Facebook - Matej Špeh: ... - evropsko finale v adventure race-u
Malo pred Novim letom sta me Meta in Žine povabila k sodelovanju na evropskem prvenstvu v pustolovskem tekmovanju na Irskem. Z izjemo finančnih, družinskih in zdravstvenih (zlomljena roka) zadržkov, me ni nič oviralo in kaj kmalu sem potrdil udeležbo.
Kratka predstavitev adventure race-a:
Discipline tekmovanja so gorsko kolo, tek, plavanje, veslanje, vrvna tehnika, orientacija s pomočjo zemljevidov in kompasa in še kakšne discipline presenečenja. GPS naprave so prepovedane. Ekipo sestavljajo štirje člani, od katerih mora biti vsaj eden ženskega spola. Vsi člani opravljajo vse discipline skupaj. Tekmovanja potekajo od nekaj ur do nekaj dni. Evropsko prvenstvo pač še kakšen dan več (72 ur in nekaj manj kot 600 km).
Za začetno spoznavanje z Irsko, njeno kulturo, zgodovino in ljudmi, smo izbrali glavno mesto Dublin. Slikovito mesto ob izlivu reke Liffey nas je navdušilo s svojimi parki, gradovi, univerzo, mostovi in predvsem s četrtjo Temple Bar, kjer smo se kot ljubitelji piva in irske glasbe redno ustavljali.
Organizator tekmovanja je poskrbel za prevoz ekip, spremljevalcev in opreme do mesta Limerick na zahodni obali ob Atlantskem oceanu, kjer so nas nastanili v idilični univerzitetni vasi. Čisto nekaj drugega, kot je izgledal moj študentski samski dom na robu Maribora. Zdaj pač vem zakaj nisem nič končal! Dva dni bivanja v študentskih apartmajih smo izkoristili za pripravo opreme, hrane, preučitev zemljevidov in degustacijo »spet« piva.
1. dan: V četrtek zjutraj pa zares, najprej avtobusni prevoz do dvorca Curraghmore House, ob 8.35 pa start tekmovanja. Petdeset ekip - dvesto tekačev je dvignilo prah na dvorišču grofije in se pognalo na 20 km dolg tek do reke Suir. Nekaj deset metrov blatne kopeli zaradi oseke, nas je izdatno izoliralo pred mrzlo vodo in prvih 9 km veslanja do mesta Waterford je bilo kar prijetno. Po mestu smo poiskali štiri kontrolne točke, nato pa spet na vodo proti morju. Ko smo po nekaj urah veslanja dosegli kontolno točko v vasici Duncannon, smo bili zaradi vetra in močne plime že precej izčrpani in premraženi. Oblekli smo vse kar smo imeli, nekaj pojedli in nadaljevali proti izlivu v morje. Po kakšni uri veslanja so nas organizatorji zaradi slabega vremena preusmerili preko reke na obalo in nam skrajšali muke za kakšnih 10 km. Kava v bifeju in tek sta nas kaj kmalu ogrela in razpoloženje se je spet dvignilo. V vasi Dunmore East smo oblekli neoprenske obleke, ki so nas čakale na menjavi in odšli na coastering – prečenje obale. Zaradi razgibanega terena, strmih klifov, nekaj metrskih skokov v vodo in plavanja nam je vse zelo hitro minilo. Preoblekli smo se v suha oblačila in prešli na kolo. Barve sončnega zahoda in zelenega irskega podeželja so nas grele še dolgo v noč. Ker so zaradi časovne zamude vseh ekip – na plimo očitno nihče ni računal, odpovedali drugo obalno prečenje, nas je čakalo nekaj več kot 100 km nočnega kolesa skupaj, če izvzamem hitro »spet« pivo – Guinnesa, ki se ga da zares hitro spiti, ker ne vsebuje CO2, in spust po vrvi z železniškega viadukta v vasi Kilmacthomas. Proti jutru so asfaltne ceste najprej zamenjale ozke poti, nato pa visoke trave in resje. Kolo je bilo treba naložit na hrbet in proti gorskemu prelazu Gap v pogorju Comeragh Mountains je šlo zelo počasi. Ob svitu smo se spustili do vasi Ballymacarbry, kjer nas je čakala osebna oprema in hrana, ki smo si jo pred tekmo pripravili v torbe.
2. dan: Nekaj pojemo, se obujemo in oblečemo v sveža in suha oblačila in noge obilno namažemo z govejim lojem – smrdi, vendar odlično deluje proti žuljem. Pred nami je 65 km dolg treking, zato s sabo vzamemo tudi šotora, ki sta obvezna in palice. Hribi, visoki do 700 metrov so močvirnati in poraščeni z resjem, šotasta zemlja se globoko ugreza in skoraj nemogoče je teči. Kontrolne točke pobiramo ob slikovitih gorskih jezerih, kar se nam po šestem jezeru ne zdi več izvirno. Utrujeni od dolgega celodnevnega pohoda smo pohod malo skrajšali in spustili med drugimi tudi zelo pomembno KT32, vredno 1000 točk, kar nas, kot smo kasneje v cilju videli, stane uvrstitve med deseterico. Taktika je namreč zelo pomembna! Še pred mrakom po okoli 45 kilometrih, se vrnemo do koles, dopolnimo zaloge in pričnemo še z naslednjo nočno kolesarsko etapo. Najdba KT 39 nas precej namuči, razveseli pa irsko ekipo, ki je hodila za nami. Smo ena redkih ekip, ki jo sploh najde in Irci mi glasno čestitajo. Kasneje točko organizator razveljavi, predvsem zaradi težav z lastnikom zemljišča in nam v zameno dodeli dve uri dodatnega časa. V mestu Clonmel si privoščimo obisk fastfood restavracije, kjer se odlično prileže malo »nezdrave« hrane. Polni moči zmoremo naskok na Holly Cross Hill in nato po gozdnih kolovozih do kraja Newcastle, ker si na otroškem igrišču privoščimo 15 minut spanja. Počitek nas malce poživi, še bolj pa precej mrzlo jutro.
3. dan: Še vedno na kolesu, tokrat ne spustimo nobene kontrolne točke. V pogorju Knocknalougha se s kolesi zaplezamo v globoke jarke gorskega potoka, ki ga nekateri sanjamo še danes. Nošnjo koles nam malce omilijo, res samo tu dobre borovnice, drugje so bile prav kisle! Proti poldnevu se spustimo v dolino, si privoščimo Guinnesa, nakupimo nekaj hrane in po menjavi opreme sledi naslednji treking. Galtee Mountains in njihov najvišji vrh Galtymore 919m, ki je tudi naša kontrolna točka, nam nudijo nepozabne razglede. Srečamo nekaj ekip, tudi kasnejše zmagovalce, angleški Adidas terrex, jim posodimo zemljevid za specialno orientacijo, vendar ne razumejo šale, ko hočemo v zameno pinto piva. Ponujajo nam namreč hrano! Pa takšen angleški humor… Z mrakom pride tudi dež, vendar kmalu prispemo do zavetja pri kmetiji, kjer imamo parkirana kolesa. Tu se izkaže lastnik, brezplačno deli sendviče in po vprašanju, če ima morda kakšno pivo za prodat, ga tudi prinese in zakasira dva evra. Dal bi jih pa tudi deset. Polurno kolesarjenje po močnem dežju do športne dvorane, kjer imamo opremo, mine hitro. Suha oblačila, puhovka in spalna vreča so zelo dobrodošli. Zaradi naliva in utrujenosti se odločimo za dve uri zaspati in nadaljevati ob štirih zjutraj.
4. dan: Klub napovedi močnejšega dežja proti jutru, dežuje le rahlo in kolesarjenje je predvsem zaradi krepčilnega dvournega spanja prav prijetno. Ob svitu pridemo do Ballyhoure, kjer je odlično urejen kolesarski center. Za pokušino izberemo 10 km označene in urejene kolesarske poti za katero dobimo 100 točk in se poizkusimo še v specialni orientaciji za katero bi dobili 200 točk. Zaradi počasnosti, nekaj napak in pomankanja časa, nam slednje ne uspe in za zadnjih 12 km teka nam ostane borih 90 minut. Matjaž komaj hodi, in vsakemu je jasno, da nam ne bo uspelo. Spodbujamo, potiskamo, ponujamo tabletke proti bolečinam, vendar Matjaž ostaja prepričan, ne more in pika! Opazim pa da vseeno gre malo hitreje, če hodim tik za njim. Sicer njemu gre to na živce, vendar tečno vztrajam. Po nekaj minutah Matjaž že rahlo teče, kmalu pa lahko tudi tako hitro kot mi. Znam biti pa res zoprn! V cilj v mestu Kilfinane pridirjamo celo pet minut prekmalu. Po 74 urah in 30 minutah in nekaj več kot 400 kilometrih ciljno pivo spet zares paše.
Po poizkusu tuširanja z mrzlo vodo, smo ta proces raje prekinili, spet nekaj spili in pojedli odličen sendvič z black pudingom, po naše sendvič z krvavico in jajčko na oko. Med prevozom do univerze Limerick smo utrujeno klepetali in izmenjevali izkušnje z odlično švicarsko ekipo. Ker ne mislim naštevati vsakega piva, bom preskočil na večerjo in razglasitev rezultatov, ki smo jih dočakali pozno zvečer. Ekipe smo imele 20 minut časa, da pregledamo rezultate in sestavimo pritožbe. Po posredovnju naše »gajstne« Mete, smo pridobili nekaj odvzetih točk in osvojili končno 22. mesto. Kaj in kako se je točkovalo, nam še danes ni popolnoma jasno, vendar bi lahko z malo sreče in dodatnega poguma posegli celo med deseterico. Največ pač štejejo doživetja v čudoviti divjini zelenega otoka in prihod celotne ekipe v cilj brez kakšnih posebnih zdravstvenih težav.
Ekipo Vaitapu Adventure Valley Slovenija smo sestavljali: Robert Pobežin, Meta Dagarin, Matjaž Žilavec in Matej Špeh.