Biba Kemperle: "Enkrat sva bila z očetom na Korošici.
... Oče je tam in v okolici fotografiral spominske plošče preminulim v gorah za Kroniko smrtnih nesreč v gorah nad Kamniško Bistrico. Tedaj je mimo prišel Marijan Krišelj. Potem je iz tega hribovskega poznastva nastala vrsta radijskih oddaj. Dnevnik Pavla Kemperla je nastajal tako, da je oče narekoval, mama pa je marljivo zapisovala ... "
Biba - Marija Apolonija Kemperle
Tebi iz tvoje duše
Kakor ljubeča mati svojega otroka, Tako si me ti Gora pritegnila nase že v otroških letih in me vse do danes učila opazovati tvoj čarobni svet; učila si me ljubiti te, te spoštovati, bodrila k pogumu, vzgajala v volji in me krepila.
Spoznal sem te in te nisem spoznal. – Daj odkrij mi svojo skrivnostno, nerazrešljivo uganko tvojega božanskega Jaza. Odkleni mi hram, kjer čuvaš najvišjo lepoto svojega bistva. – Daj mi ta ključ! -
Vem tisoče rok je že omahnilo, jaz pa še gledam in sanjam in segam po tebi. –
Neskončno vso hrepenenje in openjam po najbolj grozečih gubah tvojega strmega čela – do svetlih sončnih vrhov. –
Odkleni se mi! Ne bom prišel prazen v tvoj hram, prinesel bom vanj niše svoje duše in silo telesa, prinašam ti vero v tvojo neizmerno milino in neizprosno maščevalnost. Otresel bom prah raz sebe in stopil v tvoj hram čist in ponosen.
Prihajal bom k tebi z družbo tvojih ljubimcev. S soncem si bomo podajali roke in skupno častili tvoje obličje; ognju z neba bom kljuboval in hranil bom tvoje rajske gredice pred skrunečimi rokami. –
Odkleni se mi! –
Tvoja žena
V Kutah čez Skuto
Pavle Kemperle
Ilustracije: Nuša Bernot
Nadučitelj Cenčič, prof. pater Ciprijan, njegov učenec pater Beneš, stric Ahčin, moja sestra Mila in jaz.
Naš namen je bila tura čez vrhove Kamniških planin z začetkom na Grintavcu čez Skuto na Kamniško sedlo in dalje preko Ojstrice na Veliko planino. Bil sem najmlajši med njimi, vendar toliko upoštevan, da so mi zaupali nekako vodstvo na nevarnih krajih, na kar sem bil takrat zelo ponosen.
Bila je velika vročina: naša Mila je bila v hlačah, seveda sta tudi pater Ciprijan in njegov učenec Beneš imela hlače pod kuto, vendar je bilo oboje preveč za tako vročino, zato bi bilo treba to delikatno zadevo na obziren način rešiti. To bi se reklo: prof. pater Ciprijan kuto dol, Mila kibljo gor, ali pa Mila hlače gor, pater Ciprijan pa hlače dol. Edini, ki bi bil za tako rešitev iz te zagate, je bil pater Beneš, ki se je potil od pritajenih kletvic in vročine, seveda se pa sam za sebe ni upal odločati o tem, ker se je bal gospoda profesorja, da ga ne zatoži v konviktu. V taki napeti atmosferi in visoki temperaturi smo prisopihali na vrh Skute, kjer se je položaj še malo poslabšal. Greh je neizogibno sledil. – Nas trojica hlačmanov smo se že nadejali, da bo Skuta doživela prvenstven izstop v kutah, toda na našo veliko žalost nam ta želja ni uspela. Pri tem sporu sta končno zmagali Skuta in naša Mila: hlače gor, kute dol, Ciprijan je pobasal kuto s predsodki vred med provijant v nahrbtnik, kar je z velikim zadoščenjem in veseljem storil tudi njegov učenec.
In prišla je druga postaja križevega pota. Takrat sem prevzel vodstvo partije jaz. Nekaj metrov pred vrhom smo obstali nad globino. Ob pogledu vanjo je nadučitelj Cenčič »scagal«, žrtev nevolje sem bil pa seveda jaz kot vodnik: »Smrkavec kam si nas zapeljal, kdo se bo podajal v tako nevarnost, saj ne bomo prišli živi domov, jaz ne grem naprej.«
Jaz sem se muzal, ker se mi cela reč ni zdela prav nič nevarna in dobro se mi je zdelo, da so se taki korenjaki splašili. Cenčiču sem zato »smrkavca« odpustil iz hvaležnosti za njegovo strahopetnost. Ko sem pogledal še ostale skisane obraze, je malo manjkalo, da »smrkavec« ni izbruhnil v nesramen smeh. Toda bil sem obziren in se delal, kot sem smatral, da se za smrkavca spodobi, še za spoznanje bolj zaskrbljenega od ostalih.
Že je bila odločena rakova pot, tedaj sem pa jaz pogledal nazaj in zdelo se mi je zelo žalostno, da bi jo isto pot ubrali odkoder smo prišli. Pogledoval sem jih postrani in iskal pristašev za naprej. Posrečilo se mi je nagovoriti patra Beneša in sestro, da vztrajamo pri turi. Cenčič in pater Ciprijan sta me grdo gledala, ker se jima je vendarle zdelo od sile, da bi na račun smrkavčeve korajže trpelo njuno hribovsko dostojanstvo, zato so si hočeš nočeš morali rešiti čast in čeprav neradi podvzeti korake po zadnjih nogah naprej za smrkavcem. Med pestrimi vzkliki, križi in kletvicami smo jo končno pridrsali do zložnejše poti pod Skuto in nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer smo se pokrepčali. Cenčič je sicer na svoje presenečenje ugotovil, da je ostal še živ, vendar se je zarotil, da po takih smrtno nevarnih poteh ne bo nikdar več lazil. Ostali so izgledali zadovoljni, vendar so moje zasluge popolnoma prezrli in v mojo proslavo ni zinil nihče niti besedice.
O kakem nadaljevanju ture pa seveda ni bilo več govora, ker je Cenčič silil domov in smo se morali ozirati nanj. Krenili smo v Kamniško Bistrico, kjer je naslednji dan bral pater Ciprijan v kapelici zahvalno mašo za srečno vrnitev.