Redni četrtkov izlet - Iztok Snoj: Berete na lastno odgovornost!
Na povratku iz Kranjske Gore jo ugledam takoj za Mojstrano, desno od Stola. Nekaj jih poznam, ki se je izogibajo. Opazujem jo še ves čas vožnje proti domu, kot se jo lahko dolgo opazuje tudi v obratni smeri, proti Gorenjski.
Redni četrtkov izlet
Dobrča ali Dobra drča?
Berete na lastno odgovornost!
Na povratku iz Kranjske gore jo ugledam takoj za Mojstrano, desno od Stola. Nekaj jih poznam, ki se je izogibajo. Opazujem jo še ves čas vožnje proti domu, kot se jo lahko dolgo opazuje tudi v obratni smeri, proti Gorenjski. Je res nepomembna gora? Kaj pa je pomembno? Moram videti.
| Regenerator duše. Vedno, kadar se vrnem iz gora, sem malo slabši. Drugače ne bi potreboval počitka. Zakaj, ali nisem kot fantič imel občutka, da so ljudje, ki hodijo v gore, boljši? Nisem se vprašal, ali samo boljši ljudje hodijo v gore, ali so boljši šele potem, ko hodijo v gore. Planinci naj bi bili boljši, so potem alpinisti najboljši? Bedarija! Torej moram najti kako drugo dejavnost, kot hojo v gore, si mislim še v četrtek dopoldan. Dnevi so se že podaljšali, tudi četrtkov delavnik; popoldan klonem in - grem.
V Brezjah pri Tržiču ni parkiranih avtomobilov gorskih romarjev. Preverjam opremo, tudi prvo pomoč (orehova tinktura), drugo pomoč (obliži, zavoj…) in tretjo, zadnjo pomoč. Včasih pomembni papirčki… Na bolje obiskanih gorah najraje izberem grebensko pot. Med hojo premlevamo dolinske probleme in jih spotoma enega za drugim izpljunemo, odložimo kar ob poti. Narave ne onesnažujemo samo s tehnološkimi smetmi, ampak tudi z mentalnimi... Ja, na grebenskih poteh, zračnih in odprtih, se jih narava hitreje očisti.
|
Viharnik na vrhu bi imel kaj povedati o razgledu. |
Kraljestvo gozdov. Še poleti sem imel občutek, da so vredni le izleti na vrhove preko 2.000 m, jeseni sem celo mislil, da moram vsaj na Kredarico, danes pa mi je zopet v užitek hoja po zračnem gozdu. Narava se tu še ni začela prebujati. V lepem smrekovem gozdu ponovno ugibam, zakaj bi bili planinci boljši od drugih. Včasih si gore kar polastijo, kot bi bile last planinskih organizacij. Je kaj narobe recimo z gorskim kolesarjenjem? Verjetno se pa alpinisti bolje razumejo s kolesarji, v navpični steni ali v tem gozdu se težko srečajo med seboj in ne preklinjajo drug drugega… Na prehodu poti iz smrekovega gozda v bukovega se počutim bolj domače; vse dileme naenkrat izginejo.
V mraku oživlja gozd
Občasno pod seboj zagledam prijazne vasice sredi še neobdelanih polj. Homogenost pokrajine je tu večja kot na Storžiču, ki je v Planinskem vestniku med predlogi za naj slovensko goro. Res da je gora nad Preddvorom bolj skalnata, alpska, a na vrhu lahko občuduješ okoli sebe samo ravnino. Občutek goratosti, ki si ga doživljal na severni strani, na vrhu izgine. Med tem mojim premišljevanjem je izginila domačnost bukovega gozda, višje gori zopet prevladujejo smreke. O, tudi smreke so lepe!
V oblačnem pokrovu. Na lažji poti misli postajajo težje in drevje redkejše. Svetloba v oblaku zamira, zrak se gosti, v meglenem pogledu dobivam vse čistejše misli. Ne, nisem boljši zaradi same hoje v gore! Tudi za druge ne verjamem, da bi bilo tako. Tudi alpinisti ne morejo biti boljši, ker lezejo težke smeri. Nekaj drugega bo. V naravi sami, v gori, v gozdu. Kot je lahko sredi morja ali na osamljenem otoku. Ali znam kaj tega vsrkati? Gora marsikaterih čudovitih ljudi ne zanimajo, z drugimi besedami - goram je marsikateri izjemen človek nezanimiv. Se bodo zadovoljile z mano? Iztok, ne domišljaj si preveč, one so zanimive tebi, ne ti njim! Vsak lahko išče svoj način, kako bi se izrazil...
Razgled na vrhu ni potreben. Pot se v megli zravna, na drevesu opazim napis – razgledna točka 5 minut. Slučajno v snegu zagledam pokrov škatle z vpisno knjigo, šele sedaj sem prepričan, da sem na vrhu. Do razgledne točke nimam kaj hoditi, ne bi nič več videl. Morda so razočarani tisti, ki po naporni hoji na poraščenem vrhu ostanejo brez razgleda. Morda pozabijo, da gora ni samo vrh, kot sem to sam pozabil lani na vrhu Storžiča, na razglednem stolpu sredi gorenjskih njiv.
Okno v dolino svetlobe.
Dosegel sem zastavljen cilj. Tolikokrat sem zatrjeval, kako na Dobrčo nočem iti, da sem na koncu le šel. No, na vožnji po avtocesti sem za hip pomišljal tudi na Kofce. Ampak tja gredo konec tedna planinci iz ljubljanske Matice. Spomnim se, da nisem član nobenega planinskega društva, da sem hotel ustanoviti antiplaninsko društvo Ljubljanski troti, vendar je bil temeljni člen statuta - maksimalno število petih članov - nezdružljivo z zakonskimi določili o registraciji društev. A bi potem ustanovil še antiplaninsko zavezo Slovenije? Celo GRS ne bi mogli klicati na pomoč, ker je pod okriljem PZS. To bi imel Kunšič v primeru nesreče kaj pisati v Slovenskih noricah! Ne, zaenkrat bom ostal v ilegali.
Poigravam se s telefončkom. Malo se je treba pohvaliti naokoli, zakaj vendar imam s seboj to igračko? Pred leti so japonci izdelali Tamagoči. Otrokom je elektronska živalca nenehno zbolevala in umirala. Naveličali so se skrbeti zanjo in jo prepustili staršem. Ob prihodu mobilcev so bili tako že naučeni…
Sestop je celo lepši. Po zbitem snegu na strmi poti v Lowa trekerjih lepo drsi, na Dobrči vendar dobro drči! V zadnji uri dneva se svetlika v dolini, namesto na obzorju gora. Znova se prikažejo polja okoli majhnih vasic, vasice okoli majhnih zvonikov. Čutiti je človeška mravljišča. Gozd pa, kot bi oživel. Kontrasti so močnejši in med hojo se okolica nenehno spreminja.
Zadnji počitek pred strmo potjo.
Na parkirišče se pripelje mlad par. Izstrelita se in fant med zaklepanjem avta z daljincem že teče po cesti za Bistriško planino, spotoma pa vpije punci – zadnji plača pico! Se je hotel samo pokazati? Moški smo radi nastopaški. Ne vsi, eni si ne upajo, drugim je nerodno, tretji so radi skromni... Zlivam vase tekočino in si ogledujem njun avto, ko fant priteče nazaj; nekaj je pozabil. Upam, da bo medtem njegova punca dobro potegnila. Sicer pa – kdor nima v glavi, ima v nogah! Preverjam: zaradi hoje na goro nisem nič boljši, a zato bogatejši. Za lepo doživetje.
Iztok Snoj