Mojca Logar: Tam je svet drugačen.
V Škofjeloške hribe me vedno vleče. Od tam izvira en del moje družine, v tamkajšnjem zboru sem preživela veliko ur svoje mladosti, pri uršulinkah sem se učila igranja na klavir, kot študentka sem bila vključena v skupino za razvoj podeželja in ohranjanje starega mestnega jedra. Sonaravni razvoj podeželja v občini Škofja Loka je bila tema moje diplomske naloge in na tamkajšnji občini so mi ponudili prvo službo. Tam je svet drugačen. Poti so urejene, travniki pokošeni, kmetije so aktivne in imajo veliko dopolnilnih dejavnosti. Zdi se, kot da se tam vse izplača. Kmetovanje je donosno, čeprav je teren hribovit in je delo mnogo težje kot v dolini. Mleko, meso, sadje in zelenjavo spretno predelujejo v izdelke, ki so vrhunske kakovosti, od tod prihaja najboljši kruh in domači piškoti. Taki so ljudje z obeh loških dolin in predvsem iz Škofjeloškega hribovja. Pravijo, da od tod izvira največje število umetnikov, slikarjev na Slovenskem. Teren je odprt proti Primorski, od nekdaj so skozi Kladje in Petrovo Brdo tovorili vino, sol in olje, nazaj na Primorsko pa živino in moko. To so najbolj izkoristili v času Rapalske meje, ko je meja Primorsko dodelila Italiji, Loški hribi pa so bili že del Kraljevine SHS. Po teh hribih bi lahko hodil in hodil. Tam niso skale, kje pa, vse je travnato, proti Cerknemu se začnejo grape, sicer pa so hribi poraščeni s travniki. Visoke gore gledaš od daleč. Mravlje je v svoji pesmi takole opisal pogled s Sv. Mohorja: »A pred mano Stari vrh kraljuje, poleg njega Blegoš top stoji, malo dlje Porezen samuje, kot da se Ratitovca boji. Zadaj skriva Triglav se mogočni, desno vidi Karavank se kras, Storžič roko nam podaja, Kočni, Grintovcu, Greben je za okras.« Vse to in še več se vidi z Loških hribov, kako torej ne bi bilo lepo.
Tako sva se podala na Ermanovec. Na pot sva šla s Sovodnja, kjer sva pred eno in edino trgovino pustila avto. Nadaljujemo po cesti, nakar se razcepita dve poti, ena je sončna, druga gre po Miklavževi grapi. Gor grede sva izbrala sončno in razgledno pot, nazaj grede pa krajšo pot po grapi. V grapi od vse povsod teče voda. Če bi spremljali to vodo naprej proti Gorenji vasi, bi prišli do Kopačnice. Zdravilni učinek te vode so poznali že v času delovanja rudnika v Idriji. Izvirov, potokov in potočkov je zelo veliko. V koči na Ermanovcu imajo odlične enolončnice, res odlične. Veliko je kolesarjev, pohodnikov, takih planincev, ki se pripeljejo do koče z avtom, mladih z otroškimi vozički in starejših. Ko sva se vrnila nazaj do avta, je bil bife ob trgovini odprt. Ne moreš, da ne bi popil kakšne mrzle pijače. Ljudje so prijazni, pripovedujejo svojo zgodbo o delu, lepotah teh hribov, povezanosti ljudi, navezanosti na zemljo … Ni potrebe hoditi v službo, dober zaslužek najdejo kar doma.