Zmagovalec letošnjega Slovenskega pokala v lednem plezanju v težavnosti nam je odgovoril na nekaj vprašanj.
Vili Guček, zmagovalec Slovenskega pokala v lednem plezanju 2004
Topel december ni obetal nič dobrega za 2. Slovenski pokal v lednem plezanju in tekme smo prestavljali kot za stavo. Čeprav so prve slapove splezali že v oktobru(!), jih ni bilo od letos od nikoder. Že se nas je lotevala nejevolja ter predvsem nemoč nad naravnimi elementi, ko je le pričel nekoliko bolj pritiskati mraz.
V Solčavi se je led na konstrukciji počasi le debelil in kmalu je postalo jasno, da bo Solčava s svojim Ice Extremom, dobro žurko in veselimi domačini prvi prireditelj tekme. Izkušnje zadnjih štirih let so prišle več kot prav, saj so priprave okrog organizacije potekale gladko in brez težav. Nešteto telefonskih klicev, vožnje sem ter tja, božanje medijev, iskanje pokroviteljev... enako kot vsako zimo.
Prijave so se vrstile zelo počasi in boječe, prvi so bili tudi letos tujci željni tekmovanj, saj jih je Svetovni pokal v lednem plezanju (IWC) pustil na cedilu. Edina tekma najvišjega ranga je bilo svetovno prvenstvo v Saas Feeju in nekaj tekem v Avstriji.
Prva prijava naših tekmovalcev je prispela iz Trbovelj, od Vilija Gučka in to po elektronski poti, tudi SMS je poslal, no, da pa bi zadeva bila še bolj gotova, je Vili poklical tudi po telefonu ter potrdil udeležbo. »Ah, še en ostareli friko na tekmi«, smo razmišljali...
Vili je na letošnjih tekmah pokazal vsem mlajšem (pa tudi nekaj starejšim) tekmovalcem kako se je potrebno boriti in kaj je imeti zdrav tekmovalni duh, postal je namreč zmagovalec težavnosti v letošnjem Slovenskem pokalu v lednem plezanju.
Vemo, da si predvsem odličen plezalec v skali, kakšne so tvoje izkušnje v ledu?
No, moje izkušnje z ledom niso tako neobsežne. Res pa je, da segajo kar precej v preteklost. Luciferja, Ledinca, Vikijevo svečo, slapove v Tamarju, Logarski… sem plezal že pred letom 90. Kasneje sem se usmeril v športno plezanje in precej let kar uspešno tekmoval.
Kako to, da si se odločil nastopiti na SPLP?
Ogledal sem si nekaj prireditev v Solčavi in me je potegnilo. Moj dober kolega in soplezalec Bojan Leskošek je ledni maček in prosil sem ga, da sva šla splezat kakšen slap. Plezanje imam rad v vseh oblikah. Večina me sicer pozna kot športnega plezalca, sem pa tudi alpinist z okrog 200 vzponi v hribih. V začetku kariere od l.79 pa do 89. sem splezal kar nekaj klasik v slovenskih hribih, kasneje tudi prosto. Letos sem npr. Čopa splezal tretjič. Prvič pa pred 21. leti.
Bil si tekmovalec v športnem plezanju sedaj pa še v lednem, kakšna je podobnost in katere so bistvene razlike pri teh dveh plezalnih panogah?
Podobnost je zagotovo že samo tekmovanje. Po skoraj 15. letih izolacijskih con na raznih tekmah sem se počutil zelo domače in sproščeno. Prav zares sem že pogrešal tekmovalno mrzlico. Zelo blizu mi je bilo tudi prijateljsko vzdušje na tekmah, tako med tekmovalci kot prireditelji. Vse skupaj me je nekako spominjalo na naše prve tekme v skali (Osp 88, Vipavska bela, Pod skalco, Marjan…) Prijetna nostalgija.
Ja, podobnost pa je tudi v samem plezanju, predvsem v gibanju, postavitvah telesa, še posebej v težjih (boulder) smereh, kjer te začne tudi navijat. In pa zbranost, pozornost, vzdržljivost in moč… Korelacija med športnim plezanjem in tovrstnim lednim plezanjem je velika. Potrebno pa se je dobro privadit, v začetku precej nenavadni, uporabi orodij in monopointa ter ostrog. Doma na svoji stenci sem si pritrdil veliko raznih lesenih deščic…
Bistvena razlika? Draga tehnična oprema, precej stopinj manj… Občutek imam, da tudi bistveno manj resnih tekmovalcev. Čeprav so slapovi kar popularni, je za tekmovalno plezanje relativno malo zanimanja, pristop k treningu in tekmam pa zares oster le pri peščici tekmovalcev.
Si tudi neutrudni opremljevalec plezališč, kaj meniš o postavitvah tekmovalnih prog na letošnjem SPLP?
Res se zadnja leta veliko ukvarjam z urejanjem plezališč. Opremil sem kar nekaj novih, tudi takih s 70 - imi smermi. V tem kontekstu pa bi bila ustreznejša primerjava s postavljanjem tekmovalnih smeri v športnem plezanju. Tudi s tem imam nekaj izkušenj. Če vzameš v obzir, da je naloga tekmovalne smeri s čim pestrejšimi in atraktivnimi prehodih razvrstiti tekmovalce, so bile smeri v letošnjem lednem pokalu izvrstne. Morda bi imel kakšno pripombo le na to, da včasih zaradi samo majhne nezbranosti (dotik izven črt ali pa t.i. podn) končaš nastop. Težavnostne in boulder smeri bi (po mojem mnenju) morale biti zares težke (v Solčavi je bilo tako), postopno morajo izločat tekmovalce po sposobnosti. Res pa je, da tudi sicer v lednem plezanju v naravi igra pomembno vlogo prav pozornost. Mislim, da bi se dalo zahtevnost stopnjevati tudi s prehodi, kjer črte ne bi tako odločilno »ogrožale« plezanja in bi s tem v razumni meri odpadli majhni, v smislu plezanja, relativno nepomembni prestopi oz. dotiki izven črt.
Vili se znajde med črtami...
Do vseh zadev v plezanju si precej kritičen, kako bi torej ocenil letošnji SPLP?
Mislim, da je prav, da do stvari zavzameš stališče. Sem kritičen do mnogih stvari v plezalnem športu (do vseh ni točno), saj ga živim četrt stoletja in mi ogromno pomeni. Verjamem, da je dolžnost vseh nas, da opozarjamo, se trudimo prispevat k napredku in izboljšanju stvari. Kritičen da, verjamem pa, da ne kritizerski.
Letošnji SPLP mi je približal tovrstna tekmovanja, ki se jih bom zagotovo udeležil tudi naslednjo sezono. Pohvalit moram organizatorje in prireditelje, ki zadevo odlično peljejo praviloma v zelo hladnih pogojih. Z uvrstitvijo sem seveda zadovoljen. Želel pa bi si obdržati to mesto tudi po petih ali šestih tekmah, pa da se za mano uvrstijo tudi Anderle, Premrl, Švab… z nastopi na vseh tekmah. Ne delam si utvar glede letošnjega naslova. Znam realno oceniti vrednost svojih nastopov in konkurenco. Sem pa tudi prijetno presenečen.
Imam tudi nekaj predlogov vodstvu pokala in prirediteljem. Eden je npr. ta, da bi na objektu v Solčavi lahko speljali vsaj dve tekmi za SP. Z dobro premišljenim urnikom bi lahko izvedli tekmo v enem dnevu. Tekem zagotovo mora biti več. Vsi vemo, da je ovira led. Planet se pa segreva…ha ha. Morda bi bilo v prihodnje dobro razmisliti tudi o imitacijah ledu. Nekaj takega so uporabili na Braču (tekmovanje Vanka regule)… Ob zadnjih Mejotovih polemikah (Matej Mejovšek, Dryshit) bi morali podrobneje opredeliti dovoljena tehnična sredstva in način njihove uporabe, ob tem pa slediti trendu v svetu v tovrstnem (tudi tekmovalnem) plezanju. Vedno so potrebni razmisleki in opredeljevanja. Tudi kritičnost.
Zraven plezanja se ukvarjaš še z glasbo. Kako usklajuješ vse te različne dejavnosti in ali ti še sploh ostane kaj časa za druge stvari. Služba?
Zaposlen sem kot športni pedagog na šoli s prilagojenim programom v Litiji, tako da sem pred kratkim moral naredit še dokvalifikacijo na Pedagoškem faksu. 12 Izpitov. Popoldnevi pa so dejansko natrpani. Največ časa mi vzame opremljanje plezališč. Kdor je kdajkoli to poskusil, ve, koliko truda je potrebno za ureditev celotnega novega plezališča. Za primer: Lansko zimo in pomlad sem steno v Čolnišču od začetka del pa do otvoritve plezališča obiskal kar 64krat. Zelo naporno in rabiš res veliko vztrajnosti. Poleg tega pa seveda tudi veliko plezam. Trenutno ne ravno smeri 8b+, tja do 8a pa. Tudi na domači umetni steni sem kar redno. Veliko večerov mi zapolni tudi igranje v bendu. Hiša je izdala že pet avtorskih CD-jev. Smo dobra družba, radi igramo skupaj, lansko leto je bilo že deset let od prve plošče. Koncertov je tudi nekaj, ne sicer toliko, kot bi si želeli. A meni je to kar prav. Vikendi ostanejo za plezanje. Ne bi si želel vsako soboto igrati po veselicah ali študentskih pijankah. Rocknroll je podobna zadeva kot plezanje. Postane del tebe. Ja, včasih se moram kar potrudit za mirne trenutke ob dobri knjigi. Veliko je vsega.
Pogovarjal se je: Branko Ivanek
Fotografije: Rado Miklavčič