Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). O Mangrtskem sedlu in vodami pod njim.
Mistika Mangrtskega sedla
»Kmalu se bo za gore začela visoka sezona. Peljiva fanta na Mangrt. Kaj praviš?« anTon pokima. »Gremo brez posebnega naprezanja. Naše geslo ni 'preživeti', ampak 'doživeti'. Hoje ne bo veliko.« Ustnice se mu skrčijo v nagajivo šobico, preden izusti: »Bo pa zato več vode.« Igor ugovarja: »Saj dežja ne napovedujejo.« anTon pojasni: »Med potjo se bomo ustavili ob izviru, jezeru in gorski reki. Fantu reciva, da so to hčere gora.«
Redkokdaj so dovolj zgodnji, da bi doživeli mistiko sončnega vzhoda, trenutke rojevanja novega dneva. Sonce je že visoko na nebu, ko pri Zelencih naredijo prvi postanek. Močna svetloba razkriva podrobnosti z dna jezerca. Tin se usede na lesen pod, poleg anTona. Poskuša razumeti in začutiti, kaj je dedka tako pritegnilo, da je povsem obmiroval. Skupaj zreta v vodo. »Gremo dalje,« ju zdrami Igorjev glas. Poslikal je okolico in sedaj želi nemudoma iti naprej.
Igor se med vožnjo obrne k anTonu: »Si nas mislil peljati tudi do Mangrtskih jezer?« »To bi bil danes prevelik časovni ovinek. Videli ju bomo z gore. Naslednja postaja bo Rabeljsko jezero.« Igor je mislil, da bodo na hitro skočili iz avta, naredili kakšno fotografijo, in že bodo oddrveli naprej. Tin in anTon njegovih misli nista znala ali pa nista hotela slišati. Najmlajši se je zagledal v pesek na obrežju in najstarejši v odseve gora. Igor končno opazi, kako ljudi popolnoma zadovoljuje mirovanje ob jezeru, napolnjenim z mirom gora.
Od tam Mangrtsko sedlo ni bilo daleč. Hodijo kratek čas, ko Igor naznani: »Vidva pojdita po italijanski strani, jaz grem po slovenski. Dobimo se na vrhu.« Tin in anTon sta tako rekoč na cilju, ko za seboj zagledata Igorja. Na vrhu jima pojasnjuje: »V najstrmejšem delu zajede je bil v led zbit sneg. Nisem imel ustrezne opreme. Po skalah bi moral zlesti slabo dvojko. Bilo bi blizu meje mojih trenutnih zmožnosti, pa sem se spomnil na današnjo zaobljubo, da hodimo za dušo, brez posebnega naprezanja in izpostavljanja.«
Italijanska stran gore ima več snega, vendar strmina ni tako trda. Tudi sneg je delno zmehčan. Vseeno potrebujejo pravo zmes zbranosti, vajenosti in opreme. »Ali so si ljudje v kameni dobi na takih delih pomagali s kamni?« se Tin obrne k Igorju. »Kamen pride prav celo danes, če drugega nimaš pri roki. Ne verjamem pa, da so v kameni dobi sploh hodili v gore. Čemu neki bi?« Na spodnjem koncu zahtevnejšega dela snežišča se umaknejo s poti, dohiteva jih samoten hodec. Videti je vajen visokogorja.
Igor v njem takoj prepozna Gorzija. Beseda da besedo in skupaj se spustijo čez skalni skok. Pod njim se na petah odpeljejo po nezahtevnem snežišču Malega Rateškega Mangrta. »Oči, kdo pa je ta človek, ki je tako zelo resen?« natiho povpraša Tin. »Mogoče gore jemlje resneje, ker je v njih videl že veliko nesreč. Človeka lahko resnega naredi tudi poklic.« »Saj je v redu možak. Lahko da hojo v gore jemlje kot službo. Predlagal mu bom, da gremo skupaj nekaj popit. Bosta videla, da bo v nekem trenutku kar pozabil biti resen,« zaključi anTon.
Po prijetni urici druženja v koči se vsi skupaj počasi odpravijo ven. Igor je mislil, da bo v dveh urah doma, pa se je zmotil. V dolini anTon nenadoma ustavi avto. »Čeprav sonca ni več, so barve kamenja še vedno lepe. Ob Jezernici si bom malo pretegnil noge. Če vama ni za tak sprehod, pa počakajta v avtu.« Kaj je lahko za Tina lepšega kot skakati s kamna na kamen! Hoja ob šumeči vodi je bila za vse lep zaključek dneva.
Tik tak mine teden, ko Tin potipa atija: »Jutri je tvoj dan za gore. Pojdimo na Mangrt!« Igor ne bi šel: »Saj smo bili prejšnji teden.« anTon ga dopolni: »Za popoldan so napovedane nevihte. Vreme ni za v gore, v takem tudi nihče drug ne bo hodil.« Tin ne odneha: »Kdaj pa bomo šli do Mangrtskih jezer?« »No ja, pa pojdiva. Na dežju se stopila ne bova.« »Vesta kaj, bom šel tudi jaz z vama. Bom jaz vozil,« se ponudi Igor.
anTonu to ni povsem prav, čeprav še ne ve, zakaj. Med vožnjo je rahlo zamišljen, pri Podkornu pa se predrami: »Pri Zelencih imamo prvi obvezni postanek.« Igor rutinirano zavije na prazno parkirišče. Vlažen veter veje med vejami drevja. Pri vodi se anTon ponovno usede na leseno mostišče. »Časa imamo dovolj, da poskusimo ugotoviti, ali so Zelenci kaj drugačni od zadnjič.« Tin hitro ugotovi: »Voda ni tako močno zelena.« »Ker ni sonca, ni močnih barv. In odsev neba je danes drugačen,« zaznava Igor. Umolkne, ko začuti prve dežne kaplje.
Peljejo se kratek čas, ko Igor nepričakovano zavije z glavne ceste. Sredi Rateč pove: »Moram v trgovino po banane.« Šele sedaj si ogledajo klimo, ki vlada pokrajini. »Okoli Jalovca bo vsak čas zagrmelo,« ocenjuje anTon. Doda še: »In kako je zamolklo proti Trbižu! Ne vem, ali ima smisel hoditi naprej.« Igor s polnimi usti banane zacmoka: »Malo postojmo in opazujmo gore, preden se odločimo.«
Čez gore potujejo različno sivi oblaki. Za seboj vlečejo različno goste zavese dežja, vendar v dolini pade komaj kakšna kaplja. »Sta videla! Po Kanalski dolini se že svetli. Gremo vsaj do Mangrtskih jezer.« anTonu ni bila jasna besedica 'vsaj'. Bil je preveč zatopljen v svoje misli, da bi ji posvetil potrebno pozornost. Pri gornjem jezeru so, ko se oblaki začenjajo umikati sončni svetlobi. Dokončno pa se le ne umaknejo.
»Samo še hip, da se preoblečem,« napove Igor. Iz prtljažnika potegne torbo s planinsko obleko in manjši nahrbtnik. »Peljem vaju še na Mangrtsko sedlo, da jezeri ponovno pogledamo od zgoraj.« »In kaj ti bo nahrbtnik? Igor, to ni lepo od tebe. Zamolčal si nama, da hočeš iti na Mangrt. To je manipulacija.« »Saj nisem vedel, ali se bo vreme popravilo.« »In kdo misliš, da te bo čakal? Midva že ne.« »Zadnjič sta bila tako navdušena nad planinsko kočo. V njej me počakajta, ali pa s hvalo nista mislila resno.«
Na Mangrtskem sedlu veter močno vleče. Na njem ni niti enega avta. Kaj šele ljudi. A Igor še kar rine. »Bom hitro nazaj.« In je bil res hitro. »Sredi skoka sem se odločil. Nisem videl nobenega smisla. Čisto nič drugače ne bi bilo, če bi v tem mrzlem vremenu prišel na vrh brez razgleda.« »Kaj sem ti rekel? Moraš vse poizkusiti na lastni koži?« doda anTon. »Midva sva se med tem posladkala z dobrim sirovim zavitkom.« Zadovoljstvo najde tudi Igor: Mihaelu pošlje razglednico s pozdravi. Kajti Mangrtsko sedlo ga je za pravo odločitev že nagradilo s krasnim gorskim motivom, zastrtim s pajčolanom oblaka.
Iztok Snoj