Savinjske novice: Kraški udor Jespa - Nekaj deset metrov pod površjem Menine planine se v kraljestvu teme skrivajo ledeni stebri. Peter Ficko: Značilnosti Jespe - Dno prekriva podorno skalovje. Geografski obzornik: Menina. Nedeljske fotografije...
V zavetju Menine planine se je z udorom stropa podzemnega rova svetu razkrila lepa kraška vrtača Jespa. Vsak letni čas prikaže ta biser v drugačni podobi in vsaka mu zaradi izjemnih naravnih oblik daje pridih čarobnosti. Vhod se odpira na dnu trideset metrov globokega udora, v katerega vodi ne ravno uglajena steza. Na dnu se dolgo v poletje zadržuje snežišče, v najbolj skritih rovih se bohotijo ledeni stalagniti in stalaktiti, ki ponavadi vztrajajo vse leto.
Ljudska pripoved ve povedati, da se je nekoč meninskim pastirjem izgubil vol in zdrsnil v enega od temnih rovov. Kosti ubogega živinčeta naj bi zagledale luč sveta na Kropi, kjer izpod Menine steče svojo dnevno pot kristalno čista Dreta.
Bržkone bajka, ki pove, kako trdno tukajšnji staroselci verjamejo v pravIjičnost »svoje« Menine, ki iz razkošnega podzemnega rezervoarja napaja rodove trdoživih zgornje - savinjskih grč.
Voda pomeni življenje, brez nje se življenje ustavi in izniči v praznino niča. Morda je ledena Jespa na severnem delu meninske planote opomin krhkosti, nekakšna odsevnost človeka v njegovem lastnem pogrezanju. Z izrazitim toplotnim in rastlinski obratom; nenadoma se ohladi, zato med skalnimi osamelci na dnu udara uspevajo le alge, mahavi in nekatera zelišča. Raznovrstni kraški pojavi na temenu Menine: vrtače, brezna, suhe doline, žlebiči in tudi kotliči puščajo odprto vprašanje, kdaj se bo ponovno udrlo pod nogami v planino vraslega pastirja. Se bodo temine podzemlja sramežljivo razkrile tej, prihodnji ali morda generacijam čez tisoč let.
Žive globine Jespe izzivalno govorijo o spreminjanju narave, ki se vsakodnevno dogaja pred mnogimi očmi. Komaj kakšen zazna kamnine v njihovem nenehnem premikanju, tako vsakdanja vsakdanja se dozdeva pustota, mimo katere se sprehajajo množice. Ime Jespe se spodobi izgovarjati spoštljivo, celo s strahospoštovanjem. Na površju ukročena z bodečo žico je kakor ujetnica v posesti človeka. Vendar nikoli povsem ukročeni naravni spomenik kljubuje v spremstvu dolgih senc stoletnih dreves in čaka ugodnega trenutka, ko bo še z bolj polnimi pljuči vsrkala vase rožnate livade nad seboj.
Savinjčan
Menina
Prostrana visoka planota Menina se pne v jugovzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in sestavlja njihovo južno obrobje, onstran katerega se pričenja Posavsko hribovje. Njena slemenitev je v smeri zahod–vzhod, v kateri meri dobrih 20 km, v prečni smeri sever–jug pa se razširi le do 10 km. Uravnano ovršje je dolgo okrog 10 km in široko do 5 km. Na severu se strmo vzpenja nad Zadrečko dolino oziroma Gonjegrajsko kotlinico, proti jugu pa se le malo bolj zložno spušča v Tuhinjsko dolino in dolino Motnišnice. Na zahodu sega do prevala Črnivec (902 m), na vzhodu jo med domačini že dolgo prometno pomembna prelaza Slopi (925 m) in Lipa (721 m) razdvajata od precej nižje planote Dobrovlje.
Vršni predeli so v nadmorskih višinah med 1200 in 1500 metrov, zato se tu prepletajo značilnosti visokogorja in sredogorja. Geološko podlago sestavlja okrog 1000 metrov debela plast zgornjetriasnega apnenca in dolomita, na zdajšnje mesto narinjena s severa. Ponekod so krpe vododržnih rdečkastorjavega glinovca in laporja iz spodnje jure, ki zagotavljajo ugodno oskrbo z vodo; nanje je navezano tudi slabih 100 metrov dolgo jezerce Biba.
Nad Gornjim Gradom in na severovzhodni strani planote so ostanki vulkanskih kamnin. V njih in drugih neprepustnih kamninah so se globoko zarezale grape potokov Bočnica, Hudovinc in Voložnica; samo tu so na sicer neposeljeni severni strani samotne domačije, ki segajo navzgor do nadmorske višine dobrih 800 metrov. Tudi na osrednjem delu južnih pobočij raztresene domačije se ne vzpno prek 800 metrov. Bolj gosto je poseljeno jugozahodno obrobje planote, kjer so visoko nad Tuhinjsko dolino tako manjše gruče hiš kot samotne domačije. Tu meja poselitve sega do 900 m visoko.
Največ čistih bukovih sestojev je po ovršju planote, ki ga razčlenjujejo raznovrstni kraški pojavi: vrtače, brezna, suhe doline, žlebiči in tudi kotliči. Najbolj znana udorna vrtača je 30 metrov globoka Jespa, na dnu katere se dolgo zadržuje snežišče, tam sta tudi izrazita toplotni in rastlinski obrat. Pogled iz daljave na ovršje Menine daje vtis, da gre za skoraj ravno gmoto, obiskovalec pa ima vendarle vtis razgibanosti, saj se nad uravnavami pne cela vrsta vzpetin, zaradi značilnih oblik med domačini imenovanih griči. Najvišji vrh Menine je Vivodnik (1508 m) z lesenim razglednim stolpom.
Menina je dobila ime po menihih iz gornjegrajskega benediktinskega samostana, kateremu je skupaj s skoraj vso Zgornjo Savinjsko dolino pripadala kot fevd. V 19. stoletju, ko so bile za cvetoče fužinarstvo potrebne velike količine oglja, je bilo na planoti razvito oglarstvo. Obenem se je razmahnilo delo v gozdu, ki ga je močno olajšala izgradnja gozdnih cest. Njihova izhodišča so tako v Zadrečki kot v Tuhinjski dolini. Najbolj znana pristopa vodita iz Bočne in Cirkuš v Tuhinju.
Proti koncu srednjega veka si je človek na uravnanem ovršju Menine uredil planinske pašnike. Na severni strani so bili v lasti Zadrečanov, na južni pa Tuhinjcev. Slednji so površinsko obvladovali večji del Menine, saj drugih možnosti za poletno pašo niso imeli. Vsega skupaj je bilo na območju Menine 19 planin. Po 2. svetovni vojni so jih opustili šest, pa tudi sicer je število pasoče se živine nazadovalo, zato se je precej pašnikov delno ali v celoti zaraslo z drevjem. V zadnjem času je zaznati rahlo povečevanje števila živine. Na dveh planinah sta zrasla planinska domova; precej je tudi lovskih in gozdarskih koč.
Geografski obzornik