Na vrhovih sveta (MK, 1992) – Peter Podgornik: prva primorska alpinistična odprava – Aconcagua 1982

Objavljeno na straneh 38-41 v knjigi Na vrhovih sveta (Mladinska knjiga, 1992)

Južna stena Aconcague

PETER PODGORNIK

In ko po dneh truda, užitkov, nevarnosti, lakote in izsušenosti stojiš na njenem vrhu, si v trenutku najbolj srečen človek, saj si tej gori ukradel skrivnost. Na strmih pobočjih ostaja nekaj tvojega, nekaj, česar ti ne more nihče vzeti. Sreča pa je pomešana tudi z grenkim in žalostnim občutkom, z mislijo, da si tu svoje opravil, da skrivnosti ni več.

16. 1. 1982. S Pavlom že zgodaj odrineva iz baze pod steno. Ko se zdani, sva skoraj že pod stebrom. Nameravava napeti vrvi v vstopni slap v osrednjem ozebniku. Ko prideva do slapa, že teče po njem voda, led pa je prenevaren, saj je sestavljen iz samih tenkih sveč. Iščeva možnosti v desno, kjer bi morala dosti plezati tudi po skali. Končno se odločiva za slap levo od ozebnika. Ker pa je ura že okrog devetih in teče po slapu voda, pustiva večino opreme pod serakom in sestopiva v bazo.

17. 1. 1982. Zjutraj odidejo v steno Biščak, Černilogar, Svetičič in Škamperle, nosijo hrano s seboj in bodo šli, dokler bodo zmogli. Vstopijo po novi varianti levo od Messnerjeve, po ledenih vesinah na desni od ozebnika. Popoldne se vrnejo v bazo, potem pa skupaj opazujejo Baska (Španca), ki sta bivakirala nad skalno pregrado v Messnerjevi varianti. Danes sta že šesti dan v steni.

18. 1. 1982. Ponoči je bilo zelo toplo, v steni je neprestano grmelo, lomili so se seraki in polnili dolino z drobci ledu in skal. Zjutraj se nismo mogli odločiti za vzpon, ker je bilo zelo toplo in se je vsepovsod lomilo. Počakali smo.

19. 1. 1982. Ob treh zjutraj smo že pod steno, iščemo prehode med razpokami; ko se svita, smo na stožčastem plazišču pod osrednjim ozebnikom. Prijatelji v Francoski smeri hitro napredujejo po vstopni strmini po novi varianti, midva s Pavlom pa zaman iščeva svojo opremo pod serakom. Pomaga nama Žarko, ki je prišel za nama, potem pa še Rejc. Prekopljemo snežni most, Pavel se spusti v dvajset metrov globoko razpoko, toda vse zaman. Plaz je bil mogočen in je opremo odpihnil v široko razpoko, ki ji ne vidimo dna. Ob devetih opustimo iskanje. Pavel zlomi cepin. Gantar in Rejc bosta poskusila preplezati vstopni del, sama s Pavlom pa se vrneva v bazo, kjer že vedo, kaj se je zgodilo. Pred šotori je že vsa rezervna oprema, kar je je ostalo. Janez Aljančič, ki je bil na vrhu po normalni poti, nam odstopi precej opreme, nekaj doda dr. Andlovic, drugo Žare, toda še vedno je precej manjka.
Pavel je kmalu po prihodu odkril dve vreči opreme in hrane. Takoj jo pregledamo in poberemo vse uporabno. Prijatelji so iz Francoske smeri sporočili, da so nekaj opreme od prejšnjih odprav našli kakih 300 metrov visoko v steni. Gantar in Rejc se vrneta v bazo in s Pavlom se popoldne spet odpraviva pod steno in vstopiva. Povsod, kjer je sneg, teče voda, da bi lahko plavala. V dobri uri sva pri opremi, najdeva tri vrvi, cepin, kladivo, ledno kladivo za ekstremno plezanje ter skalne in ledne kline. Vesela nove opreme se vrneva pod steno in si urediva nahrbtnik za naslednji dan. Bivak pod steno opustiva zaradi objektivnih nevarnosti in se raje pozno ponoči vrneva v bazo.

20. 1. 1982. Pokonci smo že ob treh, ob petih pa pod steno. S Pavlom se napotiva pod levi slap. Gantar in Rejc bosta pobrala opremo in vrv, ki sta jo pritrdila na desni strani ozebnika.
Ob štirih šestih vstopiva v novo smer. S težkim nahrbtnikom je kar zoprno. Prvi raztezaj je zelo krušljiva skala pete stopnje, pod slapom pa slabo varovališče. Pavel začne plezati po slapu. Po dveh urah napornega dela ugotovi, da je dolg 50 metrov, naklonina pa 85 do 90°. Pritrdi vrvi, drugi se vzpenjajo za nama. Gantar zleze še težak raztezaj v krušljivi skali, potem premagamo še tri lažje in pridemo v položnejši svet. Pot naprej se kaže po ozkem žlebu, po katerem teče voda; čez zadnji skok pa pada slapič, tako da ne moremo vstopiti. Povsod okrog je skala izredno krušljiva. Poldan je, ko se odločimo, da počakamo noči. Privezani h klinom, zabitim v to peščeno kamnino, čakamo noč. Medtem pojemo, kar le moremo. Zaradi prevelike teže nahrbtnikov odvržemo vse konzerve.
Prijatelji v Francoski smeri dobro napredujejo. Včeraj so zlezli najtežji del v skali, danes pa so že pod serakom.
Tik pred nočjo vstopimo v ozek žleb, po katerem potem plezamo vse do polnoči, ko pridemo do penitentov (spokorniki, snežni stolpiči). Strmina žleba je 50 do 60°, mestoma 65°. Na penitentih si uredimo prostor in počakamo jutro.

21. 1. 1982. Že navsezgodaj prečimo penitente in stopimo čez krušljiv skalni raz na drugo, večje snežišče. Ob njem splezamo dva raztežaja in že smo pred drugim strmim slapom. Pavel vstopi, toda kmalu se vrne in se spusti desno pod skale, kajti po slapu začne teči voda in leti kamenje, da bežimo proč. Poskusimo desno po kaminu, ki se tudi kmalu spremeni v potok. Stalni sklani izstrelki nas prisilijo, da odnehamo. Gantar dobi velik kamen v glavo. Poči mu čelada, na glavi pa zraste velika buška. Tokrat čakamo od enajstih do sedmih zvečer. Je zelo toplo, vse povsod teče voda in leti kamenje. V Francoski smeri se odkruši velik serak in pada v ozebnik, na srečo čez nas, zasuje pa nas s hladnimi drobci. Po nekaj minutah imamo vso opremo mokro. Dobro, da smo pripeti h klinom. Vse se hitro posuši in ob sedmih odrinemo naprej. Pavel pleza po slapu, po katerem še teče voda. Slap je ogabno črn, dolg 40 m in skoraj navpičen, zgoraj iz sveč. Preden pridemo do Pavla, je popolna tema. Pred nami je še en slap. Pavel spet pleza in pritrjuje vrv. Slap je podoben spodnjemu; voda teče po vrveh, da zmrzujejo, in vzpenjanje po njih je težavnejše. Sledi plezanje po ozkem žlebu in spet po slapu; Pavel ga prepleza, a se vrne. Čelne svetilke že slabo svetijo. Ura je pet zjutraj, do šestih počivamo.

22. 1. 1982. Gantar spleza čez poledenelo skalo in pritrdi vrv. Ko gre zadnji v navezi čez, je že tako toplo, da je povsod polno vode. Veseli smo, da smo uspeli zlesti čez te slapove. Spet stopimo na snežišče penitentov. Podnevi pot naprej ni mogoča. Pod skalno steno si poiščemo zavetišče in ves dan opazujemo, kako letijo mimo nas velike skale in teče voda.
Počasi se odpravimo naprej. Ob penitentih plezamo spet raztežaj po lažjem slapu 60 do 75°, po črnem umazanem ledu, nato še dva raztežaja in smo na snežišču pod skalno pregrado na višini okoli 5000 m. Oddahnemo si, saj smo iz mišnice. Poiščemo dober prostor za bivak in prvič po treh dneh mirno sedemo ter postavimo mali Toprov šotorček. Prijatelji iz Francoske smeri so že na vrhu. Štiri dni, kar rekorden čas!

23. 1. 1982. Noč smo dobro prespali, vstanemo še v temi, saj želimo čimprej prečiti pod seraki. Hitimo po penitentih. Kmalu pa nas ustavita trd led in naklonina do 65°. Prečimo pod seraki. Tu je tudi najbolj položno v vsej smeri. Po desnem delu serakov gremo navzgor, Gantar pa dobi led v usta. Naklonina se spet poveča na 55 do 65°. Popoldne se vreme poslabša, začne snežiti, takoj tudi polzeti pršni plazovi, ki nas potem zasipavajo vse do noči. Ustavimo se pod skalnim skokom na višini skoraj 6000 m in si v metežu skopljemo v led stopnico za bivak. Ponoči piha veter, nosi sneg in nas zasipava, da ni mogoče spati.

24. 1. 1982. Puhasta obleka je zjutraj mokra, dolgo jo sušimo. Poskusimo desno, nato gremo levo po ozkem poledenelem kaminu na polico, po kateri prečimo 150 m proti snežišču. Plezanje je zelo izpostavljeno. Skala krušljiva (V), sneg mehek, varovanja skoraj ni. S snežišča moramo še dva raztežaja po strmem kaminu na drugo večjo vesino. Bivakiramo na majhni polički v ledu pod ozkim slapom, ki prehaja v poledenelo skalo. Med zabijanjem lednih klinov zlomim kladivo. Rejca in Gantarja bolijo zobje. To se ponavlja že vsak dan.

25. 1. 1982. Raztežaj nad bivakom. Varujem Pavla na slabem varovališču, ko pleza po slapu, nad njim pa je zelo strmo (do 80°) in poledenelo. Po dobri uri grem za njim in v trdem črnem ledu zlomim še sprednji zob dereze. Sledijo štirje raztežaji plezanja v snežni strmini do 50°. Ustavimo se pred rdečo skalno zaporo, ki jo zmoremo po ozkem in strmem žlebu. Vreme se poslabša, spet začne snežiti. Pred seboj imamo zadnji skalni problem, previsni pas (20 m krušljive skale), nad njim pa spet strm led. Plezamo v snežnem metežu. Prostor za bivak si kopljemo v ledu med usipanjem plazov. Zmanjkuje nam plina za kuhanje, hrana pa je že tako od vsega začetka skromno odmerjena.

26. 1. 1982. Pavel in Gantar sta ob desetih pod skalnim previsom. Gantar pleza dvajset metrov te krušljive skale osem ur. Ocena VI, A3. Klini prijemajo zelo slabo, vreme se še poslabša, sneg in pršni plazovi ju močno ovirajo. Z Rejcem kuhava čaj v šotoru
in ko prideta Pavle in Gantar, postane Toprov dvojček precej majhen.

27. 1. 1982. Zjutraj je šotor skoraj zasut; vemo, da tako težkega ne bomo nosili dalje in ga kar prerežemo. Hitro smo potem pripravljeni za pot. Pavel se vzpne po vrvi, za njim Gantar, da ga varuje, ko leze po navpičnem ledu prav do vrha previsa. Pritrdi vrv. Nato potegnemo navzgor nahrbtnike in se vzpenjamo ob vrvi. Ob dveh popoldan smo čez oviro. Takoj nadaljujemo po snežni strmini (do 60°) in plezamo vse do noči. S Pavlom še napneva vrv čez skalni skok v upanju, da dosežemo vršni greben. Toda na koncu vrvi vidiva, da ni prostora za bivak. Vrneva se in ponoči skopljeva majhno poličko, toliko, da lahko sediva. Prijatelja pa sta imela več sreče. Noč je mrzla, termometer kaže -20°C. Plina za kuhanje že pošteno primanjkuje, pomagamo si s špiritnimi kockami.

28. 1. 1982. Zgodaj smo pokonci, vzpnemo se ob napeti vrvi in napnemo še dve. Napredujemo počasi, poznata se utrujenost in višina, posebno Rejcu, ki ga povrhu še močno boli zob. Pritrdiva vrvi skoraj do grebena. Pel metrov pod grebenom varujem Pavla in potem ob dveh popoldan skupaj stopiva na greben.
Ko pride še Gantar, se spustim 80 metrov navzdol. Rejcu naproti. Imamo zvezo z bazo, pa z Jožetom, Žaretom in Igorjem, ki gredo v dolino po mule. Veseli smo, končne smo uresničili svoje načrte...
Po grebenu hodimo in plezamo kot bi bili pijani. Take smo utrujeni, da nas kar zanaša. Ob štirih pridemo na južni vrh (6935 m); tu se fotografiramo, nato se vzpenjamo proti sedlu. Na severnem vrhu, ki je za 25 m višji, vidimo nekaj ljudi. Sami pa nimamo ne časa ne moči več, da bi šli nanj S sedla imamo še zadnjič zvezo s prijatelji v bazi in že sestopamo po krušljivem svetu na severno pobočje. Prečimo krušljiv raz, sestopimo na snežišče in naprej, mimo zadnje postojanke, ki na višini 6700 m brez strehe nudi kaj skromno zavetje, do treh bivakov na višini 6100 m. Tu se šotori argentinskih vojakov - planincev, ki nas pogostijo s sirom, kruhom in limonado. Namestimo se v zavetišču. Vojaki nam posodijo plinski kuhalnik, da se malo ogrejemo. Toplo nam je pri srcih, v mali leseni baraki se počutimo kar domače. Zunaj pa po bajti brcajo mule in glodajo vogale lesenih tramov.

29. 1. 1982. Vstanemo šele ob pol dvanajstih in jo hitro brišemo v dolino. Tri ure se spuščamo po gruščih in si pravimo, da bomo še enkrat čestitali Janezu, ki je imel toliko volje, da je rinil tod na goro. Na Plaza de Mulas nas čaka Jože s krošnjo hrane in pijače. V slabi uri zgine vse. Gostijo nas tudi vojaki. Srečamo majhno špansko odpravo iz Astulozije Asturije. Ne morejo nam verjeti, da smo preplezali steno, in to v prvem poskusu kar na alpski način in po skromni aklimatizaciji. Popoldan preživimo na soncu za karavlo in pijemo mate, ki nam ga nosijo vojaki. Večerjamo skoraj do polnoči, nato pa poležemo kar po tleh.