Znano neznano smučarsko brezpotje.
Kuj železo, dokler je vroče, pravi pregovor in tako še enkrat peljeva na Pokljuko na turnosmučarski potep po gozdovih, dolinah in grapah. Ustaviva na majhnem parkirišču ob križišču ceste za Šport hotel in se pripraviva za turo.
Prekoračiva glavno cesto, stopiva na smuči in po nekaj korakih sva pri gozdni nepluženi in z zapornico zaprti cesti, po kateri stopiva skozi gozd do večje poseke. Hitro se povzpneva in spustiva preko klančka na planino Zajavornik, kjer že nekaj smučarskih tekačev pridno nabira kilometre poti po lepo urejenih tekaških progah.
Kot že ničkolikokrat videna a vedno nepozabna je zimska idila na planini, ki jo obdajajo pokljuški gozdovi in kamor seže pogled se vrstijo vrhovi gora od Viševnika do Klećice. Mir in tišino dopoldneva prekinjajo zvoki drsenja smuči, ko prečiva zasneženo ravnico. Na drugi strani planine se vrstijo avtomobili, ki so zapolnili parkirišče ob cesti, ki jo prečiva in stopiva na letno označeno pot proti planini Lipanca. Sneg je pomrzjen in delno poledenel na peš poti, po kateri se rahlo vzpenjava do komaj vidnega desnega odcepa kolovoza, kjer zapustiva dobro uhojeno pot in se podava pustolovščini naproti.
Hodiva skozi gozdove po nama znani neznani pokrajini, kjer po spominu na letno potepanje skozi gozdove na poti na Vrh sedla in po grebenu Klečice na Debelo peč stopava na smučeh med visokimi drevesi, se vzpenjava in spuščava, prideva do večje poseke z lepim razgledom preko gozdov na vrhove Bohinjsko-Tolminskih gora. Greva preko poseke, se spustiva v gozd, prečiva zasneženo gozdno cesto, nadaljujeva skozi gozd do druge do tal splužene ceste, ki jo s smučmi v rokah prekoračiva, nadaljujeva pot skozi gozd do naslednje poseke, kjer ugledava greben Viševnika. Ko prideva po snegu med skalami in štori do vrha pobočja, komaj verjameva, da so na obzorju gore vse od Črne prsti preko Rodice in Vogla, od Viševnika preko grebena Mrežc in gozdov do Okrogleža, Debele peči in Klečice.
Razgled je čudovit, le misel, da bo treba iti navzdol, ni ravno vzpodbudna, a kar je treba storiti, le storiva. Spustiva se po severnem pobočju hriba do gozdne ceste in po njej in skozi gozd pridrsava do lovske opazovalnice, kjer spremeniva prvotni načrt poti na planino Klek, kajti pred nama se odpre pogled na dolino, ki se pne visoko vse do grebena med Debelo pečjo in Klečico in kaj je lepšega za turnega smučarja kot odkrivanje novih nedotaknjenih zasneženih neznanih dolin, grap in pobočij. Določiva novi cilj in stopiva v strmo dolino, ki se vzpenja med pobočji Okrogleža in Debelega vrha na eni strani in prostranimi strmimi pobočji grebena Klečice na severu ter gozdovi na drugi strani doline, ki segajo do planine Klek in dalje. Sonce prijetno greje in sneg je delno že ojužen. Z vsakim korakom strmina narašča in terja večji napor. Zgornja oblačila romajo v nahrbtnika, narediva kratek odmor za okrepčilo in stopiva naprej iščoč najprimernejšo pot navkreber z mnogimi prestopi.
Prijatelj mi utira pot, smučka sem ter tja predre snežno površino nad ruševjem in se ugrezne. Zato se Izogibava mest z malo snega, ki prekriva travo, kopice, ki so nad vejevjem ruševja in manjših skal. Poiščeva primerno pot med redkimi balvani na pobočju in se vzpenjava, da končno doseževa greben Klečice. Ustaviva se na višini okoli 1900 m, meter ali dva pod grebenom, na mestu, kjer ni snega in kjer je vidna rdeča črta označene grebenske poti in je majhna kopnina primerno mesto za počitek.
Sestopiva s smuči, odloživa nahrbtnika in nemudoma narediva nekaj požirkov tekočine, nato pa se prepustiva pogledom in uživanju na soncu. Splezam višje, previdno stopim na greben in zagledam severno prepadno pobočje Debele peči in dolino Krme. Vidim Kepo in Kurjeke, naprej pa mi pogled zapre macesen na grebenu in vrh v grebenu Klečice. Previdno sestopim do prijatelja in uživava v pogledih od Struške do Begunjščice, na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp in seveda na planino Klek med gozdovi na vzhodu. Jug nama ponudi pokljuške gozdove in med njimi planino Zajavornik, za njimi pa verigo bohinjskih gora. Ostane še pogled na desno, kjer je pobočje skalovja, macesnov in ruševja, več ni mogoče videti.
Nabrala sva prepotrebno energijo, vezi prestaviva v položaj za smučanje, zapreva zaponke na čevljih, stopiva na smuči, oprtava nahrbtnika in pričneva smuko. Sneg je ravno prav omehčan, da omogoča lepo vijuganje, Nič nočeva prepustiti naključju in v izogib skalnim minah in vejevju ruševja smučava po razgibanem pobočju po in ob sledeh vzpona. Levo, desno in navzdol in tako doseževa dno doline ter prismučava do lovske opazovalnice. Nadaljujeva smučanje skozi gozd, si privoščiva vzpon brez kož na smučeh iščoč kar najprimernejše prečenje, povzpneva se na greben poseke, smučava v gozd in med drevesi do plužene ceste, se povzpneva do naslednje poseke in smučava nekoliko drugače od vzpona do kolovoza in do letne poti, kjer prehitiva nekaj pešakov in po hitri smuki prispeva do planine Zajavornik.
Prijatelj odhiti preko planine, medtem ko lepim kože na smuči za lažje premagovanje vzpona. Grem po tekaški progi preko planine in nato se povzpnem na vrh nad planino, kjer se srečava s prijateljem. Ozreva se nazaj in vidiva greben Klečice in dolino po kateri sva smučala. Pospravim kože in pričneva smučanje po poseki navzdol do poti, ki naju popelje vse do glavne ceste, kjer sestopiva s smuči, prestopiva cesto in že sva pri avtomobilu.
Znano neznano je za nama. Pospraviva smučarsko opremo in polna zadovoljstva odpeljeva iz pokljuških gozdov.