Bojan Ambrožič: ... na Slemenovi špici in Mojstrovki
... Tudi za to turo sem se opremil po gorsko tekaško, čeprav sploh nisem imel namena teči. Majhen nahrbtnik, čutara z enim litrom čaja ter par toplih termovelurjev in že sem nared za cel dan v hribih. Pač v taki opremi se najbolje počutim. Peresne lahkotnosti in občutka svobode v gibanju, ki ti jo da gorski tek ne bi menjal za nič na svetu.
Z mešanico teka in hoje sem se nemudoma rešil strupenega Planiškega mraza ter še obenem hitro premagal dolgočasne cestne kilometre do Doma v Tamarju. V Tamarju sem zavil na pot čez Črne vode proti Slemenovi špici. Pot sprava pelje skozi bukov gozd in čez gruščnate zasipe pod slapom Črna voda. Potem pa se vzpenja skozi veliko grapo. V grapi so navaljeni številni balvani iz “navadnega” sivo belega apnenca v katerih je videti številne črne bolj ali manj okrogle “madeže”. To so črni roženci ali lidit. Gre pravzaprav to za nekakšne skupke zelo drobnih globokomorskih organizmov. Vendar, da bi jih videli ne bo dovolj lupa, niti običajni optični mikroskop. Fosilčke lahko vidimo šele pri velikih povečavah (10.000 x) pod elektronskim mikroskopom.
Iz grape pot zavije levo in se za tem nekaj časa vzpenja skozi gozd. Za tem se je gozd zredčil in na melišču pred sabo sem opazil čredo kakih 20-30 gamsov. Kmalu sem bil pri znamenitih (še zamrznjenih) jezercih pod Slemenovo špico. Razgled na Jalovec skozi oranžno-rdeče macesje je bil čudovit. Še zdaleč pa nisem bil edini, ki je užival v teh razgledih. Dejansko je nastala kar vrsta za fotografiranje. Na hitro sem skočil še na Slemenovo špico. Potem pa sem se odločil, da turo nekoliko še podaljšam z vzponom na Mojstrovko.
Tako sem se po meliščih povzpel do vstopa v Hanzovo pot na Malo Mojstrovko. Po tej poti prej še nisem hodil. Zato me je zelo zanimalo zakaj tolika govora o njej. Pravzaprav mi je bila pot kar všeč, saj je kar dolga in poteka po zanimivih prehodih ter skalnih policah čez steno. Tako me je pot pripeljala mimo zanimivih gub in geoloških struktur, ki bi jih sicer ne bi nikdar videl od blizu. Razgled s stene pa je bil ves čas fantastičen. Težavnost poti je nekaj vmes Hanzovo na Prisojnik in Kopiščarjevo skozi okno. Razlika od ostalih zavarovanih poti pri nas je v tem, da smo tu ves čas v steni in ne le nekaj metrov, kot je to npr. na poti čez Plemenice. Le nekje proti vrhu se pot zravna na melišču. Potem pa se spet začne strmo vzpenjati. Malce me je edino skrbelo, da mi bo kak ostanek snega preprečil nadaljevanje poti. Sneg je seveda bil, ampak na srečo le na parih neizpostavljenih in položnih skalnih policah.
Na vrhu Male Mojstrovke je močno pihal mrzel veter. Zato sem samo na hitro poslikal čudovito panoramo. Potem pa sem se skril v zavetje tik pod vrhom. Za tem sem previdno prek Vratc (1983 m) sestopil na prelaz Vršič. Zakaj tako previdno, če je pa to navadna lahka pot dostopna vsem planincem? Samo iz razloga, ker so se mi smilili moji (dragi) copati za gorski tek. Ti se zelo hitro obrabijo na meliščih, kot je npr. to na Mojstrovki. Zato sem se meliščem v veliki meri izognil.
Z Vršiča sem nadaljeval spet navkreber proti Vratcem (drugim kot prej) pod Šitno glavo in naprej po spodnji poti proti Slemenovi špici. Sprva sem nameravala takoj prek Grla sestopiti nazaj v Tamar. Vendar se nisem mogel kaj, da si ne bi privoščil ovinek še enkrat do jezerc pod Slemenovo špico. Le nekaj ur me ni bilo tukaj. Pogled na jezerca pa je bil povsem drugačen. Zjutraj zamrznjena jezerca, so se sedaj kopala v sončni svetlobi in v svoji kristalni vodi odsevala Jalovec, česar zjutraj ni bilo moč videti. Potem sem ugotovil, da je ta regeneracijski sprehod postal že kar dolg in je čas da se počasi vrnem v dolino. Sestop prek Grla se je izkazal za pravo odločitev, saj bi bilo v obratni smeri precej bolj naporno. Kajti od sedlca Grlo do Tamarja se pot prebija skozi široko zagruščeno grapo po kateri bi se v primeru vzpona precej namlel.
Luštna tura, ki se je spremenila v pravo jesensko pravljico. Glede na vse videno sem uspel pomiriti še svojo nemirno vest, ki me je ves čas po tihem pekla, češ da bi bilo z vidika maratonskega nastopa, bolje da bi ostal v dolini in normalno treniral na cesti. Dopovedal sem ji, da bi bil še mnogo večji greh zamuditi današnje čudovite barve narave – vse od azurne neba in živo oranžne krošenj macesna.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič