Kdo pravi, da so pravljice samo za otroke?
Četrtkova zgodba
Dedec in pol
V pričakovanju, kaj vse bom videl
Pravljice o gorah, še posebej o gorskih princesah vedno rad berem. Zbujajo mi domišljijo in ustvarjajo mi želje po novih, predvsem drugačnih gorskih ciljih. Le ne kupim vsega, kar se ponuja, čeprav je zastonj.
Primerno neprimeren čas. Za sanjača, kot sem, je bila pravljica o Mažiju in goli gorski princesi Nangi Farbat, ki se je pravkar dogajala na spletni strani www.humor.com, zanimiva. Nikamor se mi ni dalo iti tistega četrtega avgusta in zdelo se mi je, da mi gore tudi niso najbolj naklonjene. A če res ob četrtkih hodim v gore na zmenke s samim seboj, je bilo vseeno treba nekam za iti. V glavi se mi je pojavila podoba najvzhodnejšega dvatisočaka Kamniških. Ni me zdramila pesem »House of the rising sun«, ko sem malo čez tretjo planil pokonci in pustil vse drugo vnemar, tudi pravljico. Nemudoma sem se odpeljal ven iz mesta, da bom lahko napisal svojo bajko o Ojstrici.
Civilizacija si je pokorila prostor. Tla smo zravnali, da na njih gradimo hiše in mesta. Ceste in ulice so poravnane, da lahko lažje hodimo in potujemo. Nedotaknjene obline pokrajine kličejo k prisotnosti in zvestobi mirovanju. Naključni in občasni popotniki ne opazijo starodavne prisotnosti pokrajine. Ljudje poznamo le minljivo noč. Pod površjem pokrajine živi Zemlja v večni noči, v temni in starodavni zibki, iz katere izvira vse. (*)
V sodobni spleteni zgodbi je princesa z najdaljšimi in najlepšimi nogami k sebi poklicala preprostega kmečkega fanta na nebeško poroko. Mladenič je želel osvojiti muhasto a odlično nevesto v soju žarometov. Kdo ve, če se bo pustila zapeljati pred tolikšno publiko ali se celo posneti na prvo poročno noč? V zgodbi tudi ni bilo še povsem jasno, ali gre fantu za poroko, plemiški naslov, naziv največjega osvajalca ali zgolj za zlat zaklad. Dišalo je namreč po zlatem cekinu.
Trije zasilni izhodi v sili. Kot ponavadi sem vzel telefonček. Ob reševanju težjih problemov bi bilo dobro imeti s seboj vsaj tri pomoči. To ve vsak, ki je gledal Milijonarja. Ko sem že vozil proti najvišjemu izhodišču, Ravnam, sem brez vidnega razloga obrnil nazaj, v Lučko Belo. Pod južno stranjo gore je to najgloblja zareza. Kljub temu, da sem šel eno uro prepozno, sem si za nameček izbral še nižje izhodišče. Na gozdni cesti sem pripeljal do dveh kmetov, ki sta na njej obdelovala nekaj na novo podrtih smrek, Moral sem se začeti smejati. Ali je bil to čas za moj prvi zasilni izhod? Ne. To je bila pomoč ljudstva. Le za pravilnost odgovora še nisem vedel. Počakal sem, da sta posekala veje in debla umaknila ob rob ceste. Avto sem pustil v delu doline Za Lonci. To bo pa napeto, ko je ura kazala krepko na peto! Vedel sem, da ni bil pravi trenutek za goro. Zanašal sem se še na neznane zasilne izhode.
Pokrajina ni samo živa ali mrtva narava, temveč sije. Pokrajina je sijoča. Vsako polje ima drugačno ime in na vsakem prostoru se je zgodilo nekaj drugega. Pokrajina ima skriven in molčeč spomin, živo prisotnost, v kateri ni nikoli nič izgubljeno ali pozabljeno. V igri Toma Murphyja Gigli koncert neimenovani moški izgubi ta občutek za pokrajino in hkrati izgubi tudi sposobnost, da bi se povezal s samim seboj. (*)
Kakšne zasilne izhode si je v pravljici izbral glavni junak, ne vem. Na začetku je pisalo, da nobenih. A že kmalu je fant kot prvo pomoč v sili izbral telefonski klic. K sreči ni imel samo enega, na nesrečo pa ni mogel naprej. Prijatelj in mojster plezalne šAle ŽeljKo mu ni mogel pomagati, ker je moral zaradi neznane varnosti ostati v taboru. Pri časniku Dole so naenkrat ostali brez dela. Bi ob sodelovanju s tednikom Gore napredoval bolje? Pri opazovanju južne strani hiše, vrh katere je stanovala izbranka njegovega srca, ga je za srečo spremljal Božiček, bioenergična ženska pa naj bi mu uravnala bioritem, da bi dosegel svoj vrhunec na najprimernejši dan. Maži se je za nekaj dni vkopal sredi stene nekje okoli šestega nadstropja. Po njem so iz višjih nadstropij stepali preproge, a on se ni pustil. Preživel je verjetno zaradi čudežnih napojev, ki jih je skrivoma vzel s seboj. Publika, ki je pričakovala čarobno, predvsem pravljično rešitev, je postajala nervozna.
Ojstrica s Praga; spodaj Korošica
Nenavaden svet. Zaletel sem se v strmo pot na vso moč, a ritem ni in ni hotel biti pravi. Moj prejšnji poskus osvojitve Ojstrice ni bil uspešen. Tokrat sem imel za vrh samo 30 % verjetnosti, zato nikomur nisem omenjal pravega cilja. Pa tudi običajno ga ne. Neobičajna pot je bila to. Vodila je celo po vodi, ki se je v Šibju razcepila na dva kraka. »Po kateri vodi gre pot in po kateri pot ne teče,« sem se vprašal. Poskusil sem desno, vendar brez pitja. Breg je bil poln skrivenčenih in grbastih dreves. Je bilo kaj narobe v tej pokrajini, mogoče ni bilo zdravo? Kmalu se je pred menoj na tleh za hip nekaj zasvetilo. Dragocenost! Ali sem samo preveč bral pravljice? Z nosom sem ril čisto blizu tal, da bi izsledil izvor tistega lepega odbleska. Precej časa sem porabil za nič, a trud ni bil povsem zanič. Nisem imel sreče in ponovno se mi je potrdilo, da se je treba tudi v gorah zanašati na vse drugo prej kot na srečo. Drobiž s poti sem vseeno naložil v plastično vrečo, da bi ga ponovno pregledal doma. To bi bil lahko moj današnji drugi zasilni izhod in se vrnil domov. A sem raje vzel polovičko in začel počasi nabirati višino. Vrha danes ne bom videl? No, videl ga že bom, čeprav le napol. Kako sem si z ročajem pohodne palice izbil kontaktno lečo iz desnega očesa, ne vem. Še manj mi je bilo jasno, zakaj ne na primer iz levega. Sistem je pač izbral tako. Me je hotela gora začarati, da ne bi videl, kako naprej?
Lepota se rada izmika blišču javnosti. Rada si poišče zapuščeno ali prezrto mesto, kajti ve, da bo le tam našla takšno svetlobo, ki bo spoštovala njeno obliko, dostojanstvo in naravo. (*)
Lepo je, ker niso omenjali Hišnega Štefa. Princeso je poskušal poročiti na skrivaj, vendar se mu je pod osmim nadstropjem nekaj zataknilo in moral je sestopiti na majavo stopnišče. Manjkal mu je le še princesin poljub in imenovan bi bil za princa čistosti. Komu bo torej prvemu s poljubom umila čisti pot in umazanijo poti? Mažiju? Pravljičnih princes ne smeš priklicati v realnost, z razkritjem mističnosti jih razbliniš v ničevost vsakdanjosti. Kandidat za princa pa ima s seboj tako močne luči z jakostjo milijonskih oči…
Vrhu sem se dokončno odpovedal. Zadnje čase je bilo toliko govora o premikanju meja. Verjetno so mislili na morsko mejo med Slovenijo in Hrvaško. Zato me je v Podvolovljeku presenetilo, da je skoraj polovica radijskih frekvenc hrvaških. Kam so Hrvati postavili svoje radijske meje, kar na Štajersko? Na Starih Stalah je zapiskalo. Svizec je zagledal ali zaslišal mene prej, kot jaz njega. Videl sem ga, kako je hiter. Saj mu nič nisem hotel. A kako naj bi on to vedel? Ko sem ponovno sanjaril o vrhu, je na kratko zagrmelo. Kot nekakšno opozorilo. Niti na misel mi ni prišlo hoditi na goro v nevihti, samo da bi lahko rekel, kako imam za preživetje le 30 % možnosti. Verjetno bi mi kdo svetoval strokovno pomoč. Glavo sem nagnil močno nazaj. Nebo se mi je zrcalilo v očesu dokaj svetlo. ko mi je v obraz zapihal mrzel severnik. Prisluhnil sem tišini narave.
S čutom za sluh poslušamo stvarstvo. Eden velikih pragov resničnosti je prag med zvokom in tišino. Ob vsakem dobrem zvoku, za njim in znotraj njega se nahaja tišina. Prvi zvok, ki ga sliši vsako človeško bitje, je zvok utripa materinega srca v temnih vodah maternice.
… Včasih so najpomembnejši vhodi v skrivnosti prav mesta tišine. (*)
Ker se ni nič dogajalo, je čebelica Maja letala od cveta do cveta in točila nektar vsakemu, ki je bil voljan poslušati njeno brenčanje. Posamezni opazovalci so se pritoževali nad presladkanostjo jedi, pozabljali pa so, da okuse določa glavni kuhar. Nekaterim bi bolj dišalo sveže pečeno meso, ko so slišali za roštilj.
Lučki Dedec
Na Pragu uspeha. Še zadnjič sem moral gori reči ne. Na Pragu me je vabila in odbijala hkrati. Ker sem se odločil že prej, sem Ojstrici le pomahal v pozdrav. Ostalo mi je še nekaj časa in gosto postavljenim možicem, tem posebnim kamnitim markacijam, sem na levo sledil po kotanjah in škrapljah. Na vrhu je Dedec razkril svojo pravo naravo, ko sem čez njegovo ramo pogledal na brhko Korošico. Izza Ojstrice so tiho prihajali novi oblaki mrzlega izgleda. Tudi če sem bil na tej čokati gori v rosno mladih letih, mi tistega dne ne bi nič pomenilo. Čas je bil za tretjo pomoč, telefonski klic z Lučkega Dedca. V bistvu je bila to moja pomoč Maretu. Vseskozi sem poskušal na pravljico gledati z zadostno mero razuma. A ko sem ga vprašal, če so ji že napisali kakšno novo nadaljevanje, se čustvom nisem mogel upreti. Potem pa sem počasi začel premišljevati o svoji rešitvi.
Oko, ki je mati razdalje, nas na čudovit način pripravi do tega, da se čudimo nad skrivnostjo in drugačnostjo vsega zunaj nas. Zato je oko tudi mati domačnosti, saj nam vse približa. Ko se v nekaj zares zazremo, to prenesemo vase. (*)
Kaj, če se je princesa premislila? Maži bi bil dober igralec Milijonarja. Ugotovil je, da je napočil pravi trenutek za drugo pomoč v stiski, publiko. Stolpec pri odločitvi za vrnitev v kakršnikoli obliki je bil zelo visok. To je prišlo na uho kraljevim služabnikom in eden od njih je vzkliknil – saj gre za mojo, Rupelsko steno! In nemudoma je spisal diplomo za akcijo. V uradni Pravljičarski zvezi Slovenije (PZS) nad predlagano rabo elementov starogrške igre nikakor niso bili zadovoljni. Šlo je za rešitev »deus ex machina« - ko boga spustijo z neko pripravo, da reši zaplet. Homer takih razpletov ni nikdar uporabljal. Mogoče je ideja zrasla na zelniku bajeslovnega osvajalca kranjskih višin Ikarja. Na koncu so se odločili za sodobnejšo varianto »corda ex machina«.
Premišljevanje ob poskakovanju vode. Pokrajina je bila tako sivo brezbarvna, kot letos še ni bila. V mesecu, ko naj bi bilo svetlobe v izobilju, je bil tudi apnenec zamolkel. Ni verjetno, da bi to bilo zaradi mojega slabšega vida. Bil sem vesel, da sem le bil na nekem vrhu. Tistikrat sem bil zadovoljen brez visokih ciljev. Zgrbančenost kamnite pokrajine južno od Ojstrice je delovala manj običajno. Okolje je bilo tu videti bolj zdravo kot pol ure nižje ob poti. Je bil to razlog, da sem bil v tistih krajih letos že tretjič? Nekaj, le premalo časa sem si vzel za ogled živahnih vodnih poskokov nad Starimi Stalami. Tja bo treba priti, ko se bo sonce z žarki poigravalo na skakljajoči vodi in bo njeno žuborenje bolj veselo. Svizec se tokrat ni nič oglasil. V sivini, ki je bila nad menoj in povsod naokoli, sem začutil nekaj notranjih barvnih odtenkov, ki so jih pustili vtisi narave. Ob poti sem pobral skrito vrečo z drobirjem, če bi doma iz nje izbrskal zaklad. Vedel sem, kako je z mojo srečo – ampak vseeno sem imel boljši občutek, ker sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Ko sem mešanico zemlje, listja in majhnih koščkov vejic, pomešanih s peskom, doma nesel v smetnjak, sem pomislil – to še za zgodbo ne bo, kaj šele za bajko.
Prav nič čudnega ni, da so bili v svetu Keltov izviri sveti prostori. Na izvire so gledali kot na pragove med globokim, temnim, neznanim podzemnim svetom in zunanjim svetom svetlobe in oblike. Izvire so častili kot posebne odprtine, skozi katere je pritekala božanskost. (*)
K sreči se je prvi oglasil kronist pravljičnih podvigov. Kasneje, ko se je nekaterim profesionalcem zbudila domišljija, se verjetno ne bi več mogel. Mažiju bi no-vinarji lahko dali vsaj za pijačo, ko jim je poskrbel za nekaj vsakdanjega kruha. Glavno vprašanje je naenkrat bilo, koliko Grošljev bo stal tak razplet, ki ni pravljični. Povsem normalno je tudi bilo, da se je na koncu oglasil še eden tistih, ki imajo v rokah Škarje in platno.
Kot vse pravljice se je tudi Mažijeva srečno končala. Mogoče bo kdo rekel, da ni bila najlepša. Da je dobro pravljico napisati zelo težko, je vedel tudi Hišni Štef. Verjetno je zato vzel s seboj Vinča Andersena, čeprav ne gre za avtorja ene najlepših pravljic, Snežna kraljica. Le kakšen zaključek bi imela Mažijeva pravljica, če bi s seboj vzel Željka? Dobri pravljičarji so v resnici silno redki. Zadovoljen sem lahko, če si za prijatelje, predvsem pa zase domislim čisto majhno zgodbico. Tudi vi v polno doživljajte svoje zgode, vredno je truda.
(*) John O‘Donohue,
Anam Cara - duhovna modrost keltskega sveta