revija Psychoverarschen, prevod Dušan Škodič
Revija Psychoverarschen
prevod Dušan Škodič
Ledenik na
Elbrusu je izdal veliko skrivnost
V zadnjem desetletju je enega največjih turističnih razmahov na območju nekdanje Sovjetske zveze, doživelo območje Elbrusa (5642 m), ki v vedno večji meri dobiva tudi status najvišjega evropskega vrha. Povečan obisk visoke gore, pa po pisanju omenjene nemške revije ni le posledica navdušenih gornikov, temveč tudi zbiralcev vojnih spominkov, ki podobno kot na nekdanjih bojiščih zahodne fronte, na območjih bojev iščejo ostanke, ki imajo veliko vrednost med zbiralci. Na Elbrusu so v času druge svetovne vojne potekale drzne akcije nemških enot, ki so imele nalogo zavzeti sam Elbrus in presekati dostop Rdeči armadi do bogatih naftnih polj v Armenskem bazenu. Že nekaj let je znano, da so ledeniki na morene začeli odlagati zelo dobro ohranjeno orožje, vojaško opremo in celo trupla vojakov obeh strani, ki so med boji izginili v ledeniških razpokah.
Suvenirji (padalski nož in pasna zaponka) imajo med zbiralci veliko vrednost
Predvsem med mlajšimi Nemci se najde veliko takih, ki se podajajo na t.i. raziskovalne trekinge po pobočjih gore. Z namenom, da bi preprečila skrunitve in nelegalno trgovino z vojaškim materialom, (uradna razlaga sicer govori, da zaradi neeksplodiranih eksplozivnih teles), so lansko jesen ruske oblasti za turiste zaprle vse vzhodno pobočje Elbrusa, kjer je med vojno potekala glavnina vojaških operacij. Geografski inštitut moskovske univerze Lomonosova je sestavil raziskovalno odpravo, ki je imela nalogo detaljno pregledati zaprto območje in teren očistiti eksplozivnih sredstev. Šestdeset članska ekspedicija, ki jo je spremljal oddelek ruske vojske, se je za dva meseca utaborila približno tri kilometre vzhodno od točke Pastuckhov Rocks, ki leži na smeri običajnega pristopa na goro. Odprava je že po desetih dneh naletela na izredno najdbo. Ledenik, ki se je v zadnjih desetletjih umaknil precej višje, kot je bil nekoč, je namreč na moreno izrinil vojaško jadralno letalo, ki je pristalo na ledeniku med akcijo nemških komandosov, konec junija 1942.
Drzno akcijo je vodil legendarni vodja komandosov, polkovnik Otto Skorzeny. Bil je velik firerjev ljubljenec, ki mu je ameriški general Eisenhower dal vzdevek: "the most dangerous man in Europe". Skorzeny je najbolj znan po spektakularnem reševanju Benita Mussolinija, ki ga je s svojimi komandosi, brez enega samega izstreljenega naboja, izpeljal septembra 1944, ko je iz Gran Sassa v Apeninih ugrabil odstavljenega Dučeja in ga odpeljal v Berlin. Na območju Balkana, pa je bil vpleten v desant na Drvar, kjer je bila glavna naloga zajetje maršala Tita in celotnega vrhovnega štaba (Skorzeny je vse do svoje smrti (1975), trdil, da so takrat pravega Tita likvidirali).
Omenjena najdba je bila izredno zanimiva, saj je bila v kabini letala, ki je bilo ob pristanku precej poškodovano, najdena Skorzenijeva oficirska aktovka z načrti operacije Jagdmesser (Lovski nož) in nemški vojaški fotoaparat Leica.
V ledu se je ohranil tudi film v vojaškem fotoaparatu Leica
Aktovko je imel verjetno pri sebi adjutant, ki je ob pristanku izgubil življenje. V fotoaparatu so našli film, ki se je kljub več kot šestim desetletjem presenetljivo dobro ohranil, strokovnjaki menijo, da predvsem zaradi stalno nizke temperature.
Nemški komandos na pobočjih Elbrusa
Na posnetkih je videti pripadnike komandosov na pobočjih Elbrusa med varovanjem ostankov poškodovanega letala, najbolj zanimivi pa so dokumenti, ki zgodovinska dejstva postavljajo na glavo. Iz njih naj bi bilo razvidno, da je bil namen operacije Jagdmesser ravno nasproten temu, kar se je prvotno domnevalo. Vrhunsko izurjeni in z novim orožjem (avtomatske jurišne puške FG42) oboroženi pripadniki padalskih enot so Elbrus zavzeli, niso pa uspeli doseči naftnih polj, ker so iz Odese medtem že prispeli tanki ruske vojske, o katerih nemški Abwehr (nemška obveščevalna služba) tedaj ni imel nobenih podatkov.
Satelitski posnetek Elbrusa; S križem je označeno mesto najdbe.
Naloga Otta Skorzeniya naj v resnici ne bi bilo zavzetje in zavarovanje naftnih polj, ter s tem zagotovitev nemškemu vojaškemu stroju prepotrebnega goriva, ampak ravno nasprotno. Nemci so se zavedali, da je branjenje tako velikega in strateško pomembnega območja celo zanje pretrd oreh, zato so hoteli namesto zasedbe izvesti popolno diverzijo. Vse vrtine naj bi razstrelili s posebnim eksplozivom, ki so ga tik pred desantom s padali odvrgla na ledenik spremljevalna letala. S tem bi povzročili obsežen požar, ki ga Sovjeti ne bi zmogli pogasiti več let. Da je to popolnoma verjetno, smo se lahko prepričali ob Iraškem umiku iz zasedenega Kuvajta, ko so namerno zažgane naftne vrtine, Američani s sodobno tehniko uspeli pogasiti šele po nekaj mesecih. Vzeti sovražniku tisto, česar tebi primanjkuje, in mu s tem vzeti prednost, je bil torej glavni namen ene od najbolj zanimivih vojaških operacij v visokogorju, med drugo svetovno vojno. Toda, pri tem se je porodilo novo vprašanje. Kako bi lahko Nemčija premostila potrebo po pogonskem gorivu na zahodu, kjer se je v tistem času že nakazovala možnost izkrcanja zaveznikov na branjenih obalah Francije (t.i. Atlantski zid)? Odgovor je prišel kmalu, kajti z novimi podatki je bilo mogoče povezati nekaj že znanih dokumentov, na katere prej ni bil nihče pozoren. Prvo vprašanje je bilo: Zakaj se je Hitler osebno zavzel za rešitev propadlega Mussolinija, če ta ni imel več nobene moči?
Otto Skorzeny pomaga
osvobojenemu Mussoliniju v letalo.
Odgovor se skriva v tajnih poskusih, ki so jih nemški strokovnjaki z Mussolinijevim odobrenjem lahko izvajali na jugu Sardinije, ki ji je bilo med vojno prizaneseno z zavezniškim bombardiranjem. Tam so postavili nekaj velikih veternih central, ki so jih zakamuflirali kot mline na veter. Zavezniki so njihovo gradnjo sicer spremljali, a ji niso pripisovali posebnega pomena. Tako se je končno razkril tudi projekt Ochsenrippe (Volovjerebro), katerega namen naj bi bil čudežna rešitev nemškega energetskega problema. V Kruppu so ulili ohišje novega, supertežkega tanka Tiger E1, ki so mu pri Siemensu izdelali za tisti čas izredno napreden in zmogljiv elektromotor. Model TigerE1 je obetal velik preobrat na fronti, saj bi ga bilo zaradi skoraj neslišnega pogona, mogoče povsod izkoristiti kot orožje presenečenja. A projekt ni bil nikoli uresničen, sedemdeset tonski prototip, ki je nosil še deset ton težek akumulator, je novembra 1943 potonil skupaj s trajektom, ki ga je hotel prepeljati na Sardinijo. Danes predstavlja atrakcijo ljubiteljskim potapljačem. Sardinija je bila nekaj mesecev za tem zasedena, načrtov projekta Ochsenrippe, pa zavezniki niso nikoli našli.