Franci Savenc 02.08.2016 07:28 2088 0

UltraKaravanke

Bojan Ambrožič: Nino [Fijačko] je pred dvema letoma v izredno slabih vremenskih razmerah pretekel Slovensko planinsko pot. Letos pa si je zastavil bolj unikaten podvig.

In sicer preteči Karavanke – najdaljše slovensko gorovje – v celoti. In sicer vse od Maceljske gore na meji s Hrvaško do Tromeje nad Ratečami.
Za točno kakšno razdaljo gre se točno še ne ve, ker te poti ni pretekel še nihče. Vendar Nino računa da bo nameril med 200 in 300 kilometrov z okoli 20.000 višinci. Natančen potek trase poti UltraKaravanke je objavljen na Ninotovem blogu.

Na pot se je odpravil že v soboto ob 5. uri zjutraj. Za razliko od ostalih ultrašev, nima stalnega spremstva. Zato je še toliko bolj vesel, če ga kdo pride pozdravit ali preteči z njim kakšen kilometer poti. Prvi dan je uspel premagati 80 km dolg odsek poti s 5000 višinci do vasi Vitanje (v Vitanjskih Karavankah). V planu je sicer imel namen priti še dlje. Vendar ga je vročina precej izmučila.

Drugi dan je nadaljeval iz Vitanj v Šaleško dolino, kjer sem se mu jaz pridružil. Natančneje sem ga “ujel” pri Hudi luknji v dolini Pake. Huda luknja je 2700 m dolga turistična jama. Po nekem naključju so pozabili zakleniti vhod v jamo. Tako da sem si jo lahko na hitro ogledal med tem ko sem čakal na Nina. Vhodni del v jamo je prostran, a brez kapniškega okrasja. Vendar je bilo bolj pomembno to, da je bilo prijetno hladno. Nikakor pa Hudo luknjo ne gre zamenjati s Hudo jamo. Huda jama sploh ni jama, ampak je ime rudnika, kjer so leta 2009 našli na tisoče človeških kosti.

Kmalu za tem je tudi Nino prišel do jame in skupaj sva nadaljevala njegovo pot. Najprej me je presenetilo kako težak nahrbtnik nosi. Ker nima spremstva, nosi precej več stvari, kot bi bilo to sicer potrebno. Tako sem ga za vsaj nekaj naslednjih ur olajšal bremena. Pot po kateri trenutno hodi se ne ponaša s pretirano dolgimi vzponi. Vendar pa poteka čez številne griče in hribe, kjer se višinci hitro nabirajo. Mimo hriba Tisnika sva se vzpela do gostilne Metul, kjer naju je z obilnim kosilom pričakal Jani Marn.

Potem pa sva skupaj nadaljevala proti še do vasi Razbori, kjer sem se poslovil do njega in za tem deset kilometrov peš sestopil v Slovenj Gradec. V Slovenj Gradcu sem imel res izredno srečo, saj sem takoj dobil avtoštop – ustavil mi je nekdanji sodelavec znanega ultraša Janeza Stočka. Ta podatek še enkrat več pove kako majhna je Slovenija. No, to je veljalo zame. Nino bo prej spoznal obratno. Vendar je dobro na poti in ne dvomim da bo čez dva ali tri dni na Tromeji z nasmehom prišel skozi cilj.