Mogočen razglednik vzhodne Kaninove skupine.
V ranem toplem jutru se vrte kolesa avtomobila in naju popeljejo v sosednjo Italijo mimo Rabeljskega jezera do suhe struge potoka Bele vode, kjer poravnava parkirnino in zapeljeva na prodišče ter ustaviva pri avtomobilu tretjega člana naše male odprave.
Stopimo v pohodno obutev, oprtamo nahrbtnike in v vročem jutranjem soncu naredimo prve korake po kolovozu preko prodišča s pogledom na pobočje mogočnega razglednika vzhodne Kaninove skupine, katerega jugozahodni greben poteka preko Krivega robu, Jezerskega sedla in Velikega Snežnega vrha do prevala Čez Brežič, kjer se masiv Jerebice navezuje na glavni del Kaninske skupine.
Prehodimo prodišče in stopimo na rob gozda in po stezi do kolovoza in možica na štoru in v senci gozda Mirnik sledimo stezi. Prehitita nas hitri planinki. ko v ključih hitro pridobivamo na višini. Višje stopimo iz gozda in večkrat prečkamo spolzka pobočja, srečamo in prehitimo pohodnika in še višje dosežemo pobočje z melišči.
Vzpenjamo se po stezici, ki nas popelje na sončno Jezersko sedlo na višino 1720 m med Malim Snežnim vrhom in Gorenjem Voglom, kjer se priključi pot s slovenske strani iz Možnice. Pogled preko Jezerske doline razkrije vrhove Viške skupine, nad Možnico pa se bohoti Rombon z grebenom, ki vodi proti Veliki Črnelski špici. S sedla gremo po stezici mimo useka v senco pobočja Gorenjega Vogla, se vzpenjamo, dosežemo kratko polico in stopimo višje na neizrazito sedlo med Gorenjim Voglom in Gorenjim Krivim Robom. Še se vzpenjamo, počasi zaostajam ob fotografiranju verige vrhov nad Jezersko dolino in ko stopim na prehod pobočja pod vrhom Gorenjega Krivega Roba, sopotnika ne vidim niti ne slišim več. V daljavi uzrem vrh Jerebice, pot pa gre strmo preko skalne stopnje navzdol, po kateri se spustim in nadaljujem previdno navzdol po grapi v dolino, a kmalu ugotovim, da moram prečiti pobočje, kar tudi storim in ponovno stopim na pot, ki je od skalne stopnje ostro zavila v desno in je nisem videl. Zaslišim znana glasova visoko nad seboj. Spuščata in prečita enako kot jaz in se mi pridružita na sedlu med Gorenjim Krivim robom, kamor sta se pred tem povzpela, ko ju nisem videl, in Jerebico. Drug za drugim nadaljujemo hojo, stopimo in prečimo dolgo pobočje gore. Poprimemo za skalo, kjer je potrebno in dosežemo zadnje sedlo, od koder uzremo Rabeljsko jezero. Povzpnemo se do vrha, kjer je že nekaj obiskovalcev in nas dočakajo občudovanja vredni pogledi na slovenske in italijanske vrhove Julijcev. Venec vrhov obdaja Možnico in Koritnico in na koncu doline izstopata Mangart in Jalovec. Na drugi strani nad Jezersko dolino stoji mogočna skupina Viša. Pogled na Špik nad Policami zakrivajo Koštrunove Špice, le vrh kuka izza škrbine. Loška stena zakriva dolino Bavščice, vidimo oddaljeni Krn, bližnji Rombon in pogled seže čez Veliko Črnelsko špico na vrhove Kanina.
Komaj dobro posedemo, nas napadejo krilate mravlje in sledi premik na skalnati del vrha, kjer hitro zaužijemo nekaj dobrot, a tudi tu ni miru pred nadležnim mrčesom. Zapustimo vrh, se spustimo na sedelce in se povzpnemo na travnato vzpetino v družbi številnih planik. Danes pa nimamo miru, rečemo, ko ugotovimo, da tudi tu roje mravlje in počasnega koraka stopamo po grebenu do naslednje vzpetine, ko imamo le malce miru za kratek počitek in razglede. Na modrem nebu so se pojavili prvi beli oblaki, sonce nas pregreva in čas je za odhod.
Spustimo se do stezice in pričnemo pot povratka. Ponovno poprimemo za skalo, kjer je potrebno, se spustimo do pobočja Gorenjega Krivega robu, kjer gremo po stezici direktno do skalne stopnje, ki jo sotrpina na mah preplezata, jaz pa ju dohitim šel v senci gore, kjer me čakata in počijemo ob lepih razgledih. Spustimo se do Jezerskega sedla in nadaljujemo spust ob srečanju in dohitevanju planincev. Gremo na pot ob in po meliščih, dosežemo še vedno spolzko pobočje, pridemo v gozd, naredimo meni na ljubo še eno pavzo in pohitimo skozi gozd na prodišče Jezerske doline. Vroče sonce je naš spremljevalec do avtmobilov, kjer se pripravimo za prijetne in osvežujoče naslednje minute po kratki vožnji do naslednjega parkirišča polnega vrveža.
S parkirišča gremo po kolovozu do obale jezera in kot bi trenil smo v vodi, ki nas osveži in poživi. Kakšen balzam, ko slanico odplakne z naših teles in se prepustimo vodni terapiji po slabi šestinpolurni dvanajstkilometrski turi s tisočtristo metri višinske razlike. Kar dolgo ostanemo v vodi, nato pa se vrnemo do avtomobilov in se odpeljemo na zaslužen prigrizek v gostišče pri Zelenicih.