Delo, Sobotna priloga – Viki Grošelj: Hermann Buhl, svetovna himalajska legenda - Letos mineva 50 let od tragične smrti enega največjih himalajskih plezalcev vseh časov
Delo, Sobotna priloga, sobota, 17. novembra 2007, str. 31 - 33
Hermann Buhl, svetovna himalajska legenda
Dvakrat na osemtisočaku,
na katerem pred tem ni bil še nihče
Letos mineva 50 let od tragične smrti enega največjih himalajskih plezalcev vseh časov in brez dvoma najboljšega plezalca sveta v 50. letih prejšnjega stoletja, Avstrijca Hermanna Buhla. Mednarodni sloves si je zagotovil z izjemnimi vzponi v Dolomitih in Centralnih Alpah, svetovno slavo pa sta mu prinesla prva vzpona na osemtisočaka Nanga Parbat in Broad Peak v pakistanskem delu Himalaje, Karakorumu.
Gorovje Karakorum je najbolj zahodni del himalajske gorske verige. Reka Ind, ki je pred davnimi tisočletji predrla najmogočnejšo gorsko pregrado na svetu, ga je ločila od Velike Himalaje. Mogočno gorstvo je tako visoko na azijski celini, da ima kontinentalno podnebje in nanj monsunsko deževje ne vpliva tako kot na preostalo Himalajo. Zato je na številne vrhove, ki segajo več kot šest, sedem in celo osem tisoč metrov visoko, mogoče plezati v najbolj ugodnem delu leta, poletju.
Na začetku 64 kilometrov dolgega ledenika Baltoro, tako daleč, da jih ni mogoče videti iz nobenega mesta, naselja ali vasi, stojijo vsi štirje karakorumski osemtisočaki. K2 (8611 metrov), Broad Peak (8047), Gašerbrum I ali Hidden Peak (8068) in Gašerbrum II (8035). Podobno kot drugi osemtisočaki so tudi karakorumski po drugi svetovni vojni prišli v središče zanimanja svetovne gorniške javnosti. To so bila ena zadnjih območij našega planeta, kamor človeku še ni uspelo stopiti. Alpinisti razvitejših držav so se pospešeno začeli ukvarjati z njimi. Pri tem so jim velikokrat pomagale njihove državne institucije, saj je pri teh veličastnih podvigih šlo tudi za nacionalni prestiž.
Avstrijci osvojili pet od štirinajstih najvišjih gora sveta
Pri prvih vzponih na štirinajst najvišjih gora sveta, ki segajo več kot 8000 metrov visoko, imajo naši sosedje Avstrijci posebno mesto. Osvojili so jih kar pet, daleč največ v primerjavi z drugimi narodi. A ne le to. Večino njih so preplezali z majhnimi ekipami, minimalno opremo, praktično brez višinskih nosačev in brez uporabe dodatnega kisika. Vsi ti elementi so še danes vodilo vrhunskega plezanja v Himalaji. Imena, kot so Hermann Buhl, Herbert Tichy, Sepp Jochler, Sepp Larch, Fritz Moravec, Hans Willenpart, Marcus Schmuck, Fritz Wintersteller in Kurt Diemberger, so še danes ikone pionirskih časov osvajanja najvišjih vrhov sveta. Med njimi pa še posebej izstopata Buhl in Diemberger. Poleg Šerpe Gyalzen Norbuja sta edina Zemljana, ki jima je uspelo stopiti na vrh kar dveh še neosvojenih osemtisočakov.
Tudi zato je bila velika dvorana kongresnega centra v Salzburgu 9. junija letos nabito polna. Točno na dan, ko so pred petdesetimi leti štirje avstrijski plezalci dosegli vrh 8047 metrov visokega Broad Peaka, se je slavnostna prireditev tudi začela. Nanjo smo bili povabljeni tudi vsi tisti plezalci, ki nam je v preteklih petdesetih letih uspelo stopiti na vrh dvanajste najvišje gore sveta. Leta 1986 nama je z Bogdanom Biščakom kot prvima Slovencema uspelo stopiti na najvišjo točko gore. Predvsem iz spoštovanja do vrhunskih mojstrov tistih pionirskih časov sem se udeležil že več 50. obletnic prvih pristopov na najvišje vrhove, ki jih na različnih koncih sveta organizirajo nacionalne planinske zveze. Še posebej pri srcu pa mi je bila ta v Salzburgu, saj je bil eden glavnih junakov vzpona na Broad Peak moj veliki mladostni vzornik Hermann Buhl.
Z avtobiografsko knjigo Nanga Parbat– leta 1967 je v slovenščini izšla pri mariborski založbi Obzorja – je dosegel to, kar do tedaj ni še nihče. S svojimi izjemnimi vzponi in predanostjo plezanju je podal vizijo vrhunskega alpinizma, ki je aktualna še danes, več kot pol stoletja pozneje. Knjiga je biblija svetovnega alpinizma. Tako zame kot za številne mlade plezalce po svetu je bila pravo razodetje. Hermann Buhl je imel tak vpliv na svetovni alpinizem, kot ga je imel pozneje le še Reinhold Messner. V slovenskem prostoru pa bi mu ob bok lahko postavili Nejca Zaplotnika.
Vzpon na Nanga Parbat in Broad Peak
Buhlov vzpon na Nanga Parbat leta 1953 je bil svetovna senzacija. Najnevarnejši osemtisočak tistega časa je do Buhlovega vzpona zahteval že enaintrideset življenj. Za nameček je Buhl zadnji del vzpona iz tabora na višini 6900 metrov do vrha in nazaj opravil sam. Ob sestopu je prebil noč na prostem 8000 metrov visoko, a naslednji dan zmogel še vrnitev v tabor, kjer so ga čakali tovariši in mu pomagali sestopiti v bazo.
Štiri leta pozneje, leta 1957, je Buhl v enega najbolj divjih in odmaknjenih predelov Karakoruma vodil majhno odpravo le štirih plezalcev. Njihov cilj je bil še neosvojeni osemtisočak Broad Peak. Iz Karačija so z letalom prišli v Skardu, glavno mesto Baltistana. Od tam se je začel dolg in težaven pristopni pohod do enega največjih himalajskih ledenikov Baltora in po njem do vznožja njihovega cilja. Opremo jim je nosilo le 60 nosačev, ki pa so jih, zaradi strahu pred ledenikom in obilice novozapadlega snega, zapustili že dan pred mestom, določenim za bazni tabor. Zato so morali v nekaj naslednjih dneh sami znositi ves tovor do baze.
Gore so se lotili prek strmih zahodnih pobočij, kjer so tri leta prej poskušali člani avstrijsko-nemške odprave, a zaradi prihajajoče zime odnehali na višini 6900 metrov. Buhlovi soplezalci Marcus Schmuck, Fritz Wintersteller in Kurt Diemberger so bili sicer še brez himalajskih izkušenj, a izvrstni alpinisti. Brez pomoči višinskih nosačev jim je v treh tednih uspelo na gori postaviti tri višinske tabore, zadnjega na 6950 metrih. Da se pri nadelavi poti in postavljanju taborov ne bi preveč izčrpali, so se odločili, da ne bodo postavili še četrtega, ampak bodo kar iz tretjega poskusili proti vrhu. Devetindvajsetega maja so odšli proti najvišji točki gore. Razdalja je bila za te višine ogromna. Sredi popoldneva so dosegli sedlo na višini 7800 metrov. Zaplezali so v težaven vršni greben, misleč, da je vrh blizu. Ob šestih zvečer so bili na njem, a izkazalo se je, da je to le predvrh. Glavni, le kakih 15 metrov višji, pa je bil še kako uro dlje. Razočarani so se morali zaradi pomanjkanja časa obrniti. Med sestopom jih je ujela noč, a so se srečno vrnili do tabora tri, naslednji dan pa sestopili v bazo, da se odpočijejo in pripravijo na nov poskus.
Nekaj dni pozneje so poskusili še enkrat. Spet je šlo za obupno bitko s časom, a pot so poznali in bili zato nekoliko hitrejši. Schmuck, Wintersteller in Diemberger so skoraj hkrati dosegli vrh, medtem ko je legendarni Buhl nekoliko zaostal. Zaradi izčrpanosti in posledic ozeblin, ki jih je dobil štiri leta prej na Nanga Parbatu, se je najprej odločil, da jih bo počakal, potem pa je le počasi nadaljeval vzpon. Ko so se srečali, sta Schmuck in Wintersteller nadaljevala sestop, Diemberger pa se je, iz spoštovanja do Buhla in želje, da bi skupaj stala na vrhu osemtisočaka, odločil, da gre še enkrat z njim nazaj na vrh. Dosegla sta ga tik pred sončnim zahodom. Veličasten dosežek še posebej za Buhla, saj je bil Broad Peak njegov že drugi osemtisočak, na katerem ni stal še nihče pred njimi.
Tvegan sestop v noč se je za vse štiri tudi drugič srečno končal v taboru tri, dan pozneje pa so presrečni zaradi velikega uspeha dosegli bazo. Domov so poslali poročilo o doseženem, potem pa, ker jim je do odhoda proti domu ostalo še nekaj časa, svojo pozornost namenili še neosvojenim vrhovom v okolici Broad Peaka. Schmuck in Wintersteller sta preplezala sedemtisočak Skil Brun, Buhl in Diemberer pa sta se odločila za poskus priti na enega najlepših vrhov Baltora, še neosvojeno, 7654 metrov visoko Čogoliso. Gore sta se lotila v čistem alpskem slogu in dobro aklimatizirana odlično napredovala. V dveh dneh sta iz nekakšne minibaze na ledeniku Zgornji Baltoro po dolgem severovzhodnem grebenu dosegla višino 6700 metrov. Sedemindvajsetega junija leta 1957 pa sta v lepem vremenu začela vršni naskok. Dobro sta napredovala, in ko je že kazalo, da bosta brez večjih težav dosegla vrh, ju je tristo metrov pod vrhom nenadoma zajelo silovito poslabšanje vremena. Morala sta se obrniti. Med sestopom pa se je zgodila tragedija. Buhl je na nevarnem in izpostavljenem grebenu stopil preveč na rob opasti. Odlomila se je in z njo vred je zgrmel v zaledenelo in s seraki prepredeno severovzhodno steno Čogolise. Nikoli ga niso našli. Izjemni plezalec je umrl, a njegove ideje so živele naprej.
Slovesnosti v Salzburgu so bile polne čustev in na trenutke prav ganljive. Med udeleženci so bili tudi oba še živeča člana odprave, Kurt Diemberger in Fritz Wintersteller, ter njihov takratni zvezni oficir, Pakistanec Kader Said. Posebne pozornosti pa je bila deležna soproga Hermanna Buhla Evgenija, ki je na slovesnost prišla z njuno hčerjo in vnukinjo. Kljub letom še zelo vitalna Evgenija je bila presenečena in vidno ganjena, ko so ji izročili petnajst tipkanih strani Hermannovih zapiskov z odprave, ki so jih šele pred kratkim našli v zapuščini Marcusa Schmucka.
Po petnajstih letih izjemni Poljaki
Že tako težavna pot do vznožja karakorumskih osemtisočakov je kmalu po uspešni Buhlovi odpravi postala še težja. Leta 1960 so izbruhnili spopadi med Indijo in Pakistanom za ledenik Siačen, ki leži v neposredni bližini Broad Peaka. Spopadi v himalajskem visokogorju so zahtevali na tisoče življenj. Od tega je le nekaj sto vojakov padlo v bojih, vse druge pa so pokosili plazovi, mraz in višinska bolezen. Območje je bilo kar petnajst let, do leta 1975, povsem zaprto za tujce. Šele takrat se je ta magični del najvišjih gora sveta spet odprt za plezalce.
Tudi na Broad Peaku so znova poskušale odprave z vsega sveta. Večina se jih je odločala za ponovitev vzpona po smeri prvopristopnikov. Poljaki, vodilni himalajski plezalci v 80. letih, pa so prav na Broad Peaku opravili nekaj izjemnih dejanj. Leta 1975 jim je uspel prvi pristop na več kot 8000 metrov visoki srednji vrh gore, a cena za uspeh je bila strašna. Na sestopu z vrha so umrli Bohdan Nowaczyk, Marek Kesicki in Andrej Sikorski. Kazimierz Glazek in Janusz Kulis pa sta se kljub hudim ozeblinam le vrnila v bazo. Leta 1984 je Krištofu Wielickemu uspel neverjetno hiter vzpon po klasični smeri na vrh. Iz baze do najvišje točke je, dobro aklimatiziran, potreboval le 13 ur, za vrnitev v bazo pa še dodatnih šest in pol. Eno največjih prečenj v zgodovini himalajskih vzponov pa je istega leta uspelo Jerzyju Kukuczki in Wojciehu Kurtyki. V samo štirih dneh sta opravila prvenstven vzpon na 7600 metrov visoki severni vrh gore, nadaljevala na 8012 metrov visoki srednji vrh, prek njega splezala na glavnega in sestopila po smeri prvopristopnikov.
Broad Peak – srečna gora za Slovence
Slovenci smo se Broad Peaka lotili dokaj pozno; deloma zaradi obmejnih sporov med Pakistanom in Indijo, deloma pa zaradi naše takratne usmerjenosti v nepalski del Himalaje. Leta 1977 je v Karakorum odpotovala prva slovenska odprava. Meddruštvena ekipa pod vodstvom Janeza Lončarja je dosegla izjemen uspeh na Hidden Peaku. Po prvenstveni smeri sta se na 8068 metrov visoki vrh povzpela Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Žal pa je Drago Bregar, prva slovenska žrtev Himalaje, za vselej ostal na gori.
Šele devet let pozneje, leta 1986, sem v Karakorum vodil drugo slovensko odpravo. Štela je 14 članov, njeni cilji so bili zelo visoko zastavljeni. Prvič na slovenskih odpravah v Himalajo naj bi na eni odpravi skušali preplezati kar dva osemtisočaka. Na Broad Peak in Gašerbrum II; ob tem naj bi opravili še oglede za vzpon na K2, ki naj bi se ga lotili dve leti pozneje. Člani odprave so bili še Bogdan Biščak, Tomo Česen, Rado Fabjan, Žare Guzej, Tomaž Jamnik, Dušan Jelinčič, Silvo Karo, Pavle Kozjek, Ničo Kregar, Matevž Lenarčič, Mojmir Štangelj ter zakonca Marija in Andrej Štremfelj.
Pristopni pohod se je takrat začel že v naselju Dasu, kakih 50 kilometrov iz Skarduja. V desetih dneh hoje skozi neverjetno puščavsko pokrajino, iz katere so se dvigale visoke gore, pokrite s snegom in ledom, smo dosegli bazo pod Broad Peakom. Po letih sanjarjenj, prebiranja Buhlove knjige in vročih želja sem goro prvič videl v živo.
Relativno izkušeno in dokaj močno moštvo je dajalo upanje, da nam bo dokaj hitro uspelo doseči vrh. Postavili smo dva višinska tabora, potem pa sta se kar dva poskusa prodora proti vrhu končala v globokem snegu. Svoje je dodalo še značilno nestanovitno vreme in kazalo je že, da z visoko zastavljenimi cilji odprave ne bo nič. Zaradi globokega snega v višinah nad 7000 metri sva z Bogdanom Biščakom postavila še tretji tabor na višini 7500 metrov. Vzpenjanje je bilo izjemno naporno, predvsem pa nevarno, saj bi celotno pobočje vsak hip lahko zgrmelo v dolino. Osemindvajsetega julija leta 1986 ob petih zjutraj sva odšla proti vrhu. Spet naju je pestil globok sneg, od sedla na višini 7800 metrov pa še težavno plezanje po izpostavljenem grebenu. Napredovala sva zelo počasi, po dvanajstih urah pa, ob petih popoldan, vendarle dosegla tako želeni vrh. Veličasten občutek se je še stopnjeval ob misli, da stojim na istem mestu, kot je pred devetindvajsetimi leti stal moj veliki vzornik Hermann Buhl.
Devetindvajsetega julija so iz trojke proti vrhu odšli Rado Fabjan, Tomaž Jamnik in zakonca Štremfelj. Vsi štirje so ga dosegli in tako je Marija Štremfelj postala prva Slovenka, ki ji je uspelo stopiti na več kot osem tisoč metrov visok vrh. Sestop je bil zaradi Fabjanovih ozeblin in izčrpanosti zelo zahteven. V naslednjih dneh so vrh dosegli še Pavle Kozjek, Tomo Česen, Silvo Karo, Matevž Lenarčič, Mojmir Štangelj in Dušan Jelinčič. Kar dvanajst od štirinajstih članov odprave. Svoje delo na Broad Peaku je prva slovenska odprava opravila več kot uspešno. V naslednjih dneh nam je uspelo opraviti še oglede na K2 in v alpskem slogu preplezati 8035 metrov visoki Gašerbrum II.
Samo leto pozneje smo bili Slovenci spet pod Broad Peakom. Štajerska odprava pod vodstvom Slavka Cankarja in s Frančkom Knezom na čelu je najprej opravila izjemen vzpon – na Nameless Tower v skupini Trango. Več kot tisoč metrov visoka prvenstvena smer z oceno devete težavnostne stopnje je bila daleč najtežja, kar so jih do tedaj preplezali v Karakorumu. Potem pa so, dobro aklimatizirani, poskusili v alpskem slogu splezati še na Broad Peak po smeri prvopristopnikov. Na višini 7400 metrov jih je ustavil globok sneg, Knez pa je v sestopu splezal novo, okoli tisoč metrov visoko smer, desno od Avstrijske smeri.
Letos, ob 50. obletnici prvega vzpona, se je gore lotila tretja slovenska odprava pod vodstvom Irene Mrak. Štirinajstčlansko moštvo si je za cilj izbralo ponovitev smeri prvopristopnikov. Slabe razmere in nestabilno vreme jih dolgo niso spustili več kot 7700 metrov visoko. Večina odprave je že odšla domov, Mrakova pa je konec avgusta s soplezalko Mojco Švajger še enkrat poskusila. Uspelo se jima je prebiti do 8035 metrov visokega predvrha Broad Peaka, na katerem so ob prvem poskusu leta 1957 obstali tudi Buhl in tovariši. Do uro oddaljenega glavnega vrha pa zaradi izčrpanosti, močnega vetra in pozne ure nista več mogli. Vseeno je to lep dosežek in vzpon prve slovenske ženske naveze več kot 8000 metrov visoko.
Glede na izjemen ugled slovenskega alpinizma v svetu bi bilo v prihodnosti dobro načrtovati še kakšen prvenstven vzpon na Broad Peak. Kitajska stran gore – nanjo mejijo vsi štirje osemtisočaki Karakoruma – je še dokaj neraziskana in ponuja veliko možnosti za nove smeri. Vsekakor pa Broad Peak za Slovence ostaja srečna gora, saj so se vsi, ki so poskušali priti na njen vrh, tudi srečno vrnili z nje.
Poleti letos sem v Karakorum vodil snemalno odpravo. Skupaj s TV Slovenija pripravljam serijo dokumentarnih filmov o vseh štirinajstih osemtisočakih našega planeta. Dvanajstčlansko moštvo je obiskalo bazne tabore pod vsemi petimi osemtisočaki, ki ležijo v Pakistanu. Posebno pozornost smo namenili dogajanju na Broad Peaku in tragični nesreči Hermanna Buhla na Čogolisi. Malo je krajev na svetu, kjer bi se mogočnost gorske pokrajine tako zelo zlila z občutki spoštljivega spomina na velikega plezalca kot prav tu, pod Broad Peakom. Morda le še pod vzhodno steno Čogolise, ki še danes skriva njegovo truplo in pod katero sem prižgal svečo v njegov spomin. Prav njemu in njegovim idejam, ki sem jih po najboljših močeh skušal prevzeti in udejaniti, se lahko zahvalim za vse najboljše, kar mi je uspelo v alpinizmu. Spomin na velikega Hermanna Buhla, njegove ideje in način plezanja pa so še danes, petdeset let po njegovi smrti, vodilo vrhunskim dejanjem v svetovnem alpinizmu.•
Viki Grošelj