vrha so se prav ta čas spuščali planinci, ki so naju povabili, da za spust v škrbino uporabiva vrv, ki so si jo oni prej napeli za lažji spust. Res je bilo tako plezanje v škrbino precej lažje. Hvala še enkrat!
Na vrhu sva se zadržala zelo dolgo, saj se kar nisva mogla prepričati k spustu nazaj dol v vlažno meglo. Pozno popoldne pa je le bilo treba nazaj v dolino. Z vrha sva se spustila navzdol in prečila travnato gruščnato pobočje precej pod škrbino, potem pa se spet priključila normalni poti. Meja megle se je nekoliko spustila, malo nad Lazoviškim prevalom pogledava še šibko glorijo, potem pa previdno navzdol. Zaradi mokrih skal je bila potrebna previdnost prav do konca poti.
Nedelja, 31. avgusta 2008.
Peter Strgar