na njen vrh iz temačne severne škrbine pripelje ena sama pot
Vabila v jesenske gore so lahko tudi dvorezna. Globoka modrina jesenskega neba nad vrhovi, zlatnina macesnovega gozdovja na pobočjih, topla srebrnina julijskega apnenca v pečevjih neustavljivo vabijo k (zadnje dni) s soncem obsijanim višavjem. Že prestop na osojno stran grebenske rezi, nad severne prepade, pa v visokogorju lahko predstavlja past, kakršni so kos le poklicani. Zato se tokrat odpravimo na obisk k visoki gori, ki prav na njen vrh iz temačne severne škrbine pripelje ena sama pot, kratka in nezahtevna, vendar spoštovanja vredna zaradi osojne lege in velike nadmorske višine, z zvrhano mero pripravljenosti in modrosti, spomniti pa velja na morebitno spremstvo gorskega vodnika.
Dolkova špica (2591 m)
Gora je ena izmed tistih zapostavljenih, ki stoje med velikaško mogočnostjo Razorja na zahodu in kraljico Škrlatico v vzhodni soseščini. A sploh ne gre za nekakšno pohlevno vzpetino, ampak za postavno goro, ki resda nima mogočnih ostenij kot njena veličastnejša soseda, ima pa od gorskega arhitekta podarjeno prednost, da s svojo izklesano postavo ob baročnem Stenarju in divje razdrapanimi Rokavi kot gotska katedrala obvladuje severne razglede iz zatrepa doline Vrat, od Aljaževega doma. Marsikdo nepoučen je prepričan, ko pogleduje nanjo, da vidi Škrlatico, ki pa ji, tam daleč zadaj nad Zadnjim Dolkom, ni mar za pritlikava človeška upanja in zre, ne da bi pokazal svoje visokostno obličje v dolino, kralju Triglavu v obraz.
Južno lice Dolkove špice izpred Aljaževega doma. Foto: Mitja Košir
Izhodišče za pot v goste k naši manj modrokrvni gori je prav tam, odkoder krenemo na Škrlatico. Pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m). Skozi strm gozd in razgibano pečevje nas pot pripelje pod Stenarjevimi vzhodnimi prepadi do Bivaka IV na Rušju (1980 m), kjer si bomo vzeli nekaj časa za premislek. Lep jesenski dan je takšni priložnosti za počitek več kot naklonjen. Od prijazne pločevinaste kočice lahko krenemo za oznakami proti severozahodu in dobrih sto metrov pod robom Kriške stene stopimo na označeno pot, ki pripelje s Kriških podov in nas vodi pod Dovškim Gamsovcem na Rdečo škrbino (2500 m) med severno stoječo Rogljico in našo Dolkovo špico, do sem pa se prav tako lahko od Bivaka IV povzpnemo skozi Prednji in Zadnji Dolek, le da veliko dlje sledimo poti na Škrlatico in jo zapustimo šele za Kucljem (2372 m), visoko pod njeno vršno glavo.
Na Rdeči škrbini smo le slabih sto metrov pod našim vrhom in le dobre četrt ure hoda do njega. Vse je preprosto in enostavno, če le ni kakšnega zgodnjega jesenskega snega in zmrzali. A o tem smo nekaj že govorili. Razgled z gore, ki je visoka in z izpostavljeno lego je seveda vsega truda vreden, še večje pa bo zadovoljstvo tistega, ki to zmore sam ali pa bo pod skrbnim vodniškim spremstvom na Dolkovo špico priplezal z juga, po izrazitem, razčlenjenem, v maniri najlepšega klasičnega plezanja lahkih težavnostnih stopenj zgrajenem grebenu, ki se začne prav tam, kjer se škrlatiška pot na severu ogne vrhu Strmih polic (1981 m), ki to sedlo zapirajo na jugu. Komur bo to dano, bo stopil ob bok tistih, ki vedo, kako gorsko pravljico spremeniti v mogočno simfonijo bivanjskega zadoščenja. Razgledovanju v prid svetujem zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1: 20:000, vse potrebno in še več koristnega pa preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).