O nesojeni prvenstveni smeri v Rjavčkem vrhu in še kaj
Incident (nesojena prvenstvena smer v steni Rjavčkega vrha) 1971
Ja tudi kaj takega se primeri. Toda preden spregovorim o dogodku vezanem na naslov povem še kaj.
Koroški in Štajerski alpinisti smo nekoč bili izredno povezani med seboj, saj smo se nenehno srečevali v Kamniško-Savinjskih Alpah ali v ostenjih Raduhe, saj so bile zaradi relativne bližine naše glavno torišče. Še na najslabšem glede tega smo bili Mariborčani, ki smo premogli dva alpinistična odseka in sicer AO Kozjak in Tam Maribor. Skalce za trening in praktični del alpinistične šole so bile blizu slapa Šum pod Mariborsko Kočo, ki jih je bilo vsega za slabe tri četrtine raztežaja, to pa je tudi vse kar si lahko pričakoval od zelenega Pohorja, za katerega sem si vedno želel, da bi bilo vsaj še kakšnih tisoč metrov višje.
Odseki smo bili povezani celo tako, da smo običajno ob zaključkih alpinistične sezone na izmenično organizirali skupna srečanja, v hribih seveda, na katerih smo pretresali minulo sezono in sprejemali novopečene člane in pripravnike. Precej bližje do vršacev so imeli Celjani, najdlje pa seveda mi Mariborčani, saj v tistih časih nismo premogli ali imeli lastnih prevoznih sredstev in si za bora dva prosta vikend dneva ob praznikih, pa še kakšen zraven, moral najprej na vlak ali avtobus do Celja in seveda ujeti še avtobus za Logarsko dolino. Slednji je obredel vsak zaselek, tako da je vožnja do starega planinskega doma v Logarski dolini, kjer je danes hotel, trajala in trajala in si tja prispel šele v poznem popoldnevu. Potem pa, če si se odločil za Rinke, Tursko goro, Križ, Mrzlo goro opraviti še vso ne ravno kratko pot do zatrepa doline mimo slapu Rinka na Okrešelj. V zimskih mesecih in kratkih dnevih smo velikokrat tudi v soju mesečine, pod s snegom krepko obloženimi smrekami trudoma gazili vso dolgo pot do Okrešlja. Sicer pa tudi dostopi do ostenij niso bili najkrajši. Nekoliko bližje je bilo do stare bajte na Klemenči planini (jami) a tudi od tu do vstopov v steno Ojstrice ali Rjavčkega vrha je bil kar zajeten zalogaj. Jaz sem še doživel, enkrat ali dvakrat, bivak postavljen na ozelenelem »kuclju« blizu stene Ojstrice v res idiličnem okolju, a kaj ko ga je takrat že krepko najedal zob časa in se je kmalu sesul vase. Novi ga ni nikoli več nadomestil. V Julijce smo odhajali v glavnem v času letnih dopustov ali počitnic, saj so bili precej odročni samo potovanje tja in nazaj pa sta vzela veliko časa.
Tako smo nekega dne leta 1971 modrovali pred staro brunarico na Klemenči jami pa se oglasi Jaka Prelog, ki je najprej bil član AO Tam Maribor, po študiju pa ga je služba zanesla v Šoštanjsko termoelektrarno in se je včlanil v Šaleški AO, ter postal tudi gorski reševalec pri GRS Celje. Francija in mene nagovori in vzpodbudi, še danes ne vem ali iskreno, ali z določenim namenom, saj je bil bolj navihane narave, pa da vidi, kako se bo stvar razpletla. Namreč dejal je, da ve za prvenstveno smer v steni Rjavčkega vrha, ki jo že dalj časa obdelujeta in nadelujeta celjska alpinista, Stane Plausteiner in Silvo Jošt, a še ni doživela zaključka in naj midva poskusiva srečo. No ni bilo potrebno reči dvakrat, saj sva že kmalu po tej informaciji ponovno prišla na jamo in vznožje stene Rjavčkega vrha.
Toda ker sva hotela pred tem preveriti, kakšno je stanje v zgornji polovici centralne stene in se čim bolje pripraviti, sem iskal ali obstaja možnost kakšnega prečenja celotnega masiva. Ko sem izpred bajte na Klemenči jami neutrudno opazoval tudi skrajni desni del stene, če tako rečem nižjega vrha Rjavčkega masiva, se mi je zdelo da v sredini velikega »rumenila« skalnega podora od desne proti levi čez ves ta del stene poteka neka gredina, na podlagi česar sem domneval, da bi z malo sreče lahko prečenje nadaljevala čez ves masiv.
Tako sva se 11. julija 1971 lotila izziva. Pod vso steno Rjavčega masiva sva prečila desno, do neke grape, ki je vodila neposredno pod velik rumen odlom, ki ga je bilo možno doseči čez manjši prag. Nisva komplicirala, Franci mi je podržal sklenjeni roki (živa lestev), jaz pa sem mu stopil v dlani, nato na njegova ramena in glavo, ter se tako pregoljufal čez tisti prag. Franci mi je ob varovanju od zgoraj hitro sledil, potem pa sva iskaje prehode v izredno krušljivem svetu, vendarle dosegla tisto domnevno gredino. Od tu je Franci po njej kar dobro napredoval, čeprav je bila krepko obložena z gruščem in odlomljenimi skalami. Prečnica je potekala prav v skladu s tem, kar sem predvideval z opazovanjem s Klemenče jame. Toda, gredina se je zožila v komaj zaznavno laštico in se končala ob veliki zaplati nizkega borovja, kjer je Franci zaključil zadnji raztežaj tega dela. Da bi od tukaj nadaljevala v centralno steno Rjavčkega vrha, pa ni bilo nobene možnosti več.
Od tu sem se nato usmeril rahlo v desno na izrazit in izpostavljen raz, z ene strani omejen z gladkimi ploščami in še nekako sprejemljivimi oprimki na samem rezilu raza. Zajel sem sapo, nekako premagal zoprna mesta in ne dolgo zatem dosegel rob stene. Franci ki je potem prišel za mano se je jezil zakaj nisem zabil nobenega klina. Je imel kar prav, vendar jaz nisem mogel iz svoje kože, kajti to je bila moja konstantna pomanjkljivost, saj sem kline zabijal le redko kdaj, če je bila le najmanjša možnost, da zmorem mesto premagati prosto.
Na vrhu sva si segla v roke kot zmeraj po uspešno zaključenem vzponu, se povzpela na glavni vrh Rjavčkega vrha in nato sestopila.
Tako se je rodila nova smer Zlata žila, ki pa je ime dobila po tistem »rumenilu, ki sem ga že omenjal in nima nobene zveze s sicer medicinskim izrazom hemoroidi!
Sedaj pa nadaljujem z dogodkom iz naslova tega prispevka:
Po opisu ki nama ga je dal Jaka, 29. avgusta 1971 ni bilo mogoče zgrešiti vstopa v markantno linijo v centralnem delu stene. Prvi raztežaj je splezal Franci, nato pa je bil red na meni. Tukaj so se začele res prave težave, bilo je potrebno preplezati izpostavljen previs, ki pa je bil že dobro obdelan s klini, tako da sem kar dobro napredoval. S seboj sva imela dve 8 mm plezalni vrvi, ki sem ju izmenično vpenjal v kar pogosto zabite kline in si pomagal s stremeni. Tako sem prikolovratil do konca previsa in se je bilo potrebno le še potegniti navzgor v nekoliko položnejši svet, ki pa ga izpod previsa še nisem mogel dobro videti in sem ga le slutil. Iztegnem roko in otipam kar dober oprimek na večji skalni gmoti, ki pa ni bila povsem trdna. Menil sem, da bi vendarle morala vzdržati če se nežno povlečem k višku. A zgodilo se je nekaj na kar nisem pomislil. Franciju zavpijem naj popusti vrvi, da se bom potegnil k višku, kar je tudi storil, a glej ga zlomka, vrvi ki sta bili sicer vpeti v kline na izmenično, zgolj s karabini, zaradi bližine stene in nekaj vijug čez previs nista gladko stekli, sumljivo skalno gmoto sem obremenil s vso dodatno težo in zavoro vrvi zaradi prevelikega trenja ob steno, se je ta kar velika skalna gmota izrula, švignila čez mojo glavo in končala ob vznožju stene. Klin ali dva sta se izrula, dva morda trije pa so vzdržali, jaz pa sem se komaj znašel v vrveh, ki jih je Franci seveda zadržal.
A muk še ni bilo konec. Povedati moram, da v tistih časih niti ni bilo na razpolago udobnih dvodelnih plezalnih pasov, če že pa si jih nismo mogli niti privoščiti, kakor tudi vseh drugih plezalnih pripomočkov, ki so na razpolago danes. Plezali smo čisto klasično v Alpininih gojzaricah in ne plezalkah kot je to primer danes in seveda bili smo na vrvi navezani samo okoli pasu, kar je v primeru padca v vrv, pomenilo velik pritisk in bolečine v pasu, da o ledvicah ne govorim.
V takih primerih si si pač pomagal s stremeni in prusikovimi zankami, da si se lahko potegnil ob vrvi navzgor, ter razbremenil pritisk na telo. V mojem primeru in na srečo, je bilo vrvi še dovolj, tako, da me je Franci spustil do prvega mesta, kjer sem lahko kolikor toliko čvrsto stopil na noge in razbremenil hud pritisk v pasu.
Ta dan je bilo za naju plezarije konec, pobrala sva šila in kopita, ter jo ucvrla do planinske koče in v dolino. Vendar trdno odločena da se kmalu vrneva z ustrezno in premišljeno dopolnjenimi plezalnimi rekviziti.
In res, čez kakšen teden ali dva sva bila spet nazaj. Odločena, da zadevi prideva do dna, pravzaprav do vrha. Tudi tokrat je stvar padla v vodo, in to iz povsem drugega razloga. Ravno sem zaključeval prvi raztežaj, ko se pod steno ob Franciju pojavita Silvo in Stane. Eden izmed njiju, mislim da Silvo zavpije proti meni »Inko pridi lepo nazaj, sicer te potegnem dol«. No, da bi grožnjo uresničil, tega se ravno nisem ustrašil, saj se je zagotovo zavedal posledic, pa še gorski reševalec je bil povrhu. Jaz pa sem tedaj razmislil in res prišel nazaj, navsezadnje sta se fanta že dodobra namučila, v steni do koder sem zadnjič prišel res veliko postorila in pravzaprav ne bi bilo pošteno ne priznati teh dejstev in si po nepotrebnem nakopati sovraštvo, ko smo pa vendar bili hribovski kolegi. Ne ni imelo smisla!
Tako se je najina odisejada v tem delu stene zaključila!
Epilog tega dogodka pa je ta »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«! In zakaj, zato namreč, ker načrtovane smeri nista nikoli zaključila, pač pa je smer čez čas dokončno zaključil Čanžek s soplezalcem, ki sta bila tudi člana AO Celje – jo krstil za Centralno in če drugega ne, je vsa stvar ostala vsaj pod domačo streho. Morda bi bila tudi midva uspela, če naju ne bi zalotili in pregnali, kdo ve zakaj sta se tam znašla v trenutku, ko sva se midva lotevala vzpona drugič! Jaz v naključje ne verjamem, zagotovo naju je kdo zašpecal, glas po deželi Štajerski se hitro raznese.
Če bi pa uspela bi se potem, zavoljo morebitne hude krvi ali zamere že kako izgovorila in opravičila.
Po spominu zapisal 26. julija 2023 Inko Bajde