Polet, Insider - Gregor Šket: Lukas Steiner, dvajsetletni izumitelj, poslovnež in gorski kolesar.
Bistrica na Dravi na avstrijskem Koroškem je majhen kraj, vas pravzaprav. Tako na prvi pogled se zdi, da živi svoje umirjeno, včasih celo zaspano življenje. Eden redkih vrhuncev se jim je zgodil leta 1989, ko so tam organizirali svetovno prvenstvo v biatlonu.
A v nekem drugem pogledu je ta Bistrica, ki ji Avstrijci rečejo Feistriz, skoraj prestolnica. Tam je namreč doma dvajsetletni Lukas Steiner, čigar obzorje sega daleč čez Dravsko dolino. V njegovi glavi se namreč dogajajo procesi, zaradi katerih je ves svet njegov dom. Steiner je bil eden najboljših mladih gorskih kolesarjev na svetu, avstrijski reprezentant in eden tistih, ki so mnogo obetali. A poleg ljubezni do koles je gojil še eno, ljubezen do tehnologije in elektronike. Tako se je rodil nanotalk, miniaturni walkie-talkie, ki ga je ustvaril z mislijo na profesionalne kolesarje. A ta majhna, le dobre štiri centimetre velika naprava je tako zanimiva, da ponuja tako rekoč neskončne možnosti uporabe na številnih drugih področjih.
Lukas Steiner je eden tistih mladincev, ki že zelo zgodaj vedo, kaj si želijo početi v svojem življenju, in imajo zelo jasno začrtane cilje. Morda je primerjava z Billom Gatesom nekoliko pretirana. A podobno kot soustanovitelj Microsofta je tudi mladi Steiner golobradež, ki ga najprej ne jemlješ resno, a ko odpre usta, obmolkneš, prisluhneš in ugotoviš, da mu je vse jasno. S trdnimi argumenti je prepričal vodilne v kolesarski ekipi Garmin, ki so znani po svojih zelo velikih zahtevah. Seznam športnikov, ki jih je osrečil s svojim izumom, pa je vsak mesec daljši.
Kako se je pravzaprav vse začelo?
Ideja se mi je porodila že v času, ko sem aktivno tekmoval v gorskem kolesarstvu in bil tudi član avstrijske mladinske reprezentance. V tistem času sem obiskoval tehniško gimnazijo v Celovcu in ob koncu šole je moral vsak izmed nas predstaviti nekakšen tehnično-tehnološki projekt. Tako sem se dokaj hitro odločil, da bom združil svoji največji ljubezni, in sicer do kolesarstva in do tehnike.
Že ko sem bil kolesar, sem si vedno želel, da bi imel na dirki čim več informacij o vmesnih časih, zaostanku in prednosti pred tekmeci. Morda se sliši banalno, a na dirki gorskih kolesarjev to niti ni tako samoumevno. Vse te podatke mi je posredoval trener, ko sem vsak krog prikolesaril mimo njega. V tistih nekaj sekundah je kričal in hotel v enem stavku povedati čim več. Če se je še tako trudil, mu je na koncu vedno zmanjkalo časa, da bi povedal vse, kar je hotel. Takrat sem začel premišljevati, da bi bilo fino imeti radijsko povezavo, ki bi olajšala tovrstno komunikacijo. Takoj se mi je pred očmi prikazal walkie-talkie, zraven pa se je seveda prikradla tudi misel, da je prevelik za kolesarsko uporabo. In tako sem se odločil, da bo predmet moje naloge ob koncu srednje šole miniaturna radijska povezava, taka, ki jo bo možno prostoročno uporabljati tudi na kolesu. Najprej sem vse hotel vgraditi v čelado, a se je izkazalo, da pravila UCI iz varnostnih razlogov ne dovoljujejo kakršnega koli vgrajevanja v školjko čelade. Tako sem se odločil za rezervno možnost: izdelati sem hotel tako majhno napravo, ki jo bo mogoče namestiti na zunanjo stran čelade ali pa jo stlačiti v žep.
Kako je iz tega srednješolskega projekta nastal posel?
Res je, da na začetku o tem nisem prav veliko razmišljal. Šele nekoliko kasneje sem svoje ideje zaupal Petru Pacu Wrolichu, znanemu avstrijskemu profesionalnemu kolesarju slovenskih korenin, ki je kot član ekipe Milram sodeloval na nekaterih največjih kolesarskih dirkah, lani tudi na Touru de France. On je bil prvi, ki mi je obljubil, da bo preizkusil mojo napravo. Takoj je ocenil, da je moj prototip boljši od naprave, ki jo je v tistem času uporabljala njegova ekipa. Potem se dva meseca ni zgodilo nič. Ukvarjal sem se namreč s koncem šole in se pripravljal na služenje vojaškega roka. Imel sem srečo, da so mi kot vrhunskemu kolesarju podelili status športnika. Tako sem imel v vojski, ki sem jo služil v športni četi v Beljaku, dovolj časa za izboljševanje svojega prototipa. Ob koncu vojaščine sem imel zelo jasen načrt, kako se bom lotil posla. Začel sem kar v domači garaži. Zelo kmalu sem prišel v stik z vodilnimi možmi ekipe Garmin. Moj izdelek jih je zelo zanimal, saj Garmin v svojem prodajnem programu nima radijskih postaj.
Kako so na vašo nenavadno pot gledali vaši starši, saj ste se s poslom začeli ukvarjati v letih, ko bi so se vaši vrstniki vpisovali na fakultete?
V bistvu sem bil že kot otrok drugačen od vrstnikov. Tudi ko sem kolesaril, so pogosto govorili, da sem malo nor. Lahko bi rekel, da sem ves čas živel v svojem svetu. Oče mi je na začetku zelo pomagal, finančno in moralno. Je namreč član posebne enote avstrijske policije EKO Cobra, ki se ukvarja predvsem z bojem proti terorizmu. Tako so tudi njegovi kolegi preizkušali nanotalk.
Če prav razumem, vas fakulteta nikoli ni zanimala?
Če odgovorim po pravici, ne! Imel sem zelo jasno vizijo in v njo sem trdno verjel. Prepričan sem, da že danes znam mnogo več kakor moji vrstniki, ki so šli študirat. Poleg tega sem si v razmeroma kratkem času nabral ogromno neprecenljivih izkušenj, ki ti jih ne da nobena šola. Temu pravim življenjska univerza. V svojem imeniku imam telefonske številke nekaterih res uspešnih poslovnežev, kot sta na primer Gary Burrell, soustanovitelj Garmina, in Dietrich Mateschitz, lastnik Red Bulla ...
Je vaš mladostni videz kdaj ovira, ko se pogovarjate s temi velikimi ribami?
Res se je nabralo nekaj anekdot. Ko sem bil prvič pri Garminu, so pričakovali štiridesetletnega gospoda in so precej debelo pogledali, ko so zagledali mladega fanta, ki je trdil, da se prišel na sestanek. A zadrega je trajala le nekaj minut, potem pa smo se začeli pogovarjati kot enakopravni sogovorniki.
Kaj pa finance?
Začel sem s svojim denarjem, na pomoč so mi priskočili tudi starši. No, za moj raz voj je bilo ključno sodelovanje z ekipo Garmin, saj so mi oni dali nekaj finančnih sredstev, da sem lahko nadaljeval raz voj, da smo z oblikovalci izdelali ohišje ... V zameno pa sem jim dal pravico do ekskluzivne uporabe mojega izdelka v kolesarstvu v sezoni 2009.
Ali v Avstriji obstaja kakšen sklad, iz katerega bi država pomagala sofinancirati obetavne projekte mladih podjetnikov?
Ne, vsaj jaz ne vem za njih. Kot že rečeno, sem se financiral sam in s pomočjo Garmina.
Ste imeli z nanotalkom že na začetku »globalne« namene ali ste bili najprej povezani le z Avstrijo?
Na začetku sploh nismo imeli prodajnih namenov. Mislil sem, da bom sodeloval le z nekaj ekipami v kolesarskem Pro Touru. Srečanje z Garminom pa je vse spremenilo, takrat mi je postalo jasno, da gre za idejo, ki bi jo lahko prodajal po vsem svetu. Avstrijski trg pa je tako in tako premajhen za take izdelke.
Če se ne motim, ste najprej poskušali s proizvodnjo na Kitajskem, a ste imeli veliko težav?
Drži. Sodelovanje s Kitajci ni bilo uspešno. Imeli smo precejšnje organizacijske, logistične, transportne in komunikacijske težave. Vedno je bilo kaj narobe, ohišja so se lomila, ekrani v določenih razmerah niso delali. Zato smo se odločili proizvodnjo prenesti v Avstrijo, saj se nam zdi, da je napis Made in Austria kljub vsemu večja referenca kakor Made in China. Na srečo smo tukaj v bližini našli proizvajalca radijskih postaj Flextronics, s katerim zgledno sodelujemo.
Poleg težav s Kitajci ste morali na poti do uspeha verjetno premagati kar precej ovir in težav?
Uf, precej. Ko sem se začel ukvarjati s tem, sem bil star sedemnajst let. To je bila moja primerjalna prednost, saj se pri teh letih težave na zdijo tako dramatične kakor v nekoliko bolj zrelih letih. A tudi sam sem na svoji koži spoznal, kako težko je kakršen koli izdelek spraviti k življenju. Potrebuješ denar, prave ljudi, znanje in seveda tudi srečo. Tisti rek »ob pravem trenutku na pravem kraju« se zdi kot zguljena fraza, a verjemite mi, da še kako drži.
A tudi ko imaš vse to, potrebuješ marketing. Brez tega ljudje ne izvedo zate. Trenutno smo na stopnji, ko skoraj polovico vsega, kar zaslužimo, investiramo v različne oblike trženja.
V koliko državah ste zdaj navzoči?
Glede na to, da smo bili od samega začetka vezani na Garmin, smo svojo pot po svetu začeli v Združenih državah, natančneje v Palo Altu v Kaliforniji. ZDA so namreč zelo specifične zaradi izjemno stroge zakonodaje. Pravijo, da če ti uspe v ZDA, ti bo tudi kjer koli drugje. Seveda smo navzoči v večini evropskih držav, svojega zastopnika imamo tudi v Kuala Lumpurju, ki pokriva večino azijskih držav, Avstralijo in Novo Zelandijo. Naš azijski zastopnik je zanimiv fant. Njegov oče je namreč lastnik verige trgovin s športno opremo in kot navdušen kolesar je takoj pokazal zanimanje za naše izdelke.
Kateri športniki poleg ekipe Garmina še uporabljajo nanotalk?
Uporablja ga avstrijska smučarska ekipa, alpinci in nordijci. Kolesarji ekipe Milram sodelujemo s športniki, ki jih sponzorira Red Bull. Med drugim ga uporablja ekstremni smučar Axel Naglich, ki se je pravkar vrnil z odprave na Everest. Zanj smo izdelali posebno škatlo z akumulatorjem, prek katerega je lahko kar dva meseca polnil nanotalk. Uporabljajo ga še nekateri triatlonci, vendar za njih pripravljamo še izboljšano različico.
A uporaba nanotalka verjetno presega športne okvire?
Verjetno. A s tem se bomo ukvarjali v prihodnosti. Zdaj si najbolj prizadevamo zadovoljiti potrebe športnikov. Upam, da bomo z njihovo pomočjo začeli nov trend. Prepričan pa sem, da ga bodo že v bližnji prihodnosti uporabljali tudi vojaki, policisti, gasilci, reševalci, varnostniki ... Možnost uporabe vidim tudi v gradbeništvu, pa tudi v vsakdanjem življenju. Nasprotno od mobilnih telefonov je komunikacija z nanotalkom brezplačna, se pravi, da bi ga z lahkoto uporabljali tudi planinci, izletniki in turisti.
Sprašuje: Gregor Šket