Silvo Torkar: ... o imenih Predoslje, Predaselj

Predoslje in Prelosno
(45 let pozneje)

France Bezlaj je razlagal slovenski zemljepisni imeni Predoslje in Prelosno iz leksema *prěrǫslo, v katerem je videl pozabljeni apelativ *rǫslo z domnevno istim korenom kot v rus. ruslo ‘struga, rečni tok’. V pričujočem članku pa se predlaga razlaga obeh imen iz geografskega apelativa *prěraslь, izpeljanega iz glagola prerasti.

Ključne besede: slovenščina, etimologija, geografska imena, geografski
apelativi

0  Akademik France Bezlaj je novembra 1966 na povabilo uglednega češkega jezikoslovca Jana Svobode, urednika onomastične revije Zpravodaj místopisné komise ČSAV (danes Acta onomastica), pripravil za objavo članek z naslovom Predoslje in Prelosno, da bi z njim prikazal svojo delovno metodo (Bezlaj 1967: 6; 2003: 315). Pozneje je Bezlaj svojo takratno razlago imena Predoslje ponovil še v sedmih objavah, med drugim v ruščini in nemščini, nazadnje v 3. knjigi svojega etimološkega slovarja, ki je izšla že posmrtno (Bezlaj 1995: 109–110). Razlage v znanstvenih krogih nihče ni spodbijal, sprejel jo je tudi Marko Snoj v svojem Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (Snoj 2009: 328). Po 45 letih se je za imeni Predoslje in Prelosno našla nova razlaga, ki izhaja iz nekega drugega, pozabljenega in zato neprepoznanega staroslovanskega občnega imena.

1  Prédoslje je ime vasi nad reko Kokro v občini Kranj, medtem ko je Prédoselj
(tudi Predáselj) ime korit Kamniške Bistrice z naravnim mostom, Prédasnik pa
hišno ime na Obirskem v Karavankah. Vas Predoslje (mest. v Prédosljah, prebivalci Prédošljani, prid. prédoški) premore okrog petnajst zapisov v virih iz 14. in 15. stol., večinoma Prerazel ipd. Zaradi praktično enakega historičnega zapisa (Prerassel iz leta 1494) je Bezlaj k naštetim trem imenom pritegnil tudi ime Prélosno pri Štivanu na doberdobskem Krasu, ki označuje jezero in mlin v bližini.

2  Ime Predoslje je prvi skušal pojasniti Ramovš (1924: 62), ki ni upošteval
srednjeveških zapisov, ampak je, izhajajoč iz Valvasorjevega zapisa Predoslau, krajevno ime izvajal iz antroponima *Predoslav. Bezlaj je glede na stare zapise sprva (Bezlaj 1961: 117) mislil na deležnik na -lъ glagola prěrasti, dopuščal pa tudi še Ramovševo mnenje. Naposled je jeseni 1966 izoblikoval razlago, pri kateri je vztrajal do konca življenja.
Na dejstvo, da se ime Predoslje oz. Predoselj pojavlja večkrat, je prvi opozoril Rudolf Badjura v svoji Ljudski geografiji (1953: 297). Menil je, da gre za ljudskogeografski termin *prédaselj ali *prédoselj, ki označuje naravni most čez sotesko ali morda sotesko samo.
Bezlaj je to tezo sprejel in domnevni (neizpričani) apelativ *predoselj na podlagi srednjeveških zapisov rekonstruiral kot *prěrǫslo, v katerem je videl pozabljeni apelativ *rǫslo z domnevno istim korenom kot v rus. ruslo ‘struga, rečni tok’. Vasmer je sicer v svojem etimološkem slovarju (Vasmer 1987: 521, s. v. ruslo) zavrnil (Mikkolovo) rekonstrukcijo rus. leksema ruslo iz *rǫslo kot neverjetno, vendar po Bezlajevem mnenju za takšno možnost govori prav slovensko gradivo.

3  Poglejmo najprej vse dostopne historične zapise: 1304 Prerazel, 1308 Prerazzel, 1337 Prerezzel, 1387 Preraslach, 1399 Prerassell, 1436 Prerossil, 1445 Prerasl, 1483 Prelass (Kos 1975: 476–477), 1581 Prerassil, 1689 Predoslau, 1744 Predaschl, 1780 Predlje, Predelje, 1823 Predaſsel, FK 1826 Predassl (katastrska občina Predoslje), 1843 Predaslje, 1867 Predasl, 1873 Predoslje. – Predoselj, naravni most čez korita Kamniške Bistrice, starejših historičnih zapisov ne premore.
Pri Štivanu na doberdobskem Krasu je Prélosno jezero (tudi Prelostno in Prelazno jezero) z mlinom, ki se omenja sicer že v devinskem urbarju 1494 kot Prerassel (Kos 1954: 207). Mlin je stal na bregu Sabeljskega jezera, voda se je prelivala po strugi iz Prelosnega jezera v Sabeljsko jezero (Vlado Klemše, e-pismo 15. novembra 2011). Mlin v Prelosnem je v krstnih knjigah za vikariat Jamlje v 19. stol. zabeležen kot Prelazno in Prelostno (Klemše 2007: 220). Oblika Prelosno je po Bezlajevem mnenju nastala z dvojno disimilacijo iz *Prěrǫslo.
Kotnik (2011: 68) navaja tele zgodovinske zapise za hišno ime Prédasnik na Zgornjem Obirskem (občina Železna Kapla): 1524 Preässl, 1720 Prerastnig, 1785 Predaßnigg, 1794 Prerasnigg, 1827 Prelassnigg. Karničar (1990: 103) poleg žive narečne oblike Pər Prè:dasənq navaja ledinsko ime Pu Prè:daslaχ, ki da označuje soteske pod Obirjem. Pozna pa še zapis Prelassnigg iz leta 1825 in meni, da kljub zapisu ne moremo izhajati iz občnega imena prelaz, saj se to danes glasi prí:wuz, zato bi pričakovali hišno ime Prí:wuzənq. Sklicuje se na Bezlaja in ime izvaja z disimilacijo iz *prě-roslo v pomenu ‘struga’.
Pavle Blaznik (1988: 138) posreduje tudi zgodovinski zapis Prerassl iz ok. leta 1480, ki se nanaša na lokacijo v območju Pameč pri Slovenj Gradcu, nekje v bližini zaselka Kavdekov Vrh.
Dušan Čop (2002: 104) za Predoselj na Kamniški Bistrici enako kot sprva Bezlaj meni, da je po izvoru deležnik na -lъ od glagola prěrasti, priteguje pa še ledinsko ime Pérasle (< *Prerasle) na Pokljuki.

4  Zaradi nekaterih starejših zapisov za Predoslje (1483 Prelass) in za Prelosno (v 19. stol. tudi Prelazno) bi bilo mogoče pomisliti na slovenski narečni apelativ prélaz, ki ga Bezlaj v celotnem svojem opusu ne omenja.¹ Zapisi Prerassel ipd. za Predoslje bi namreč lahko odražali asimilacijo r–l > r–r, kot je, resda šele v 19. stol., izkazana v toponimu Prerigelj (občina Kočevje), še 1824 Prelibel (< *Preljubelj). Toda toponimi Prerigelj, Dragomelj, Trbovlje in Želimlje so izpeljani iz starih osebnih imen s svojilnim obrazilom -jь, v izglasju pa je epentetični l. Iz podstave *prelaz bi v primeru izpeljave z -jь pričakovali kvečjemu obliko *Prelaž, ne pa *Prelaselj ali *Prelazelj.

5  Videti je, da se v imenu Predoslje dejansko skriva nekdanje zemljepisno občno ime, vendar ne *préroslo, ampak *prérasel, po tvorbi primerljivo s samostalnikom letorasel ‘leto dni star poganjek’. Samostalnik *prérasel je bil najverjetneje enako kot letorasel ženskega spola, neposredne vzporednice zanj pa obstajajo v stari poljščini, ki je poznala občno ime przerośl, ohranjeno v prvotno jezerskem, zdaj pa le še krajevnem imenu Przerośl na severovzhodu Poljske, ter v enako glasečih se imenih travnika pri Złotowu in najožjega mesta Cichowskega jezera (Rospond 1984: 310; Bańkowski 2000: 898). Isto slovansko občno ime se ohranja v več zahodnoukrajinskih zemljepisnih imenih: rečnem imenu Перерiсль (rod. ‑ослi) v Rovenski oblasti (SGU 1979: 416) in v krajevnih imenih Перерiсль v Ivano-Frankovski in Перерoслe v Hmeljnicki oblasti (Bučko 1990: 98; Hudaš – Demčuk 1991: 173).² V Srbiji so številni kamniti naravni mostovi, kakršen je na Kamniški Bistrici, imenujejo pa se prérasti, včasih tudi pérasti. Perast je ime reke v Homoljskem pogorju, ki je prejela svoje ime po tamkajšnjih prerastih. Tudi krajevno ime Perast v Boki Kotorski je dokaj verjetno nastalo z onimizacijo apelativa perast, čeprav se to ime tradicionalno povezuje z imenom ilirskega plemena Pirustae (akad. Aleksandar Loma, e-pismo 20. septembra 2012). V severovzhodni Srbiji so na reki Vratni, nedaleč od Majdanpeka, Velika, Mala in Suva Prerast, na Zlatiboru pa je znana prerast Točkovica pri naselju Dobroselica. Znani geograf Jovan Cvijić je ljudski izraz prerast že leta 1895 uvedel v srbsko geomorfologijo kot znanstveni termin (http:// www.staraskola-mpek.edu.rs/majdanpek_files/prerast.htm, dostop 11. 12. 2012).

6  Občno ime *prerasel je izpeljano iz glagola prerasti s pomočjo priponskega
obrazila -lь oz. -slь (Sławski 1974: 106). Praslovanska rekonstrukcija je *per-orslь (< *per-orst-slь), kar je dalo v zgodnji slovenščini *prěraslь in nato *prerasel.³ V 17. stol. je ime doživelo disimilacijo r–r > r–d. Valvasorjev zapis Predoslau je očitno treba razumeti kot *Predoslovo, s svojilno pripono -ov, ki pa se naposled ni obdržala. Krajevno ime vsebuje svojilo obrazilo -jь, dva novejša zapisa pa odražata stanovniško obliko *Predošlje (prim. današnje stanovniško ime Predošljani). Zapis Preraslach iz leta 1387 ne kaže na stanovniško obliko *Prerasljane, kot je menil Bezlaj, temveč le na množino od Prerasel, enako tudi obirsko ledinsko ime Po Predaslah. Zapis -lj v imenu Predoselj za naravni most na Kamniški Bistrici kljub Bezlaju ni hiperkorekten, saj domačini ime izgovarjajo Predásel (Marjeta Humar, ustno). V zapisih Prelostno (19. stol. pri Štivanu) in Prerastnig (1720 kmetija na Obirskem) se še ohranja t iz prvotnega apelativa prerast (kot različice k prerasel), v zapisih Prelassnigg in Predasnik (1827 kmetija na Obirskem) pa srečamo enake disimilacije kot pri Štivanu (r–r > r–l) oz. na Gorenjskem (r–r > r–d). Ojevski vokalizem v krajevnem imenu Predoslje (namesto Predaslje) in v imenu naravnega mostu Predoselj (za Predáselj) je razložljiv s hiperkorektnim poknjiženjem.

7  Ugotovimo lahko torej, da je v podstavi imen Predoslje, Predoselj, Predasnik in Prelosno v slovenskem imenoslovju doslej slabo prepoznano občno ime prérasel, katerega pomen izhaja iz glagola prerasti in ki se nanaša na naravna mostova čez reki Kokro⁴ in Kamniško Bistrico, na težko dostopno skalovje pod Obirjem in na prelivno Prelosno jezero na doberdobskem Krasu. Jezikovno gradivo ne potrjuje domnevnega občnega imena *preroslo. Vzporednice za pozabljeni apelativ *prerasel je mogoče najti v poljski, zahodnoukrajinski in srbski toponimiji.

dr. Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

¹ Prelaz navaja že Badjura (1953: 293), kot zemljepisno ime dela vaške poti pa je znan tudi v Oblokah v Baški dolini (ustna informacija Slavka Čufra iz Oblok). Ohranjen je še v krajevnem imenu Prélasko v občini Podčetrtek (< *Prelaz-sko), z zapisi 1780 Prelaskin, 1822 Prelasdorf, windisch Prelasko, FK 1825 Praelesdorf (katastrska občina Sedlarjevo). Pri Prelaskem je bil nekdaj brod čez Sotlo, kar najbrž kaže na motivacijo za poimenovanje. Med domačini sicer vlada prepričanje, da je vas dobila to ime, ker je bilo tod nekdaj veliko prelazov, namreč prehodov skozi plotove (ustna informacija Franca Motoha iz Prelaskega).
² Ukrajinski jezikoslovci D. Bučko ter M. Hudaš in M. Demčuk ukrajinska imena z neprepričljivo utemeljitvijo izvajajo iz domnevnega antroponima *Pererosl.
³ Prim. rus. občna imena заросль, поросль, отрасль, polj. latorośl, odrośl, zarośl (Sławski 1974: 106).
⁴ Naravnega mostu čez Kokro danes ni več, vendar ime *Prerasel, po katerem je poimenovana vas Predoslje, priča, da je nekdaj bil – vsaj v 13. in v začetku 14. stol.

Viri
Blaznik 1988 = Pavle Blaznik, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500 II, Maribor: Obzorja, 1988 (Historična topografija Slovenije 2/II).
FK = Franciscejski kataster (http://www.arhiv.gov.si/).
Klemše 2007 = Vlado Klemše, Vodna imena na doberdobskem Krasu, Jezikoslovni zapiski 13 (2007) = Merkujev zbornik, 217–225.
Kos 1948–1954 = Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 1–2, Ljubljana, SAZU, 1948–1954 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2–3).
Kos 1975 = Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) 1–3, Ljubljana: SAZU, 1975.
Kotnik 2011 = Bertrand Kotnik, Zgodovina hiš južne Koroške 15: tržna občina Železna Kapla – Bela, Celovec: Mohorjeva, 2011.
SGU = Словник гiдронiмiв України, ред. кол. А. П. Непокупний – О. С. Стрижак
– К. К. Цiлуйко, Київ: Наукова думка, 1979.

Literatura
Badjura 1953 = Rudolf Badjura, Ljudska geografija, Ljubljana: DZS, 1953.
Bańkowski 2000 = Andrzej Bańkowski, Etymologiczny słownik języka polskiego 2: L–P, Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN, 2000.
Bezlaj 1956–1961 = France Bezlaj, Slovenska vodna imena I–II, Ljubljana: SAZU, 1956–1961.
Bezlaj 1967 = France Bezlaj, Predoslje a Prelosno, Zpravodaj místopisné komise ČSAV 8, št. 1, 5–6. (Ponatis v: France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi I, ur. Metka Furlan, Ljubljana, 2003, 314–315.)
Bezlaj 1995 = Etimološki slovar slovenskega jezika 3: P–S, dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU (izd.) – Mladinska knjiga (zal.), 1995.
Bezlaj 2003 = France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi 1–2, ur. Metka Furlan, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003 (Linguistica et philologica 6/1–2).
Bučko 1990 = Дмитро Григорович Бучко, Походження назв населених пунктiв Покуття, Львiв: Світ, 1990.
Čop 2002 = Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji, Jezikoslovni zapiski 8 (2002), št. 2, Ljubljana, 93–108.
Hudaš – Demčuk 1991 = М. Л. Худаш – М. О. Демчук, Походження українських карпатських i прикарпатських назв населених пунктiв (вiдантропонiмнi утворення), Київ: Наукова думка, 1991.
Karničar 1990 = Ludwig Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten: die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Trögern/Korte (Phonologie, Morphologie, Mikrotoponymie, Vulgonamen, Lexik, Texte), Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1990.
Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzonantizem, Ljubljana, 1924.
Rospond 1984 = Stanisław Rospond, Słownik etymologiczny miast i gmin PRL, Wrocław: Ossolineum, 1984.
Sławski 1974 = Zarys słowotwórstwa prasłowiańskiego, v: Słownik prasłowiański 1: A–B, ur. Franciszek Sławski, Wrocław: Ossolineum, 1974. (Ponatis v: Franciszek Sławski, Słowotwórstwo, słownictwo i etymologia słowiańska, Kraków: Polska Akademia Umiejętności, 2011, 11–182.)
Snoj 2009 = Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana: Modrijan, 2009.
Vasmer 1987 = Mакс Фасмер, Этимологический словарь русского языка 3:
Муза–Сят, Москва: Прогресс, 1987.