ProMo blog: Zgodovina prostega plezanja v El Capu. Že tri smeri z oceno 5.14/8b+. Alexander Huber in Tommy Caldwell glavna akterja, tudi plezalke pustile pomemben pečat. Izumitelja friendov "pokopali" umetni oprimki v Nosu. Od naših najdlje prišla Martina Čufar.
Ni je, ki bi ji bila enaka: lepa, težka, visoka. El Capitan v dolini Yosemite, stena vseh sten. Dolgo je bila domena čistega tehničnega plezanja. In yosemitska tehnika je bil pravzaprav edina prava tehnika. Znameniti Camp 4 v gozdičku pod veliko steno danes diha nekoliko drugače, debate o hudičevih krempeljcih in bakrenih glavicah so zamenjali pogovori o prosto preplezljivih detajlih in ključnih gibih. V dolini Yosemite so ene sanje dosanjane, zaživele so druge ...
V steni je danes 17 prosto preplezanih smeri. Če ne upoštevamo obeh krajnih je najlažja Freerider z oceno 5.12b ali 7b. Tri najtežje nosijo oceno 5.14a ali 8b+: The Nose, Dihedral Wall in Magic Mushroom.
Slike, ki so obšle svet: brata Huber v akciji.
Poglejmo po vrsti kako se je razvijalo prosto plezanje v El Capu:
1965 East Butress (5.10a)
Leeper in Sacherer na skrajnem desnem robu stene preplezata Vzhodni steber 6ab.
1979 West Face (5.11c)
Jardine in Price opravita vzpon v levem delu stene. West Face 5.11c bi lahko predstavljal prvi pravi prosti vzpon v El Capu, saj gre za 600 metrov plezanja in šest raztežajev 5.11. Istega leta sledi prvi poskus v Nosu. John Bachar in Ron Kauk na način »prosto, kar je mogoče« zmoreta 850 metrov od dobrega kilometra vertikale. Ostalo je 150 tehničnih metrov: Great Roof, Glowering spot, Changing Corner... Pomembno je nekaj drugega: ta vzpon je odprl nov pogled na tehnične smeri v El Capu. Proste ponovitve so le še vprašanje časa.
Ray Jardine - avtor prvega prostega vzpona v El Capu, izumitelj in izobčenec.
1980 The Nose, poskus z umetnimi oprimki
Ray Jardin poskuša Nos, v gladki prečnici ne vidi pravih možnosti in naredi nekaj umetnih oprimkov. Prvič v zgodovini El Capa se je zgodilo, da je človek izklesal oprimek! Reakcija Johna Bacharja je bila čustvena in ostra, za sabo je potegnila druge plezalce. Ray Yardine, fizik, avtor znamenitega Phoenixa (5.13a) in izumitelj frienda oz. metulja, je bil izobčen, kmalu nato preneha s plezanjem! Za njim je ostala Yardinova prečnica v Nosu, ki je danes edina možnost za prosti vzpon. Za njim je ostal tudi »prijatelj v sili«, friend ali metulj, ki ga je izumil prav Yardine leta 1978, kot edino možnost za varovanje v počeh. Ime je nazorno in tako rekoč samoumevno, čeprav friendu danes pogosteje rečemo cam.
1988 Salathe 5.13b, vzpon z »napako«
Piana in Skinner se lotita smeri Salathe, za Nosom druge največje yosemitske klasike. Ignorirata uveljavljena etična merila v dolini in preko Headwall, zgornjega, najtežjega dela napneta statične vrvi. V steni poskušata 42 dni, za končni vzpon jih potrebujeta še osem. Vzpon od spodaj sta opravila tako, da je prvi v navezi plezal prosto, drugi pa žimaril. Ta vzpon kot regularen priznavajo le še v Ameriki.
Nos 5.14ab, Lynn Hill v zadnjem raztežaju, fotografira jo nihče drug kot John Bachar.
1993 The Nose 5.14ab
Ob zaključku svoje izjemne tekmovalne kariere se želi Lynn Hill preizkusiti še v »big wall«. Tudi ona se ključnega mesta v Nosu, Great Roof, najprej loti na top rope. Zahvaljujoč svojim tankim prstom ga kmalu naštudira. Prav to mesto je za vse moške še danes praktično neprepezljivo! V Changing Corner poskuša več dni in se v prečki varuje s fixom. Končni vzpon opravi v celoti v vodstu, leto kasneje ga ponovi še v enem dnevu. »It goes, boys« kratko komentira ob povratku.
1995 Salathe 5.13b
V dolino prvič pride Alexander Huber in opravi prvi pravi prosti vzpon čez Salathe. Sicer je tudi on Headwall naštudiral na top rope, toda smer je preplezal v celoti in kot prvi v navezi. Leto kasneje enako naredi še brat Thomas. Smer je z nekaterimi obvozi ocenjena z 8a, povsem originalna verzija je 8a+, Headwall v enem raztežaju (o tem kasneje) je 8b.
1997 Salathe, najboljši poskus na pogled
El Cap je še vedno brez on sight vzpona.Yuiji Hirayama v polni formi za malo »zgreši« v Salatheju. Če bi poskusil Freeriderja, ki takrat še ni obstojal, bi prav gotovo uspel. Le nekaj kasneje sta brata Huber namreč našla dva lažja prehoda...
Kdo je umetnik, ki je oblikoval to skalovje?
1998 Freerider 5.12b in El Nino 5.14a
Brata Huber se potem, ko najdeta nekaj lažjih obvozov v Salathe in jih povežeta v novo smer Freerider 5.12b, lotita znane klasike Northamerican Wall. Tudi tu je bilo za uspeh potrebnih nekaj obvozov od prvotne tehnične smeri. El Nino ima že težave 5.13c! Spodaj tehnično plezanje po ploščah in zgoraj atletsko plezanje po previsnih počeh je od njiju zahtevalo nekaj tednov poskusov. Le teden po prvem vzponu »uletita« 18 letna Angleža Leo Houlding in Patch Hammond in v svojem prvem stiku z big wall zmoreta vse, razen dveh dolžin.
2000 Golden Gate 5.13b in Lurking Fear 5.13c
Junija 2000 Tommy Caldwell na oglasno tablo v Campu 4 preprosto obesi listek, da išče soplezalca za prosto ponovitev strašljive tehnike Lurking Fear. Javila se je Beth Rodden, sicer odlična tekmovalka, ki je pogrešala malo pustolovščine. Čez en teden se vrneta, oba z uspešnim prostim vzponom 5.13c. Tommy je bil nad soplezalko tako navdušen, da jo je kmalu nato tudi poročil... Oktobra Huberja preplezata kombinacijo Golden Gate 5.13b.
2001 El Corazon 5.13b
Tommy Caldwell prepleza Muir Wall (5.13c), A. Huber pa El Corazon (5.13b). Ta smer je bila tudi del filma The Center of The Universe. Plezalca sta med plezanjem izvajala pet metrski skok in morala za uspešen pristanek z obema rokama ujeti oprimek. No, skakal je tudi Leo Houlding, ki je vstopil v tehnično New Dawn in v petem raztežaju izvedel tri metrski skok v desno ... Tudi to je El Cap!
Juyi Hirayama v 28 raztežaju El Nina 5.13c. Od tridesetih le v dveh ni uspel na pogled!
2002 Salathe Headwall 5.13b/8b v enem raztežaju
Yuji Hirayama prepleza Salathe Headwall v enem samem 70 metrskem raztežaju. Običajno sta vmes dva varovališča. S tem se je ocena najtežjega raztežaja v El Capu povzpela do 5.13d (8b). Yuji na vsak način poskuša steno preplezati tudi na pogled, blizu je, toda El Nino zmore z dvema, Golden Gate pa s tremi padci.
2003 Zodiak 5.13b
Caldwell prepleza West Butress 5.13c, Huberja pa še eno znamenito tehniko - Zodiak 5.13b.
2004 Dihedral Wall 5.14a
Po večmesečnem delu v Dihedral Wall Caldwel prepleza prvo 5.14 (8b+) v steni. V sosednji smeri ga s fotoparatom spremlja znani fotograf Hainz Zak, ki smer imenuje za kraljico med vsemi prostimi ponovitvami v El Capu. Kar devet raztežajev je 8a ali več!
Tommy Caldwell v Dihedrall Wall. Raztežaj na podprijemih (5.14) je verjetni najtežji v El Capu.
2005 The Nose 5.14ab, drugič
Prvo ponovitev dočaka The Nose! Tommy Caldwell in Beth Robben uspeta 12 let po Lynn Hill. Tommy opravi prvi moški vzpon (sliši se nekolko smešno, mar ne?), Beth pa potrdi primat nežnega spola v najbolj znameniti in najtežji big wall na svetu.
2007 Lost in Translation 5.12b/c
Ninov in Favresse v desnem delu preplezata Lost in Translation 5.12bc, ki ob Freeriderju prav lahko postane druga popularna in oblegana klasika v El Capu.
2008 Magic Mushroom 5.14a
Caldwell je neutruden in postaja prvo ime stene. Lani mu uspe zadnji veliki met – prosto čez Mugic Mushrom. Devet raztežajev 5.12, deset raztežajev 5.13 in en raztežaj 5.14! Tommy jo označi za eno najlepših in najbolj napetih na svetu, medtem pa že dela na projektu svojega življenja – prosto čez Mescalito ...
Martina Čufar v El Nino 5.13c. Najprej plezanje, nato vlečenje vreč. Plezalci že vedo, zakaj jim rečejo prasice.
Od Slovencev je v El Capu s prostim plezanjem najdlje prišla Martina Čufar. Leta 2007 je pet dni prebila v Golden Gate 5.13b/8a in razen dveh raztežajev je šlo vse prosto. Naslednji cilj je bil El Nino 5.13c/8a+. »To je logična izbira za evropskega plezalca, saj je v smeri več tehničnega plezanja po ploščah in manj širokih poči«. Te so namreč za večino še vedno nemogoče. V 30 raztežajih so ji ostali nepreplezani le trije dolgi gibi in ena mokra zajeda. Vse je plezala kot prva v navezi, s fotoaparatom jo je spremljal Gerhard Shaar. »Kljub temu nisem razočarana. Dala sem vse od sebe, v steni preživela skupno 12 dni in se veliko naučila. Smer je fantastična in predstavlja veliko pustolovščino«. Najtežja mesta so v prvih petih raztežajih. Vsaj kar se plezanja tiče. »Vlečenje prtljage čez steno zaradi številnik prečk predstavlja drugo ključno mesto. Brez izurjenosti enostavno ne gre. Toda ko te v »postelji« sredi vertikale vsako jutro prebudijo topli sončni žarki so muke prejšnega dne pozabljene«.
Srečo Rehberger
Povzeto po revijah Vertical in Klettern z dodanimi komentarji.