Total tedna - Tanja Volarič: Kdor se spomni Nanga Parbata in pompa ob vsakem premiku Tomaža na gori, kar ne more verjeti, da je 38-letnik zdaj pobegnil v osamo. ...
Fotografijo z Anapurne bo, je dodal nekoliko cinično, prodal le za lepe denarce.
Objavljeno: Total tedna, 9. novembra 2007, str. 8 - ŠPORTNA ARENA
Na spletni strani, ki je imela tudi že 100.000 obiskov na dan, so v zadnjih 25 mesecih objavili le tri vesti. Čepravje Tomaž Humar v Himalajo odšel že septembra, o tern javnost ni vedela skoraj ničesar. Kdor se spomni Nanga Parbata in pompa ob vsakem premiku Tomaža na gori, kar ne more verjeti, da je 38-letnik zdaj pobegnil v osamo. Tisti, ki ga bolje poznajo, trdijo, da pripravlja kleni alpinist nov podvig, nekaj, kar bo gotovo dvignilo veliko prahu, tako kot že pred leti Daulagiri in nato Nanga Parbat.
Vprašanjem, zakaj nenadoma takšna izolacija, se Humar izogiba, slutiti je, da obračunava tudi z vsemi, ki so leta 2005 trdili, čes da mu gre le za medijsko slavo. Vendar na 8091 metrov visoko Anapurno, za katero je denarce potegnil iz »svojega štumfa«, kot je dejal, ni šel iz upora, tudi ne, da bi dokazal, kako je po duši še vedno zgolj in le alpinist. »Šlo je za simboliko, letos mineva 20 let moje plezalne kariere, Anapurna je bila prvi osemtisočak, na katerega sem stopil. Pred dvema letoma je bilo veliko direndaja okoli mene, veliko jih je imelo veliko povedati o mojih postopkih. Pa sem se umaknil v izolacijo, nihče ni vedel, da sem bil že lani v Himalaji.« Fotografijo z Anapurne bo, je dodal nekoliko cinično, prodal le za lepe denarce. Če jo bo kdo hotel od njega. Denar bi dal za bolnišnico v vasi Tashering, projekt, ki se mu je zaobljubil, ko so ga rešili iz južne stene Nanga Parbata.
»Mušaraf, pakistanski predsednik, je končno podpisal listino, ki omogoča gradnjo bolnišnice, kar pomeni, da bom šel prihodnje leto v Pakistan in s krampom in lopato pomagal pri izpeljavi projekta. Ali bo imela bolnišnica 100 ali 500 kvadratov? Veliko bo treba še doreči, vendar je to moj prvi cilj,« trdi Humar, ki ne bi bil zvest sam sebi, če ne bi v preteklih tednih vnovič tvegal več, kot bi lahko, in se na Anapurno I po novi smeri povzpel brez čelade, vrvi, pasu, z le dvema litroma soka in nekaj hrane. Kot asket, ki verjame, da gora da toliko, kot ji ponudiš sam.
Tanja Volarić
Foto Aleš Černivec