Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (77)
Nekoč fužinarska Bela Peč med Ratečami in Trbižem ni nič posebnega, je pa izhodišče cest na tromejno Peč in k jezerom pod Mangartovo steno
Bela Peč/Fusine in Valromana/Fusinis/Weissenfels (772 m) je dolgo, a ne enovito naselje; zaselki so nanizani šest kilometrov ob cesti Trbiž–Rateče. S trbiške strani so najprej Fužine/Villa Bassa, potem je malo nad cesto jedro kraja okrog cerkve (Bela Peč). Sledi niz hiš Pod Klancem/Villa Alta pri odcepu ceste v Mangartsko dolino. Malo pred mejo je še zaselek Pri Jalnu/Fusine Laghi.
Bela Peč ni bila nikoli prava kmečka vas. Njeni prebivalci so že od 13. stoletja, ko je naselje začelo nastajati, le bolj mimogrede kmetovali; bili so predvsem rudarji in fužinarji, oglarji in drvarji. V omenjenem stoletju je v dolini, nekje, kjer stoji zdaj cerkev, postavila svoj gradič saška plemiška rodbina Weissenfels, katere ime je dalo tudi ime naselju.
Spomin na celjske grofe
Po menjavi številnih posestnikov je dolina pripadla Ortenburžanom, po njihovem izumrtju pa so kraj dedovali Celjani. Grof Friderik II. je dal leta 1431 na hribu, 350 metrov nad naseljem, postaviti mogočen grad. Njegova velikost in utrjenost sta kazali, da so Celjani cenili ne le belopeško fužinarstvo, temveč tudi prometno lego; precej so namreč bogateli od mitnic na pravih poteh.
Podobo gradu in naselja pod njim nam je ohranil Valvazor. Po izumrtju Celjanov in habsburškem prevzemu je grad začelo naglo pobirati, saj najemniki niso skrbeli za njegovo vzdrževanje. Ohranili so se le zaraščeni temelji, je pa hrib Bela peč/Monte Castello (1120 m) obiskana izletniška točka, ki nagrajuje z izjemno širokim razgledom na Mangart.
Dostop je mogoč skoraj do vrha z avtom; iz Bele peči se odcepi cesta na jug navkreber skozi vas Zagrad/Poscolle (963 m). Od te ceste, ki drži naprej proti tromejni Peči, se loči pešpot s severne strani do ostankov gradu. Kažipot pri odcepu spodaj ob glavni cesti je komaj viden; na njem piše le M. Forno Tre confini.
Od žebljev do ladijskih verig
Male in preproste topilnice in kovačije so se šele v 16. stoletju kolikor toliko uveljavile; takrat (1540) so bile tudi prvič pisno omenjene. Konec 17. stoletja je tu uspešno železaril baron Schmiedenhofer-Kovačič, po njem pa je fužine prevzela država in vanje precej vlagala. Oskrbnik Rechbach je dal postaviti gradič Stückl za upravo in seveda zase; leta 1961 je poslopje pogorelo in so ga le za silo obnovili.
Rude nikoli ni bilo prida, ker pa so železarji sloveli kot dobri mojstri, so konec 19. stoletja z nemškim denarjem v zaselku Pod Klancem postavili jeklarno. Prerasla je v tovarno brezšivnih verig za velike ladje. Pridobili so si svetovni sloves.
Na prelomu 19. stoletja v 20. so postavili ameriške stroje in pognali manjši elektrarni. Po letu 1918, ko je podjetje prevzela Italija, je verigarna slovela kot najpomembnejša v državi. Zdaj še dela, a jo, kot pravijo, pestijo poslovne in tehnološke težave, zato ni gotovo, da bo prebrodila svoje in splošne težave.
Vojna fužinarjev in pastirjev
Odmeven dogodek se je v Beli Peči zgodil leta 1685, ko so nasprotja med Korošci (fužinarji) in Kranjci (pastirji) prerasla v oborožen spopad. V dolino je prišla vojska in obe strani razorožila, nekaj kolovodjam pa so namenili smrtno kazen.
Žena enega od »smrtnikov« je odšla k oskrbniku fužin in mu prisegla, da bodo obsojeni, če jih pomilostijo, razkrili nova nahajališča rude. Zdraharje so pomilostili in ti so potem res našli v Remšendolu nekaj novih rudišč.
Na pobočju pod starigrajskim hribom stoji cerkev sv. Lenarta iz leta 1463. Graditelj se je podpisal s podobo roke in letnico. Cerkev so pred nekaj leti vzorno obnovili in poudarili njene arhitektonske in umetnostne prvine. Zelo lepa sta poslikana prižnica, delo gorenjskega podobarja, in zlat Marijin oltar.
Zastave treh držav
Okrog cerkve na pokopališču prevladujejo nagrobniki, zlasti starejši, z nemškimi in ponemčenimi slovenskimi imeni. V Beli Peči je do italijanske zasedbe (1918) vedno domovala nemška večina; leta 1910 je bilo tu 141 Slovencev, 775 Nemcev ter 31 Italijanov in Furlanov. Zdaj vsi govore italijansko, če pa se malo potrudijo, mnogi še zmorejo tudi po slovensko ali nemško. V kraju nad športnim igriščem pod cerkvijo vihrajo zdaj tri zastave treh držav.
Bela Peč ni kak razvit turistični kraj, čeprav se zadnji čas kar trudijo. Tako zahteva turistično ambiciozni Trbiž. Kraj je malce zaživel v času povojnih nakupovalnih procesij Gorenjcev v tukajšnje trgovine ter v Trbiž. Tudi vojaki in cariniki, ki so s svojimi družinami malo poživljali kraj, so odšli.
Zdaj ni nikjer v vasi nobene prave trgovine, nobene sloveče gostilne niti hotela. Bela Peč je zanimiva zgolj kot izhodišče ceste k jezerom, ki se po kraju imenujejo tudi Belopeška.
Drago Kralj