po brezpotnem jugovzhodnem grebenu, imenovanem Dolge stene
Grintovci (to poimenovanje je ušesu bolj milo kot suhoparne, a geografsko utemeljene Kamniške in Savinjske Alpe) so dobili ime po njihovem botru Grintovcu, ki pa v vsej verigi "svojih gora" le ne more do prave, aristokratske veljave. Medtem ko je Triglav nesporni kralj Julijcev, je Grintovec, sicer najvišji v gorovju, le prvi med enakimi. Mogočni Kočni (Kokrska in Jezerska) na vzhodu in elegantna Skuta na vzhodu mu sicer višinsko prvenstvo priznavata, ne dajeta pa mu absolutne veljave. In morda je za tako skladno gorovje to tudi prav.
Grintovec (2447 m)
Na njegovem vrhu se stika troje poti. Vse tri so označene, dve pa tudi dobro zavarovani. Ena pripelje na vrh po zračnem grebenu z Dolške škrbine (2270 m), druga pa z Mlinarskega sedla (2334 m) prek Malega Grintovca (2447 m). Obe sta zahtevni, a kot je že bilo rečeno, dobro zavarovani. Najbolj obljudena pot pa je prav gotovo klasični pristop s Kokrskega sedla (1791 m), ki pelje prek znamenite Grintovčeve strehe, lepo vidne z vseh koncev Ljubljanske kotline.
Naša pot bo tudi tokrat nekaj manj običajnega, prej bi dejal, da nekaj posebnega. Na prvaka Grintovcev se bomo povzpeli po brezpotnem jugovzhodnem grebenu, imenovanem Dolge stene. Tam res ni poti, ni markacij in ni klinov ter jeklenic, vendar greben z nekaj plezalne spretnosti zmore vsakdo, ki je gorniško izobražen in je v gorah več kot le občasen gost.
Naše izhodišče je Cojzova koča na Kokrskem sedlu. Do nje lahko pridemo iz Kamniške Bistrice skozi Kokrsko dolino, ali pa iz Kokre mimo Suhadolnika in skozi Suhi dol prek strme, a dobro zavarovane Taške. S Kokrskega sedla krenemo po poti proti Mlinarskemu sedlu in Skuti, vendar že na Malih Vratcih, tam kjer se označena pot spusti v strmali Jurjevca, zavijemo ostro proti severu, k dobro vidnemu grebenu nad nami. Tu je civilizacije konec, čeprav bomo v mehkih travah, med bujno cvetano, sem ter tja zasledili nekaj poti podobnega. Dolge stene imajo zaradi svoje privlačnosti in lahkega plezalskega izziva veliko obiska, zato tudi z iskanjem primernih prehodov ne bomo imeli večjih težav. Le megle se nam je bati, kajti takrat se Dolge stene z Jamami na jugu in Legarji na vzhodu spremenijo v neobvladljiv labirint. Tistemu, ki bo morda na kakšni skali opazil komaj vidno, povsem obledelo markacijo, naj prišepnem, da je bil pristop čez Dolge stene nekoč celo markiran, vendar nikoli zavarovan z železjem.
Visoko pod vrhom dolg travnat greben počasi preide v skalno rebro, tako da si moramo pomagati z iskanjem prehodov po razbitem skalovju, kar pa ni težko, saj imamo na voljo obilo sledov predhodnikov. In na vrhu smo. Razgled je kraljevski, kot se za prvaka spodobi. Panorama Julijcev na jugozahodnem obzorju, okoli nas pa vse, kar najlepšega nudijo Grintovci. Za temeljitejši razgled vzemite v roke zemljevid Grintovci 1: 25.000, za večjo gotovost na zahtevni poti pa knjigo Andreja Stritarja Grintovci - južni pristopi ali istega avtorja 111 izletov po slovenskih gorah (Sidarta).