Četrtkova zgodba: … kako se je dopoldan pošalil prijatelj? »Kaj nameravaš, z Vršiča na Sleme? Potem pa lahko skočiš še po Hanzovi na Mojstrovko!« Lahko bi vedel, da je v vsaki šali nekaj resnice …
Četrtkova zgodba
Prava Mojstrovka
Čeprav nam gora nam kaže različne podobe, ostaja zvesta sama sebi
V vsaki šali je nekaj resnice. Pri avtu pogledam na uro, če nisem hodil prehitro. Običajni planinski čas sem si obljubil podaljšati za polovico namesto da bi ga za polovico krajšal, kot sem norel spomladi. Preverjam še prepotenost, dober kazalnik vloženega truda. Napor je pri počasnem sestopanju večji kot ob tekočem premikanju nog. Sem sestopal prepočasi ali se moram preobleči zaradi vlažnega vremena? Hehehe, kako se je dopoldan pošalil prijatelj? »Kaj nameravaš, z Vršiča na Sleme? Potem pa lahko skočiš še po Hanzovi na Mojstrovko!« Izza nje se na nebu zrcalijo zadnji ostanki dnevne svetlobe; povsem dobro vidim temnejše odtenke violetne svetlobe, medtem ko je na digitalcu zaslon skoraj povsem črn.
Mostarjan. V Mojstrani poberem avtostoparja. Mehko zveneča neslovenščina mi zdrami radovednost, od kod je. »Iz Mostara.« Ni vajen mraza; večkrat je prezebel, ker nima primerne obleke in čevljev … enkrat mu nihče ni ustavil in je šel peš do Kranjske gore … nekajkrat je igral nogomet, a je zaradi redkega zraka ostal brez sape ... Kaj če bi mu podaril nekaj denarja? Pri Čičarah bo izstopil. »Tu imate tisočaka. Kar tako.« Smeji se, bankovec si dvigne v višino oči; mogoče preverja, ali je to samo šala... in se smeje še močneje. »O bog, da mi je nekdo dal denar!« Sam je, z nikomer se ne more pogovarjati; razen če gre zvečer ven, za to pa potrebuje denar. Kako bi imenoval prebivalca Mostarja? Premečem vrstni red črk besede Mojstrana in dobim … Mostarjan! Tudi on bo lahko zvečer pripovedoval svojo zgodbo...
Zavijem proti Vršiču, kraju moje bodoče četrtkove zgodbe. Pravzaprav se zgodba vseskozi dogaja, če to le opazimo. Vse je še zeleno, razen jesenov, ki tu jeseni rumenijo prvi.
Pod od Vratic pod steno Male Mojstrovke
Sprememba klime. Na mrzlem vetru je parkirišče prijetno prazno. Kot bi iz poznega poletja prišel v pozno jesen; na policah v Prisanku se je nekje obdržal že prvi sneg. Bom videl, koliko prahu sem dvignil v službi, si mislim, ko s palcema posvaljkam med prsti na nogah. Pred natikanjem svežih nogavic zmasiram še stopala, pred novimi obremenitvami jim dobro dene. Ko jih že ne morem umiti. Tehtam odločitev za Mojstrovko in tehtam, kam bom na dvanajstlitrskem nahrbtniku zapel pohodne palice. Vzel jih bom v vsakem primeru, ali za potep na Sleme ali za sestop z gore. Nečesa se bom že domislil.
Paul in morski pes. Navzdol z lagodnim korakom prihaja starejši par močnejše postave v lepih majicah kratkih rokavov. Pozdrav po angleško je prijetnejši, kot če bi po francosko šli drug mimo drugega. Med izmenjavo nekaj splošnih fraz opazim na majici znak Paul&Shark (shark - morski pes), blagovne znamke navtične konfekcije. Od kod sta? »Iz Holanije … bila sva na Slemenu … izredno lepo … ne, ne, ne zebe naju!« Lepo, da smo se videli, je moj poslovilni pozdrav. In si odviham še ovratnik na vetrovki.
Dnevnik. Blizu Vratic pomislim, koliko podrobnosti doma že pozabim, ko poskusim opisati to zgodbo. Če bi pisal samo zase, bi pisal drugače? Nekdo me je že vprašal o tem, pa sem mu brez razmisleka odgovoril, da ne. Sedaj vem, da ni povsem tako. Isti dogodek se da videti z različnih zornih kotov, kot je gora z različnih strani videti povsem drugačna. Tudi Mojstrovka se mi na Vraticah pokaže povsem v drugačni podobi. Pohlevne, dostopne strmine se na tej strani spremenijo v navidezno nedostopne stene. Ali ostajam zvest samemu sebi, ko poskušam drugače opisati svoje notranje podobe gora? Gora si ostaja vedno zvesta, objektivno ista, čeprav mi naenkrat kaže povsem drugačno podobo. Naj ne napišem, kar ne bi bilo primerno tudi za osebni dnevnik. Vleče me v intimnost teh gora, njih osebno doživetje. Se bom že kasneje s pisanjem v dogodke subjektivno poglobil ali pa objektivno od njih oddaljil.
Ni vse v razgledih ... in skala ob poti me spominja na glavo
Angleža. Najbolj preprosto se je zgodbi prepustiti in ostati v njej zgolj opazovalec. Občudujem svet strmih sten, senc in sončnih žarkov, ki iščejo odprtine v oblakih za Veliko Mojstrovko. Zgodba ima name vedno vpliv. Izpod stene prihajata Angleža. Na turi si rad vzamem čas za pomenek z neznanci. Kljub rokavicam ju je na jeklenicah zeblo v roke in kmalu sta obrnila. Mrzlo je kot na Škotskem, še povesta. Vračata se na Bled. »In vi?« Gor, na Mojstrovko, butne iz mene. O tej odločitvi bi moral šele razmišljati! No, jasno, enkrat jaz vplivam na zgodbo, drugič ona name. Tako se sproti spreminjava in dopolnjujeva.
Vstop. Že pri drugem napisu Mojstrovka so izpustili pridevnik mala. S te strani ni mala, ampak prava. Pod steno pripravljam opremo. Včasih smo v skale hodili goloroki, danes si izvrstne vetrne rokavice, na dlaneh prešite z usnjem, zatlačim v žep lahkega vetrnega jopiča. Prvič pritrjujem pohodne palice na mali nahrbtnik, čeprav po najboljših močeh nima manj od treh kilogramov. Spodnji del palic porinem pod levo naramnico in pazduho, skozi zanki ročajev pa napeljem nahrbtnikov pašček, ki ga spnem na trebuhu. Tako enostavno, a sem se tega domislil šele prvič. V steni je dobro biti z varovalnim kompletom ali navezan. Jasno, da sem navezan - na stare zimske pohodne hlače. In še na kaj.
Takoj po vstopu v steno - desno Sleme, zadaj Ponce
Pogled med noge. Izogibam se prijemanju železja, otipavanje skale je pristnejše. A ne za vsako ceno, ne v kaminu. Menjaje gledam navzdol, naokoli in navzgor. Ima skala nad menoj obliko obraza? Lahko bi bila celo dva; eden pokončen in drugi ležeč mu nasproti. Prehod gladke stene je možen samo po klinih. Pogled v dolino skozi noge je čudovit. Kar klikal sem posnetke, zanimiv občutek poskušam čim bolj verno ujeti na digitalni spomin. Šele isho v nogi me spomni, da tu ne bi ostal za vedno.
Veseli se tudi malih stvari. Vsakič, ko bi pot lahko zavila levo na greben, najde na desni novo polico in nov prehod v steni. Pot so nadelali leta 1928, ko je bila za robom že meja. Lep mali macesen rumeni ob poti. Zaradi njegove majhnosti sem ga vesel še bolj. Večina obiskovalcev gore se verjetno tu veseli drugačnih podrobnosti - železnih klinov in jeklenic. Na izstopni polici so po vojaško postrojeni kamniti možici. Za alpiniste, da z vrha lažje vdanejo začetek sestopa čez steno. Kamnitih možicev se pa razveselim vedno, tudi na označeni poti.
Polička nad najbolj strmim delom poti
Podarjeni trenutek sreče. Trenutek počitka in požirka toplega čaja. Spomnim se današnjega najlepšega dogodka. Dopoldan sem bil prešerno razpoložen, sedaj pa se po gorah umirjeno oziram za novimi trenutki zadovoljstva. Enega lepših današnjih takih trenutkov mi je podaril stari kmet. Ko sem se pri Vodicah ognil plačilu na cestninski postaji, sem ga na koncu vasi zagledal, kako na prtljažniku kolesa popravlja zabojček. Nekaj mi je šinilo v glavo, da sem ustavil in mu rekel: »Že večkrat sem vas videl, rad bi vam podaril dvatisoč.« »Da ste me že večkrat videli?« se mu utrujen kmečki obraz raztegne v nasmeh (šele potem je pospravil denar v žep). Še enkrat potegnem iz čutare in se domislim, da se ga spomnim izpod Šmarne Gore, kako je s težavo rinil kolo v vikrški klanec. V mislih sem mu zaželel srečo pri vijuganju na lokalni cesti za Brnike in se počasi odpravim naprej.
Jadralci. Z oblaki se greva skrivalnice. Odprejo mi okno z razgledom, potem pa tekmujemo, kdo bo prej – oni zaprli pogled v dolino ali jaz izvlekel fotoaparat. Večkrat zmagajo oni, ne pa vedno. Čeprav sem jih pričakoval šele na vrhu, prileti že prva kavka. Nanje sem pomislil že doma in samo zanje vzel s seboj malo črnega kruha. Naje se, potem pa začne klicati prijateljice. Nobene ne dočakava, zato se odpravim navzgor. Tik pod dnom debelega parnega pokrova, ki ovija vrhove, pa priletijo tri, v kratkem presledku ena za drugo. Kot odleti ena za drugo, vsaka s svojim koščkom.
Razmislek na vrhu. V oblaku, na vrhu, mi je žal, da jim nisem nižje zmetal vsega kruha. Verjetno v megli ne letijo. Potem pa med iskanjem udobnega položaja za sliko priletijo iz mlečno bele svetlobe vse tri kavke naenkrat. Le kako so me našle! Po zraku poletijo še trije koščki kruha. Kar mi ga ostane, položim ob opremi poleg sebe na tla. Odličen kraj za razmislek. Kaj beseda pomeni? Doma bom v slovarju začel iskati pojme na raz- : razbarvati, razbeliti, razbesneti, razbežati se, razbiti, razbliniti, razboleti, razbremeniti, razburiti se, razburkati in še kaj. Celo razbojnik je vmes. Pri razb- bom kar odnehal, do razm- je še veliko pomenskih besed. Ob razmisleku prideš do spoznanja, ko misliti ni več potrebno, ko misel eno za drugo zavržeš in ti na koncu ostane bistvo, vedenje. Kot bi slišal prhutanje. Obrnem se, a ni videti nič. A tudi koščka kruha ob nahrbtniku ni več.
Pot gre po vršnem grebenu v levo
Dobra pot. Že nekaj časa sestopam po dobro uhojeni poti, na kateri se grušč pod nogami dobro melje. Markacij ne pomnim od vrha. Sem še na pravi poti? Dober vzrok za postanek in srk dobrega čaja iz termovke. To bo spodnja pot, s pazljivostjo bom slej kot prej naletel na pravo (markirano) pot. Vsaka pot, ki me pripelje na cilj je dobra, četudi ni prava, kot je vsaka izbrana pot do cilja prava, čeprav je niso izbrali in označili drugi. Z Grebenca zavijem v strmino proti lučem Tičarjevega doma, proti snopom avtomobilskih luči, proti lučki kabine mojega avtomobila. Prijetno prazna glava daje navodila le rokam, kako naj vrtijo volan. Ni kaj, "dogajal" sem prijetno zgodbo.
Kako se lahko dogodki začnejo z navadno šalo! Na primer – danes dopoldan sem se šalil v službi: vsi ljudje so dobri donatorji le v primeru, če darujejo poljubčke namesto denarja. A saj kmetu in avtostoparju nisem mogel dati poljubov...
Opomba - Kot ponavadi so vse objavljene slike izključno z izleta
Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj