Štajerci so zmeraj prinašali veselje v planinske koče s harmoniko in flaškonom

Franja Žišt: Prejemnik najvišje državne nagrade na področju športa o bogati planinski in alpinistični zgodovini, kako smo dobili Kranjsko kočo na Ledinah in Planinski muzej Slovenije ter zakaj politične zastave ne sodijo na vrh gora.

"Na vsakih 80 let se slučajno zgodi," se nasmehne dobrovoljni 81-letni Franci Ekar, ki je pred dnevi prejel Bloudkovo nagrado, najvišjo nagrado s področja športa za življenjsko delo. Gospodarstvenik in nekdanji župan, sicer pa dolgoletni vodja Planinskega društva Kranj in predsednik Planinske zveze Slovenije, je bil aktiven predvsem v gorniških vodah. Kot alpinist je opravil več kot 400 plezalnih vzponov, med drugim tudi osem prvenstvenih smeri v slovenskih Alpah, udeležil se je več odprav v tuja gorstva, bil je tudi gorski reševalec in gorski vodnik. V slovenske hribe je peljal nemalo veleposlanikov in tujih državnikov, vedno je bil tudi v ekipi spremljevalcev pohoda Sto žensk na Triglav. Bogatih spominov se je nabralo cel kup, za kako knjigo, v nadaljevanju je nanizanih le nekaj od vseh, ki sva jih skupaj odstrla.

Po nagradi za življenjsko delo v športu - v kakšni športni kondiciji je slovenski šport?

"Po uspehih smo, glede na število prebivalcev, gotovo nadpovprečni. Na področju alpinizma in gorskih športov pa po kakovosti oziroma težavnosti sploh presegamo mnoge. Naše zdajšnje generacije so v svetovnem vrhu, o tem ni dvoma. Tudi število prejetih zlatih cepinov je za mini slovensko deželo fantastično. Potem je tu še vsa kondicija športnega plezanja. Planincem in alpinistom se nam fajn zdi, da 'smo pridelali' prvo zlato olimpijsko medaljo Janje Garnbret. Ob generaciji alpinistov in plezalcev se lahko samo čudimo in razmišljamo, kakšen uspeh je nastal."

"Bodo nove generacije presodile, kako naprej, kako obvarovati naravo na Triglavu. Da ne bo vse pozidano, ker potem adijo, planinska romantika, mir in tišina"

Skoraj štiri desetletja ste vodili Planinsko društvo Kranj in desetletje Planinsko zvezo Slovenije. Poskrbeli ste za številne planinske poti in koče. Zakaj je pomembno vlagati v infrastrukturo?

"Svojčas je bilo gibanje po gozdovih, senožetih in gorah prepovedano oziroma lastniki niso dovolili. Lovski zakupniki so imeli svoje steze in poti, vsak, ki pa je imel svoj grunt, je rekel, da je tam on gospodar. Sproščenost je prišla šele po drugi svetovni vojni in takrat so se razcvetele poti, potem se je že malo pretiravalo, da je imel skoraj vsak svojo pot pa bližnjice, nastajale so tematske poti, katerih smisel je tudi vzgoja, informacija, kje in zakaj hodiš. Kasneje smo delali izobraževalne naravoslovne dneve, da smo malo osvežili znanje o botaniki, flori, favni. Gorska straža se ni obnesla, čeprav smo tudi te tečaje delali. Učinkovitega nadzora v planinsko-gorskem svetu ni bilo in še danes ga ni. Kar je škoda, čeprav je Angela Piskernik, znana naravovarstvenica, naredila prve temelje za gorsko stražo, a ni mogla doseči, da bi gorski stražarji imeli tudi določena pooblastila. Da bi lahko ukrepali, če bi videli kakšne nečednosti, pogledali v nahrbtnik, koliko imaš v njem cvetja ali pa zdravilnih varovanih rastlin."

Bili ste pobudnik Kranjske koče na Ledinah, ki še danes kraljuje nad Jezerskim. Od kod ideja za kočo?

"S Tomažem Jamnikom sva plezala ozebnik v Veliki (Koroški) Babi. Snega je bilo ogromno. Prideva na vrh Babe, nato čez Ledinski vrh, in ko sva se ustavila, sva rekla, da bi bilo dobro tam imeti kočo. To sem predlagal na upravnem odboru, ker je na tistem mestu nekaj manjkalo. Takrat smo si še tudi prizadevali, da smo Slovenci prisotni v hribih, saj je bil na drugi strani koroški Heimatdienst zelo močan. Lokacija Ledin je pa na stičišču treh deželnih meja, Štajerske, Koroške in Kranjske. V bližini so Čehi postavili Češko kočo in so imeli v načrtu, da naslednjo postavijo na Ledinah, v obmejnih območjih so imeli svoje postojanke. No, mi smo prišli do sredstev, ker je bil obmejni pas, nismo vedeli, kje dobiti dovoljenje za kočo, ampak smo tudi to dobili. Potem smo pripravili konkreten program. Takrat je bil ledenik pod Skuto še fenomenalen, sneg je bil gor do srede, konec avgusta. Leta 1977, ko je bila koča 1. avgusta odprta, je bila gori že smučarska reprezentanca - Jure Franko, Bojan Križaj, Grega Benedik …"

Takratni smučarji so lahko trenirali na ledeniku pod Skuto.

"Ja. S Krvavca smo pripeljali mali ratrak, iz Francije dve francoski žičnici na dizelski pogon, tako da je bilo podobno kot na ledenikih v Franciji ali Avstriji. Ekipa je bila izjemno aktivna, bili so zadovoljni in imajo še vedno dobre spomine na ta poletni center, ki je kar dobro ratal. Eni so me malo grajali, drugi hvalili, ampak v vsakem primeru je bil to slovenski fenomen. Kasneje je vsako leto od skoraj sto smučarskih klubov kaka polovica prišla gor za kak teden, to je bilo živahno, živ žav, mravljišče. Kasneje smo še jezerske lovce prebudili in z Davom Karničarjem na čelu pripravili slalom za pokal kristalnega gamsa. Proga je bila dolga več kot kilometer, vse v naravnam svetu, nič steptana. 25 let smo izvajali tekmovanje, prihajali so tudi Avstrijci, Hrvati, Italijani. Kasneje je začelo primanjkovati snega, generacije so se malo postarale in ni bilo več volje pa potrebnega 'gajsta' za organizacijo."

Danes pa tudi ledenika skoraj ni več.

"Zdaj je tam mogoča le še simpatična butična turna smuka, za užitek, sploh od aprila do junija. So se Jezerjani že kar malo bali, da bo preveč množična, nekaj so z rampami uredili dostop do doline."

Od ena do pet

1. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, radi rečemo.

"Imamo še več drugih norosti. Vendarle pa - adrenalin je na pohodu, hoditi po robu je kdaj nuja in tudi po tisti poti, ki pripelje do cilja. Hoja v gore je vrednota za dušo in telo. Samo da si prilagodljiv, koliko lahko, koliko zmoreš. Pa da si tudi kulturen, da upoštevaš pravila gibanja v gorah. Kakšni mladi tako lepo pozdravljajo, včasih pa srečamo kake brezbrižneže, ki raje proč pogledajo, kot pa da bi rekli dober dan."

2. Od kod ljubezen do gora?

"Z gorami smo živeli. Ko so v Senožetih pri starih starših v višini kosili travo, smo otroci pomagali ali pa smo nosili vodo iz spodnjih studencev in podobno. So nas znali 'ponucati'. Ampak že takrat smo to 'zadihali'. Najlepša dogodivščina je bila ob svetem Jakobu, ko je bilo žegnanje in smo dobili krofe, malo veselja, to je bilo doživetje. Pa Storžič. Ko so gradili kočo na Kališču, sem dvojne počitnice - bil sem peti, šesti razred - delavcem pomagal. Najprej smo morali vsak dan nanositi enih pet sodov vode iz jezerca. Potem pa druga dela. Tako da sem si takrat prvo obleko zaslužil, še v vojsko sem z njo šel. Bil sem med gorjani, med hribovci, v tem ambientu. Ko smo bili na Kališču, so kranjski alpinisti hodili na Storžič pa pod kočo, k atraktivnemu skalovju. Ko smo to videli, so nas zapeljale te njihove 'štrikarije', klini, potem še kako predavanje, pa pustolovske knjige in planinsko društvo …"

3. Kaj hribi dajo, česa naučijo?

"Vzdržljivosti, tega, da ne smeš nehati na sredi. Malo ti pa dušo prepiha, da se popolnoma sprostiš. Če si aktiven, intenziven na poti, se sprostiš in očistiš vseh mogočih navlak, ki jih imaš v sebi."

4. Imajo politika in hribi kaj skupnega ali sta to dva popolnoma različna svetova?

"Mi smo se šli takrat toliko politike, da so nas v dolini dobro obravnavali pa da smo kakšen denar dobili. Drugače pa politika ne sodi v hribe. Ko je bila aktualna zgodba Janeza Janše z zastavami v hribih, sem rekel, da ta šara sodi v dolino, ne pa na vrh. Gora naj bo brez strankarske in politične prisotnosti. Ne more se na vrhu favorizirati stranke. Hrib je od vseh in ne moreš priti gor, da ti bo nekdo kaj vsiljeval. Gori, ne glede na to, kdo si po veri ali političnem prepričanju, moramo biti prijatelji."

5. Ali drži, da ste ženo spoznali med reševanjem kot gorski reševalec?

"Ne, ko sem jo reševal, sva se že poznala. Bila je zelo dobra smučarka in sva se spoznala na Krvavcu. Ne vem, ali sem jaz njo zapeljal ali ona mene s svojimi smučinami. Čez kak mesec se je na Krvavcu polomila. Takrat jo je bilo treba reševati. Najprej smo jo spravili v Ljubljano, potem pa sem jo prvič na njen dom v Radovljici prinesel v naročju. Je rekel njen oče, ta je 'ta prav', tega se pa drži."

Planinski muzej v Mojstrani je nastal v času, ko ste vodili PZS. Od kod pa ta ideja?

"Prva pobuda za muzej je bila že leta 1906 v okviru Slovenskega planinskega društva (SPD), potem so jo pa kot štafeto prenašali naprej. Vsak je rekel, da muzej pa rabimo. Leta 2001, ko sem prevzel PZS, sem med prvimi točkami napisal izgradnjo planinskega muzeja. Polovica je bila za, polovica ne, tretji pa so se pregovarjali, na kateri lokaciji bo. Bovčani so bili zelo napredni in so hoteli muzej pri sebi, tudi prostor so brezplačno ponudili, v Mojstrani je že obstajala triglavska zbirka in na koncu je vendarle prevladala Mojstrana. Sedli smo skupaj, malo premetavali ideje, malo bolj robato govorili … Mojstrančani so bili zelo spretni, prav tako je muzej bliže središču države, saj je bila tudi ideja o tem, da bi po vzoru iz tujine imeli tak muzej v Ljubljani. Nato smo dve ali tri leta iskali investitorja. Imeli smo dobro voljo, denarja pa ne. Nato je občina Kranjska Gora prevzela investitorstvo pa tudi odgovornost za financiranje, da nismo čisto brez kritja delali. Malo po robu sicer moraš hoditi, drugače ne prideš do cilja. Leta 2010 je nastal slovenski planinski muzej, krasen je. Sam sem imel bolj 'trotl ziher' idejo, škatlasto zgradbo, naredili pa smo jo v obliki skale, ki lepo izgleda, prostora je pa že zdaj premalo in bi muzej rabil še eno podobno, če ne malo večjo zgradbo zraven."

Vedno ste veljali za vizionarja. Kako pa gledate na idejo iz zgodovine, da bi na vrh Triglava peljala železnica, o čemer v knjigi Triglav je naš pripoveduje Dušan Škodič?

"Zgodba je še izpred prve svetovne vojne, ko so povsod gradili železnice. Naši Julijci so premajhni za to. Žičnica od Krme do Kredarice bi onečastila to področje. Po letu 1945 je bilo malo nevarno, da bi na vrhu Triglava naredili observatorij, ampak na srečo še ni bilo helikopterjev, da bi lahko to omogočili. Sam sem pred leti dal pobudo in 'kuril', da smo elektrificirali Krmo, Kriško goro, Krnska jezera, Blegoš in Vrata, ampak to so bolj izhodiščne točke. Pomembno je, da odpravimo naftne derivate. Če imaš elektriko na koči, zagotavljaš varnost pri shranjevanju živil, uporabna je tudi pri čistilnih napravah, ogrevanju ali hlajenju, če je potrebno. Takrat je bilo vse pripravljeno, tudi projekt že narejen, da bi začeli tudi Kredarico reševati z elektriko, vendar nam ni uspelo. Estetsko ne bi bilo problema, ker bi bil kabel pod površino, tudi naravovarstveno bi bilo zelo pozitivno. Bodo nove generacije presodile, kako naprej, kako obvarovati naravo na Triglavu. Da ne bo vse pozidano, ker potem adijo, planinska romantika, mir in tišina. 'Pod šumečimi macesni, kjer tišina šepeta,' o čemer so pisali predniki, tega že tako ni več."

Vi ste še poznali legende slovenskega gorništva, kot je Joža Čop. O njem pripovedujete v dokumentarnem filmu Viharnik z roba, 100 let Skalašev, ki je bil pred dnevi premierno predstavljen na Festivalu gorniškega filma. Kako se spomnite teh veljakov?

"To so bila eminentna imena, imenitne osebnosti. Ko smo konec petdesetih let kot začetniki prišli na alpinistični tečaj, so nas takoj za vse porabili. Najprej so nas vprašali, koliko imamo denarja s sabo, nato pa so nas pri taroku 'osušili'. Ampak cilj je bil drug, ne samo denar. Ko smo bili brez denarja, smo ga morali prislužiti tako, da smo v kuhinji lupili krompir in pomivali posodo."

"Včasih so ljudje komaj čakali sobote, da so lahko šli v hribe"

Kako se je planinstvo spremenilo od tistih časov, ko ste začenjali vi in ko so v hribe zahajali drugi veljaki, do danes?

"Včasih so bili prvi koraki in hoja v gore prepleteni s kulturo, z besedo, vse se je zapisovalo, s pesmijo. V šestdesetih letih ni bilo enega alpinističnega ali planinskega okolja, da se ne bi prepevalo, pa naj si bo žalostinke, jurišne ali šaljive … Bilo je to veliko veselje. Štajerci so zmeraj prinašali veselje v planinske koče pa na pohode. S harmoniko in flaškonom, to je vse 'laufalo'. Prijazna beseda, veselje, to so bila doživetja. V hribe so vsaj običajni ljudje hodili zaradi družabnosti in zaradi veselja, zaradi štosov, ki jih danes ni več. Recimo, ko so v kaki koči celo noč eni okno odpirali, drugi zapirali, zjutraj pa so videli, da je okno tako ali tako brez šipe. Ljudje so komaj čakali sobote, da so lahko šli v hribe."

Danes ni več teh romantičnih časov?

"Ne, ni. Tudi razmišljanja, filozofije ni več. Tega, kar je Klement Jug pisal. Pa tudi Julius Kugy se danes ne bi dobro počutil med temi planinci. To je čisto druga manira in druge stvari so."

Danes, ko večina hodi po utrinke za družbena omrežja? Pa tudi, ko ni več udarniškega, prostovoljskega zanosa, s katerim se je marsikaj v hribih zgodilo?

"Marsikaj je drugače. V petdesetih letih je nastala slovenska planinska transverzala in to je bila dirka za žigi. Tudi jaz sem jo moral narediti. Danes imaš skoraj na vsaki koči tekmovanje, kolikokrat kdo pride gor. Če boš večkrat gor prišel, boš prvak, dobil boš diplomo in še klobaso. Oskrbniki nastavljajo magnete. Včasih je kakšna kmetija prevzela kočo, pa jo je rihtala s svojimi materiali in oskrbela s svojimi izdelki. Zdaj pa koče vedno bolj prehajajo v najemniške roke in prihajajo ljudje z drugačno mentaliteto. Idealen oskrbnik je tisti, ki je 'ta prav' hribovec. Ki pozna vse nauke, orientacijo, obvlada panoramske smeri, preventivo, je univerzalen. Če pa lastnik samo gleda na uro, od do, pa koliko boste pojedli in popili, pa da boste nahrbtnike zunaj pustili, ker iz nahrbtnika se ne smeš prehranjevati ... Zdaj, normalno, prihaja ekonomski profesionalizem tudi v društveno delo. Zastonj delati, tega si ne moremo več misliti, skoraj ni več tistega, da boš kaj prebelil ali pa streho zastonj popravil."

Tudi sindikalnega planinstva ni več toliko kot nekdaj.

"V katerokoli fabriko v Kranju si prišel in rekel direktorju, naj ustanovijo planinsko sekcijo v okviru centralnega društva, ni bilo težav. Danes se sindikati ne morejo več iti tega, kot so se šli. Včasih so imeli več sredstev, zastonj prevoze, prehrano za s seboj, zdaj tega ni. Danes, ker jih je toliko različnih, so tudi vsi med sabo malo skregani. Pa tudi štimunge, ki bi morala biti v tej stvari, ni več. Zdaj je v porastu inozemski turizem oziroma prihod tujcev. Pri nas imamo še kar veliko svobode gibanja v našem gorskem svetu, tudi gibanje po Triglavskem parku ni omejeno. In to je vrednota za vsakega, če kamorkoli gre."

Štiri leta ste bili tudi župan majhne občine Preddvor. Pogosto slišimo, da je občin preveč. Se strinjate?

"Mislim, da jih je vendarle malo preveč. Stroški so veliki. Vsaka občina je res precej več naredila, kot če bi bila pod okriljem večje občine, to se vidi. Ampak vse je strošek. In pa, ali je na podeželju res treba vsako stezico asfaltirati pa pločnik narediti? Veliko stroškov se na ta način aktivira, včasih tudi v škodo narave in naravovarstva, ker je bitka za vsak evro. Pa spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijskih in gozdnih površin v urbanizacijo, oddaja naravnih virov, vse večja je poraba. Vse to se nam je malo že, malo pa se nam najbrž še bo maščevalo."

Še zahajate v hribe, planinarite in turno smučate?

"Pred kratkim sem bil na Scharecku nad Heiligenblutom. Najprej sem šel malo za test v Kranjsko Goro, zaradi ravnotežja. Pri mojih letih moraš vedeti, ali je vse prav. Na Scharecku pa so res bolj strme proge, z vrha same rdeče pa kaka črna vmes, modrih ni. Še vse 'špila', najtežje je edino voljo dobiti, da obujem pancerje."

Na spletni strani gorskih vodnikov piše, da ste upokojeni gorski vodnik, "letom primeren spremljevalec". Kaj to pomeni? 

"Še zmeraj me veliko kličejo za kak nasvet. Zdaj na Scharecku sem imel tudi osem mladičkov s sabo in še vedno malo pogledam, kako smučajo. Leta '64 sem naredil izpit za turnega smučarja in plezalne vzpone. Nikoli nisem bil profesionalec, vedno sem zastonj delal, še enega dinarja, tolarja, marke ali evra nisem nobenemu zaračunal. Sem pa zmeraj vodil kake skupine pa tudi kakšne mlajše šolarje učil smučati. S plezarijo nočem izzivati. S sinom sva ne dolgo nazaj šla po Nemški v Triglavu. To je bila zmeraj moja plezarija - po kratki Nemški gor, po Zlatorogovih policah ven pa po Slovenski dol. Vršace planinsko raje obiskujem bolj sam, sebi prilagajam tempo. Obmejni vrhovi so mi zanimivi, Goli vrh, Pristovški Storžič, kjer ni toliko obiska."